Jedro

Na podlagi 48. člena Zakona o davčnem postopku je s prisilno izterjavo davkov dovoljeno seči na vse dohodke, terjatve, denarna sredstva ter na drugo premoženje in premoženjske oziroma materialne pravice dolžnika, če niso s tem zakonom izvzete iz prisilne izterjave. V obravnavanem primeru je tako davčni organ posegel na tožnikova lastna sredstva, ki so se nahajala na računu druge tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 10. 2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Davčnega urada Novo mesto z dne 7. 11. 2001, s katerim je organ prve stopnje uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti tožnika v višini 14.584.274,87 SIT, zamudnih obresti v višini 4.874.884,84 SIT in stroškov postopka v višini 1.000,00 SIT iz sredstev, ki jih tožnik prejema na bančni račun tožnice.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je iz seznama zaostalih obveznosti na dan 7. 11. 2001, v katerem je za vsako vrsto obveznosti naveden izvršilni naslov, višina dolga, datum izvršljivosti in obresti, razvidna tako podlaga kot tudi izvršljivost in je tako izvršilni naslov pravilen v smislu določbe 44. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik posloval preko računa tožnice. Glede na to, da je po določbi prvega odstavka 48. člena ZDavP s prisilno izterjavo davkov dovoljeno seči na vse prihodke, terjatve, denarna sredstva ter na drugo premoženje dolžnika, ki ni z zakonom izrecno izvzeto iz izvršbe, se lahko prisilna izterjava opravi tudi z računa, katerega imetnik sicer ni tožnik kot davčni dolžnik, ima pa nesporno pravico razpolaganja na računu, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da so bila nakazila po računih, ki jih je izdal tožnik kot nosilec dejavnosti s.p., opravljena na račun, ki je v predmetnem postopku predmet izvršbe.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo sta tožnika vložila revizijo (prej pritožbo), v kateri navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sredstva na tujem računu so last imetnika računa in ima pravico dostopa do teh sredstev zgolj imetnik računa. Okoliščina, da je nekdo pooblaščen za opravljanje dvigov in pologov na računu, tega dejstva ne spremeni, saj lahko imetnik računa pooblastilo kadarkoli prekliče. Vsa sredstva so bila v lasti druge tožnice in ne prvega tožnika. V konkretnem primeru bi bilo kvečjemu mogoče uporabiti 88. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP, ki ureja poroštvo ožjih sorodnikov dolžnika, česar pa sodišče prve stopnje ni presojalo.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi, zato se Vrhovno sodišče glede navedb tožnice, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, ne opredeljuje.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 vezano, je prvi tožnik v letih 2000 do 2001 posloval preko računa druge tožnice, in sicer so bila nakazila po računih, ki jih je izdal tožnik kot samostojni podjetnik, opravljena na bančni račun druge tožnice. Sredstva na računu druge tožnice, na katera je bilo poseženo v izvršbi, so bila torej tožnikova sredstva.

9. Na podlagi 48. člena ZDavP je s s prisilno izterjavo davkov dovoljeno seči na vse dohodke, terjatve, denarna sredstva ter na drugo premoženje in premoženjske oziroma materialne pravice dolžnika, če niso s tem zakonom izvzete iz prisilne izterjave. V obravnavanem primeru je tako davčni organ posegel na tožnikova lastna sredstva, ki so se nahajala na računu druge tožnice. Glede na navedeno se tožnika neutemeljeno sklicujeta na 88. člen ZDavP, ki govori o poroštvu ožjih družinskih članov za terjatve davčnega dolžnika, saj v obravnavani zadevi ni bilo poseženo na sredstva druge tožnice kot porokinje, temveč na sredstva, za katera je bilo ugotovljeno, da so last tožnika, ki je bil tudi pooblaščen za razpolaganje z računom, na katerem so se nahajala. Tožnik sicer v reviziji pavšalno navaja, da je bil omejen na obseg in namen pooblastila, vendar ne obrazloži, kakšne naj bi te omejitve bile. Glede na navedeno je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno.

10. Ker niso podani revizijski razlogi, na katere se sklicujeta tožnika, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.