Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje v postopkih na drugi in prvi stopnji, iz katerega izhaja, da je tožnikov prednik kupil parc.št...v površini le 285 m2 in ne v večji površini, toženec pa parc. št... v površini 382 m2 in ne manjšo (kot je bilo navedeno tudi v kupnih pogodbah obeh pravdnih strank, v zemljiškoknjižnih vpisih in dr.), da tožnik s prednikom ni bil dobroverni posestnik na sporni površini 37 m2, ki jo iztožuje v breme toženčeve parcele, ker je tudi ta del imel v posesti toženčev prednik M. vse do prodaje parcele št. leta 1985 tožencu, ki je nato preprečeval tožniku posege v ta del nepremičnine, sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da tožnik spornega dela nepremičnine ni imel v dobroverni (in zakoniti) posesti in da zato ni utemeljen njegov tožbeni zahtevek, da je na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je lastnik stavbnega zemljišča - dela parc. št. 245/5 k.o. K. v površini 37 m2, ki je označen v elaboratu GU K. št. 10-1/85-91 z dne 10.3.1992 in nadaljnji zahtevek, da mu mora toženec izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal kot lastnik omenjenega dela parcele. Tožnikovo pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal vse razloge in predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Po izvajanjih revidenta je sodišče druge stopnje zagrešilo enake bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot sodišče prve stopnje in pri tem kršilo še nadaljnja procesna določila. Namesto pravilno 37 m2 površine navaja v razlogih površino 47 m2. Napačno je tudi označilo izvedensko mnenje GU K., št. 10-1/85-91, ki je bilo izdano 10.3.1992 in ne 31.1.1991. Dalje je nasprotje v razlogih sodb obeh sodišč o izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje se na izvedensko mnenje sklicuje, sodišče druge stopnje pa ga ocenjuje za neutemeljeno. Tako ravnanje pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revident opozarja, da je izvedenec na ogledu leta 1971 ugotovil mejne kamne. Sodišči druge in prve stopnje pa ugotavljata, da mejnikov ni več. Zato bi bil ogled z izvedencem nujno potreben. V zadevi gre dejansko za nesporazume v zvezi z različnimi podatki, ne pa za pomanjkanje posesti na strani tožnika in njegovega prednika. Zaradi pomanjkljivosti sodbi sodišč nižjih stopenj nista sposobni preizkusa, saj nimata razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Pri odločanju je prezrto, da tožnik smiselno uveljavlja tudi močnejšo pravico, o čemer pa sodbi prav tako nimata razlogov ali pa so si ti v nasprotju. Končno sodišče prve stopnje ne pove, na katerih dokazih temeljijo njegove ugotovitve, nekaterih dokazov pa sploh ni ocenilo. Ocenjena tudi ni posest tožnikovega očeta.

V odgovoru na revizijo predlaga toženec, da naj se revizija zavrne. Očitane pomanjkljivosti v številkah pomenijo zgolj pomoto. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, kadar ima sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, kar pomeni, da se morajo pomanjkljivosti nanašati na dispozitivni del sodbe, na obrazložitev in (ali) na medsebojno razmerje med izrekom in obrazložitvijo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem primeru takih pomanjkljivosti, ki jih očita tožnikova revizija, nimata. Namreč izreka obeh sodb sta v skladu z obrazložitvama, obrazložitvi sodb pa vsebujeta tako pojasnila, katera dejstva sta sodišči ugotovili kot resnična in katere predpise sta uporabili. V obrazložitvah sodb navedena dokazna ocena ne vsebuje protislovnih ugotovitev, medtem ko vsebina te dokazne ocene, ki je sestavina dejanskega stanja (vključno z revizijskimi trditvami o potrebnosti ogleda, o mejnikih, o ugotovitvah geodetske uprave), ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zgolj netočna navedba kvadrature sporne površine ali datuma mnenja geodetske uprave v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ima značaj očitne pomote v smislu 342. člena ZPP. Uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni bila ugotovljena. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da ni podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje v postopkih na drugi in prvi stopnji, iz katerega izhaja, da je tožnikov prednik kupil parc. št. v površini le 285 m2 in ne v večji površini, toženec pa parc. št. v površini 382 m2 in ne manjšo (kot je bilo navedeno tudi v kupnih pogodbah obeh pravdnih strank, v zemljiškoknjižnih vpisih in dr.), da tožnik s prednikom ni bil dobroverni posestnik na sporni površini 37 m2, ki jo iztožuje v breme toženčeve parcele, ker je tudi ta del imel v posesti toženčev prednik M. vse do prodaje parcele št. leta 1985 tožencu, ki je nato preprečeval tožniku posege v ta del nepremičnine, sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da tožnik spornega dela nepremičnine ni imel v dobroverni (in zakoniti) posesti in da zato ni utemeljen njegov tožbeni zahtevek, da je na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine. Zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna, kar pomeni, da ni podan niti v reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s takimi ugotovitvami je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).