Jedro

Tožena stranka dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika ni substancirala. Ni namreč pojasnila, o čem naj bi ta izpovedoval. Navedla ni niti tega, da bi izpovedal glede vseh navedb tožene stranke, kot to zatrjuje v pritožbi, temveč ga je zgolj navedla med (ostalimi) dokaznimi predlogi v prvi pripravljalni vlogi. Ne drži, da tožena stranka navedenega ni bila dolžna pojasniti, ker je predlagala zaslišanje stranke in ne priče. Tudi zaslišanje stranke sodišče izvede na podlagi dokaznega predloga stranke, ki mora biti substanciran (236. člen v zvezi z 263. členom ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.960,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in pravdne stroške tožeče stranke v višini 892,97 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v I. točki izreka zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in v II. točki izreka tožeči stranki naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Tožeča stranka v tej zadevi zahteva plačilo za opravljene storitve prevoza in predaje pošiljk za obdobje od 16. 12. 2017 do 31. 12. 2017 in obdobje od 1. 1. 2018 do 15. 1. 2018. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ob uporabi določb materialnega prava o prevozni pogodbi (prvi odstavek 666. člena Obligacijskega zakonika – OZ) tožbenemu zahtevku ugodilo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je prekršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje zakonitega zastopnika B. B. z obrazložitvijo, da dokazni predlog ni bil substanciran. Navaja, da je bilo predlagano zaslišanje stranke in ne priče, saj je B. B. zakoniti zastopnik tožene stranke, pri čemer je bilo njegovo zaslišanje predlagano glede vseh navedb tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita, da je na drugi strani dopustilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje priče A. A., za katero tudi tožeča stranka ni navedla več kot le to, da bo lahko potrdila celotno trditveno podlago stranke. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. Kot je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje (točka 4 obrazložitve izpodbijane sodbe) tožena stranka dokaznega predloga za zaslišanje B. B. ni substancirala. Ni namreč pojasnila, o čem naj bi ta izpovedoval. Navedla ni niti tega, da bi izpovedal glede vseh navedb tožene stranke, kot to zatrjuje v pritožbi, temveč ga je zgolj navedla med (ostalimi) dokaznimi predlogi v prvi pripravljalni vlogi. Ne drži, da tožena stranka navedenega ni bila dolžna pojasniti, ker je predlagala zaslišanje stranke in ne priče. Tudi zaslišanje stranke sodišče izvede na podlagi dokaznega predloga stranke, ki mora biti substanciran (236. člen v zvezi z 263. členom ZPP).1 Nasprotno pa je tožeča stranka predlog za zaslišanje priče A. A. substancirala, saj je navedla, da bo le-ta potrdila trditveno podlago tožeče stranke (dopolnitev tožbe), pri čemer je v naslednji pripravljalni vlogi še natančneje substancirala, o čem bo priča izpovedovala.

7. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita, da je prekršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP (in kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS) tudi s tem, ko je zavzelo napačno stališče do ugovora prekluzije. Po mnenju pritožnice namreč ne bi smelo upoštevati dejstev in dokazov, ki jih je tožeča stranka navajala v svoji prvi pripravljalni vlogi. Tudi navedene pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, zakaj dejstev in dokazov tožeče stranke iz pripravljalne vloge ni štelo kot prepoznih. Kot je pravilno pojasnilo, je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi zgolj pavšalno navedla, da terjatvi nasprotuje, saj ji ni znano, da bi med strankama obstajala kakšna odprta obveznost. Zato je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe z navedbami, kaj vtoževani znesek predstavlja, podala zadostno trditveno podlago ter v dokaz trditev predložila računa s specifikacijo. Ker je tožena stranka šele v odgovoru na tožbo terjatvi obrazloženo nasprotovala in zatrjevala, da bi morala tožeča stranka podati ustrezne trditve, da je naročene storitve opravila in predložiti dokazila, je tožeča stranka v pripravljalni vlogi odgovorila na te navedbe in podrobneje pojasnila način, na katerega je opravljala storitve paketne distribucije za toženo stranko. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da njene trditve in dokazi v prvi pripravljalni vlogi niso bili prepozni.

8. Pritožbeni očitki glede napačne uporabe 214. člena ZPP niso dopustni, saj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena niso dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

9. Nedopustne pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožeča stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu in dokazala, da bi bile vročitve dejansko opravljene. Pritožba sicer navaja, da naj bi s tem sodišče napačno uporabilo določbo 666. člena OZ in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Vendar sodišče prve stopnje ni prekršilo določbe 666. člena OZ, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka opravila storitve dostave pošiljk, torej, da je pakete dejansko vročila naslovnikom (točki 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Opisani pritožbeni očitki glede dokaznega bremena in dokazne ocene sodišča prve stopnje o dejanski vročitvi pa se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj VS RS sodba II Ips 206/2002, VSL sodba I Cpg 569/2022.