Jedro

Za prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja po 13. členu ZPP mora tožena stranka zatrjevati in dokazati, da gre za predhodno pravno vprašanje za predmetno pravdo. Zato ni dovolj, da le zatrjuje, da je vložila predlog po ZVETL-1. Ta predlog mora tudi predložiti in sodišče mora oceniti stopnjo verjetnosti, da bi tožena stranka tam uspela. Tožeča stranka namreč ves čas postopka trdi, da gre za dolozno ravnanje tožene stranke zaradi zavlačevanja predmetne negatorne tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožene stranke in prekinilo pravdni postopek do pravnomočne odločitve v nepravdni zadevi III N 53/2019, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in sicer v delu, ki se nanaša na nepremičnino ID 0001. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Drži, da je na predlog tožene stranke nepremičnina ID 0001 obravnavana tudi v postopku za določitev pripadajočega zemljišča po ZVETL-1. Vendar to še ne zadostuje, da je predmetni pravdni postopek že treba prekiniti. O vprašanju uveljavljanja pravic po ZVETL-1 že obstaja tudi sodna praksa VS RS, da mora sodišče presojati vselej tudi okoliščine sprožitve postopka po ZVETL-1 in morebitno zlorabo tovrstnega postopka s strani predlagatelja na škodo z. k. lastnika nepremičnin. Vsako omejitev lastnika na zemljišču je treba razlagati restriktivno. Za odločanje o prekinitvi postopka torej ne more zadostovati zgolj dejstvo, da je sprožen postopek za določitev pripadajočega zemljišča po ZVETL-1 in ne glede na to, kakšno pravno naravo ima odločba v tem postopku. Treba je presoditi vse okoliščine konkretnega primera in šele nato odločiti o prekinitvi. Sodišče je prezrlo, da je tožena stranka sporno zemljišče najemala od tožeče stranke več let, da je že ob nakupu posameznega dela stavbe kupila tudi natančno določeni del zemljišča ob stavbi in solastniški delež na splošnih skupnih delih stavbe, ki so jih v naravi predstavljala le zemljišča ob skupnem vhodu v stavbo, medtem ko so posamezni lastniki svojo v izključno last prejeli del zemljišča neposredno ob stavbi. Kupci in tožena stranka je vedela, da protipravno posega v lastnino tožeče stranke. Vložitev zadeve po ZVETL-1 ne predstavlja objektivne ovire za vodenje tega postopka. Namen ZVETL-1 je v tem, da se zapolni pravna praznina v sistemski ureditvi glede pravnega varstva zunajknjižnih pridobiteljev posameznih delov stavbe. Gre za primere nastale pred 1. 1. 2003. Odloča se le o tistem zemljišču, ki je postalo last lastnika stavbe na podlagi pravil o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, gradnji na tujem oziroma sorodnih pravil, po katerih je funkcionalno zemljišče postalo in bilo kogentno vezano na lastninsko pravico na stavbi. V tem primeru pa ne gre za tak primer, saj so posamezni lastniki stavbe v letih 2002 do 2003 kupovali poslovne prostore in točno določena zemljišča ob stavbi, ki pripadajo izključno posameznemu lastniku stavbe. Temu dogovoru je sledila vzpostavitev etažne lastnine in parcelacija.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Ponavlja razloge sodišča prve stopnje o deklaratornemu učinku sklepa po ZVETL-1. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo tožbeno podlago in tožbeni zahtevek tožeče stranke kot negatorno tožbo po 99. členu SPZ. Tožeča stranka je izkazala, da je zemljiškoknjižni lastnik sporne parcele. Tožena stranka pa trdi, da je sporna parcela funkcionalno zemljišče k stavbi, v kateri ima tožena stranka eno od etažnih delov oziroma poslovne prostore. Sodišče prve stopnje pravilno oceni ugovor tožene stranke kot ugovor aktivne legitimacije. Zmotno sicer šteje, da je z ugovorom funkcionalnega zemljišča lahko tožeča stranka, če je lastnica dela stavbe, v celoti izključena kot lastnica spornega zemljišča, za katerega trdi tožena stranka, da je funkcionalno zemljišče k stavbi. To pomeni, da gre za ugovor tožene stranke, da je sporno zemljišče lahko v solasti etažnih lastnikov. Že iz tega dejstva pritožbeno sodišče ne more pritrditi materialnopravnem gledanju sodišča prve stopnje, ki dopušča možnost, da bi v nepravdnem postopku III N 53/2019 tožeča stranka izgubila lastninsko pravico, ki jo ima v tem trenutku vpisano v zemljiški knjigi.

