Jedro

Kdor ima nepremičnino v posesti na podlagi ustno sklenjene darilne pogodbe, ni zakoniti posestnik. Zakonita posest je namreč tista, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu. Ustno sklenjena darilna pogodba pa je le neobvezujoča darilna obljuba, izročitev v posest pa tudi ne predstavlja realizacije darilne pogodbe, saj se lastninska pravica prenese na obdarjenca šele z vknjižbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: "1.) Toženci M. K., A. K. in S. K. so dolžni izprazniti prostore s posebnim vhodom v pritličju zgradbe B. 10 v K. in sicer predsobo, hodnik, dnevno sobo, dve sobi in kopalnico ter kletni prostor v isti zgradbi, vse navedene prostore ter nedograjeno garažo in vrt pa izročiti v posest in uporabo tožniku S. K. kot lastniku parc.št. 468/1 vl.št. 319 k.o. .... 2.) Toženci so dolžni nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške v višini 140.734,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo." Toženci so dolžni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 75.015,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2002 dalje, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, kakršen je naveden v izreku te sodbe. Tožeči stranki pa je naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 152.253,00 SIT. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožnika samo bivanje S. K. in njegove družine v zgradbi B. 10 v K. še ne pomeni, da je bila nepremičnina takrat izročena v last tožniku. Tožnik je dal namreč del prostorov v tej hiši sinu v uporabo, ko pa je v zgradbi z družino že bival, pa je prišlo do pogovorov o možnosti, da bi tožnik odstopil del sporne nepremičnine sinu, vendar do končnega sporazuma ni prišlo. Poleg tega pritožnik navaja, da je dal v uporabo sinu le del nepremičnine, kar je razvidno že iz tega, da je do svoje smrti 18.7.1981 v hiši bival oče tožnika. V zvezi s pravico tožnikovega očeta do posesti in užitka pritožnik prilaga tudi listino - kopijo sklepa o dedovanju D 134/81, iz katerega izhajajo zatrjevana dejstva. Pritožnik tudi zatrjuje, da te listine prej ni mogel predložiti, saj mu jo je hčerka izročila šele po izdaji izpodbijane sodbe. Pritožnik izrecno trdi, da darilna pogodba v letu 1980 ni bila sklenjena. Vnovič zanika, da bi podpisal sporno listino, ne glede na to, da ta itak ni bila overjena pred sodnikom. V nadaljevanju pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča, da je pogodbo lastnoročno podpisal. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ne soglaša z materialnopravnim sklepom sodišča prve stopnje, da so bili toženci od leta 1980 do leta 1990 zakoniti dobroverni posestniki sporne nepremičnine. 72. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR določa, da je posest zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice. Pravni naslov (v tem primeru darilna pogodba) mora biti torej objektivno takšen, da predstavlja veljavno pravno podlago za pridobitev lastninske pravice, do katere pa kljub vsemu ne pride bodisi zato, ker pravni prednik ni lastnik bodisi zato, ker ob veljavnem pravnem naslovu manjka pridobitni način (npr. vpis v zemljiško knjigo). Vsebina darilne pogodbe je v darovalčevi zavezi, da bo na drugega neodplačno prenesel lastninsko ali drugo pravico ter v obdarjenčevem sprejemu te neodplačne naklonitve (takšno opredelitev pogodbe vsebuje Obligacijski zakonik v določbi 533. člena ter pomeni kodifikacijo pravnega pravila, ki se je na podlagi paragrafa 938 Občnega državljanskega zakonika - ODZ uporabljalo v praksi). Za veljavnost darilne pogodbe pa ravno zaradi prvine neodplačnosti pravni red postavlja strogo obličnostno zahtevo. Darilna pogodba je načeloma realen kontrakt, kar pomeni, da mora darovalec lastninsko pravico takoj prenesti na obdarjenca, sicer se njegova zaveza obravnava zgolj kot darilna obljuba. Zakon sicer priznava veljavnost tudi darilni pogodbi, ki je sklenjena v pisni obliki, vendar pa mora biti takšna pogodba overjena na sodišču. Obstoja darilne pogodbe v takšni obliki pa v obravnavani zadevi toženci niti niso zatrjevali. Predložili so namreč le pisno listino, ki po vsebini predstavlja med seboj soodvisni darilno obljubo ter dedno odpoved (za katero Zakon o dedovanju prav tako zahteva, da je sklenjena v pisni