Jedro

Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v izreku pod točko 1 zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, v izreku pod točko 2 je zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, v izreku pod točko 3 pa je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Po presoji sodišča prve stopnje iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi bil postopek prodaje zemljišča, za katerega je zainteresiran tudi tožnik, in s katerim naj bi bile tožniku kršene njegove ustavne pravice, še v teku. Tožena stranka se šele pripravlja, da bo sporne nepremičnine prodala tretji osebi z neposredno pogodbo. Tožnik tudi sicer ni predložil nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da bi bilo dejanje tožene stranke, s katerim naj bi bile kršene njegove ustavne pravice, že izvršeno. Glede na to, da dejanje, katerega protiustavnost zatrjuje tožnik, ni bilo izvršeno, tožniku tudi niso mogle biti kršene njegove ustavne pravice. Tožnik pa bi imel, tudi če bi prišlo do morebitne sklenitve zanj sporne pogodbe o prenosu nepremičnin, s katero bi bilo poseženo v njegovo lastninsko pravico, zagotovljeno sodno varstvo v civilnem postopku. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, tudi ni izpolnjena v 32. členu ZUS-1 določena procesna predpostavka za obravnavanje predlagane zahteve za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče to zahtevo zavrglo.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Zahteva sodno varstvo zaradi posega v svoje ustavno varovane pravice, ker mu je tožena stranka z nezakonito izbiro vrste postopka onemogočila sodelovanje v postopku prodaje nepremičnine. Tožena stranka je za prodajo nepremičnine, ki jo želi kupiti tudi tožnik, izbrala postopek prodaje nepremičnine z neposredno pogodbo. Tožnik ne zahteva sodnega varstva zato, ker mu lokalna skupnost nepremičnine ne želi prodati, temveč zato, ker mu je bila z aktom izbire postopka lokalne skupnosti nezakonito odvzeta pravica do enakega obravnavanja v postopku prodaje nepremičnine v lasti lokalne skupnosti. Če bi bil tožnik v postopku prodaje obravnavan enakopravno, sprožitev tega upravnega spora, kljub morebitni prodaji nepremičnine drugemu ponudniku, ne bi bila potrebna. V svoji tožbi je povsem konkretno navedel dejanje, ki posega v njegove temeljne človekove pravice in svoboščine (izbira nezakonitega postopka), kje in kdaj je bilo storjeno (v prostorih mestne občine na v spornih sklepih občinskih organov navedene dni), organ, ki dejanje izvaja (Mesta občina ...), predložil je dokaze o tem in podal tožbeni zahtevek, da se kršitev ugotovi in odpravi oziroma prepove. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov.

7. Tožnik je vložil tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tudi v takem primeru pa se v postopku uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

8. Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke o tem, da bo s sporno nepremičnino razpolagala z neposredno pogodbo, dejanje organa, s katerim ta posega v pravice in svoboščine posameznika v smislu 4. člena ZUS-1. Zatrjuje kršitev 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic), 33. člena (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) in 67. člena (lastnina) URS. V obravnavani zadevi je tožnik torej vložil tožbo in predlagal izdajo začasne odredbe v zvezi z izbiro vrste postopka prodaje sporne nepremičnine, predpisanega z Zakonom o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin – ZSPDPO.

9. Le z zatrjevanjem, da neposredna pogodba kot izbrana metoda razpolaganja z obravnavanim občinskim premoženjem, za katerega nakup je zainteresiran tudi tožnik, ni zakonita in da so z njo kršene tožnikove ustavne pravice, tožnik po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel izkazati svojega pravnega interesa za sodno varstvo v tem upravnem sporu.

10. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes, to je, da s tožbo varuje neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

11. Da bi imel tožnik za vložitev te tožbe pravni interes, tožnik ni izkazal s sklicevanjem na svoj dejanski interes, namreč interes za nakup obravnavane nepremičnine. Tožnik niti sam ne zatrjuje, da bi imel do obravnavane nepremičnine kakšno na njegovo osebo vezano pravico, zagotovljeno z zakonom ali drugim predpisom (na primer predkupno pravico), na podlage katere bi lahko od občine kot prodajalke zahteval, da prav njemu proda obravnavano zemljišče. S sklicevanjem na ustavne pravice iz 14., 22., 33. in 67. člena Ustave RS, ki so zagotovljene vsem in ne samo njemu, pa svojega pravnega interesa za sodno varstvo v upravnem sporu v zvezi s prodajo obravnavane nepremičnine v lasti občine po metodi neposredne prodaje, ki je v 22. členu ZSPDPO izrecno predvidena, ni izkazal. 12. Ker torej tožnik v tem upravnem sporu ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, bi sodišče prve stopnje moralo njegovo tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 namesto na podlagi 4. točke iste določbe ZUS-1. S tem, ko je sodišče prve stopnje uporabilo 4. namesto 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pa ni bistveno kršilo določb ZUS-1, saj bi bila odločitev zaradi pomanjkanja procesne predpostavke v obeh primerih enaka.

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, je pravilna tudi njegova odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi določbe 32. člena ZUS-1. 14. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).