6. Za odločitev po 13. členu ZPP, da gre za predhodno vprašanje, ki ga rešuje le matično sodišče v postopku po ZVETL-1, je treba ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi preuranjena. Da sodišče prekine postopek po 13. členu ZPP in ne rešuje samo predhodnega vprašanja, mora podati tožena stranka sklepčne navedbe o tem, da se v III N 53/2019 rešuje predhodno vprašanje v tej pravdi. Tožena stranka ni predložila v spis predloga III N 53/2019 in zato je sklepanje o tem, kaj v predlogu piše oziroma na podlagi česa utemeljuje tožena stranka kot predlagatelj v III N 53/2019 svojo močnejšo (so)lastninsko pravico, preuranjeno. Predno pravdno sodišče prve stopnje prekine postopek in čaka na rešitev zadeve v drugi zadevi, mora oceniti možnosti tožene stranke, da v tem postopku uspe. Ni prezreti dejstva, da tožeča stranka med pravdo in tudi v pritožbi ocenjuje vložitev predloga kot dolozno ravnanje oziroma zavlačevanje rešitve v tej pravdi. Zato mora sodišče prve stopnje odgovoriti tudi na te ugovore tožeče stranke. Tožeča stranka je tudi v pravdi zahtevala, naj tožena stranka predloži svojo pogodbo, na podlagi katere je pridobila etažno lastnino. Tožeča stranka je tudi trdila, da so kupci v letih 2002 do 2003, kupovali etažno določene prostore in ustrezni del parcel ob stavbi. Tako je za toženo stranko trdila, da je kupila prostor ob stavbi na fotografijah A16 in A17 po predloženi skici in da nima v pogodbi omenjene sporne parcele, ker je tožena stranka predložila tujo pogodbo in ne svoje. To pomeni, da je tožeča stranka ugovarjala toženi stranki na njene trditve, da je sporna parcela funkcionalno zemljišče k stavbi in da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse ugovore in tudi ni ocenilo tako že predloženih dokazov pravdnih strank kot tudi dokaznim predlogom tožeče stranke. Ker je sodišče zmotno razlagalo 13. člen ZPP tako, da ne more samo odločati o ugovoru tožene stranke, ker je le-ta sprožila postopek po ZVETL-1, je treba dokazni postopek dopolniti. To je narekovalo razveljavitev sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

7. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje izvede ponujene dokaze in nato o predlogu za prekinitev postopka ponovno odloči. Če bo tožena stranka izkazala, da je vložila predlog v III N53/2019 in ga bo predložila, naj presodi trditveno podlago iz tega predloga. Nato pa naj primerja ugovore tožeče stranke na vloženi predlog in presodi možnost za uspeh tožene stranke v nepravdnem postopku po ZVETL-1. Če je tožeča stranka poleg zemljišča pred poslovno stavbo tudi lastnica kakšnega etažnega dela ali skupnega dela stavbe, tedaj je tožeča stranka glede stavbe že tako v položaju solastnika in bo treba njihove spore presojati po predpisih o solastnini. Če pa je tožeča stranka le lastnica parcele 1, ki je v naravi zemljišče pred poslovno stavbo 693 k. o. X, tedaj pa bo treba presojati verjetnost uspešnosti predloga v nepravdni zadevi. V tem trenutku pa tožena stranka še ni v celoti razkrila predloga III N 53/2019 (trditvene podlage in dokazov), ni podala svoje pogodbe o pridobitvi etažne lastnine in sodišče ni presojalo v izpodbijanem sklepu ugovora tožeče stranke o tem, da je tožena stranka leta najemala parkirišča, ki se nahajajo na sporni parceli in za kar je predložila najemno pogodbo (priloga A5).