obliki in overjena po sodniku - tretji odstavek 137. člena Zakona o dedovanju). Ob ugotovitvi, da v obravnavani zadevi ni bila sklenjena pismena darilna pogodba, overjena pred sodiščem, pa je že mogoč zaključek, da je pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem v roku 10 let, ki ga ZTLR za zakonite in dobroverne posestnike nepremične stvari določa v drugem odstavku 28. člena, izključena. Izjavo darilnega namena, ki ni podana in sprejeta v ustrezni obliki, je namreč mogoče šteti le za darilno obljubo. Darilna obljuba pa ne daje obdarjencu še nobene pravice in tudi ne predstavlja veljavnega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice. Ker pa je pridobitni način lastninske pravice na podlagi pravnega posla za nepremičnine vpis v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR), je torej tudi darilna pogodba kot realen kontrakt veljavna šele z vknjižbo in ne že z izročitvijo v posest. Obstoj veljavnega pravnega temelja je torej izenačen s samo pridobitvijo lastninske pravice. Iz povedanega je razvidno, da toženci niso mogli postati zakoniti posestniki na podlagi ustne darilne pogodbe z izročitvijo v posest. V tem delu je sodišče prve stopnje torej napačno uporabilo materialno pravo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v nadaljevanju preizkušalo, ali je morda ostala zaradi napačne uporabe materialnega prava trditvena podlaga tožencev neizčrpana in posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odgovor na to vprašanje je negativen. Toženci namreč niti v svoji pravni opredelitvi obrambnih ugovorov ne zatrjujejo, da bi sporno nepremičnino pridobili na podlagi po času strožjega, po vsebini pa blažjega načina priposestvovanja iz četrtega odstavka ZTLR (ki zahteva dobroverno posest v trajanju 20 let), niti kaj takšnega ne sledi iz njihovega trditvenega gradiva. Še več, nesporna dejstva v obravnavani zadevi izključujejo tudi uporabo tega zakonskega pravila. Najdaljša možna doba trajanja dobroverne posesti je namreč zamejena z datumoma 21.8.1980 in 28.3.2000 in je torej krajša od priposestvovalne dobe. Prvi datum predstavlja trenutek zapisa in podpisa listine (darilne pogodbe in pogodbe o dedni odpovedi, ki pa nista sklenjeni v veljavni obliki in sta zato neveljavni). Dejstvo, da sta tožnik in njegov sin (S. K. ml.) zapisala in podpisala listino s takšno vsebino, samo po sebi izključuje dobrovernost S. K. ml. pred tem sicer neveljavnim pravnim aktom. Edini možen pravnoposlovni namen S. K. ml. pri tem pravnem aktu je bil namreč lahko pridobitev lastninske pravice, kar pomeni da pred tem sebe ni in niti ni mogel šteti za lastnika. Drugi datum pa je datum vložitve tožbe v obravnavani zadevi, kar, upoštevaje pri tem publicitetno načelo zemljiške knjige, prav tako izključuje dobrovernost tožencev. Na podlagi vsega povedanega se izkaže, da je ugovor tožencev, da so postali lastniki sporne nepremičnine, neutemeljen. Dejstvo, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik zgradbe B. 10 v K., stoječe na parceli št. 468/1 k.o. ..., ni sporno. Prav tako ni sporno, da toženci zasedajo prostore, katerih izpraznitev tožnik v tej pravdi zahteva. Ker zgornja dejstva predstavljajo prav tisti abstraktni dejanski stan, ki je vsebovan v drugem odstavku 37. člena ZTLR, je utemeljena tudi pravna posledica, ki predstavlja sankcijo tega pravila, to pa je tožnikovo (lastnikovo) upravičenje po pravnem varstvu. Prvi odstavek 37. člena ZTLR, daje namreč lastniku pravico s tožbo zahtevati , naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Tožbeni zahtevek tožnika je torej utemeljen. Ker mu ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ni ugodilo že sodišče prve stopnje, je to po pooblastilu 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, storilo to pritožbeno sodišče s to sodbo. Takšna sprememba sodbe pa vpliva tudi na odločitev o stroških postopka. Ke je tožnik s svojim zahtevkom tako v celoti uspel (154. člen ZPP), mu je sodišče priglašene stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, priznalo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Ti stroški znašajo 140.734,00 SIT. Sodišče pa je tožniku priznalo tudi stroške pritožbe, s katero je v celoti uspel, ti pa znašajo v skladu z Odvetniško tarifo 75.015,00 SIT.