Jedro

Ravno s tem, ko bi se toženec podvrgel DNA analizi, bi imel možnost prepričljivo izkazati svoja zatrjevanja, da ni oče prve tožnice. Njegovo odklonitev DNA analize in pravico do zasebnosti je treba povezati s pravico prve tožnice do poznavanja svojega izvora, ki prav tako spada v sklop osebnostnih pravic. Oddaja biološkega materiala je neinvazivna in preprosta, zato toženčeva zatrjevanja o nedopustnem posegu v njegovo zasebnost niso prepričljiva. Še posebej, če se jim ob bok postavi pravica otroka do poznavanja lastnega izvora. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo izključno na toženčevo odklonitev izvedbe raziskave DNA, marveč je upoštevalo celoten spekter preostalih dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delni sodbi ugotovilo, da je toženec biološki oče prve tožnice, ki jo je ... 2016 v ... rodila druga tožnica.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič A. A. in B. B. Z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov je sprejelo več stališč, ki nasprotujejo ustavno procesnim jamstvom, vsebovanim v 22. in 23. členu Ustave RS. Sodišče izpodbijano odločitev naslanja predvsem na izpovedbo druge tožnice in na izpovedbo prič, ki jih je predlagala. Dokaz z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal toženec, pa je zavrnilo. Poudarja, da ni pristal na preiskavo DNA, ker gre za prevelik poseg v njegovo osebnost. Do tovrstnih preiskav je dobil še dodaten odpor, ker je prav zaradi obtoževanja druge tožnice prenehala njegova dolgoletna izvenzakonska zveza z B. B. Zaključek prvega sodišča, ki je na podlagi ene same fotografije poljuba med drugo tožnico in tožencem zaključilo, da sta imela na barki julija 2015 spolne odnose, je nerazumljiv. Tožnica je na izrecno vprašanje toženca izpovedala, da je imela predviden datum poroda najprej ... 2016, nato ... 2016, rodila pa je ... 2016. O tem predhodno ni podala nobenih navedb, zato se toženec do njih ni mogel opredeliti. Prav tako za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov. Meni, da je tožnica zanosila ... 2015 oziroma najkasneje ... 2015, kar je 40 tednov pred ... 2016 oz. ... 2016, ni pa zanosila na barki sredi julija 2015. Sodišče se do izpovedbe druge tožnice ni opredelilo, zato je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izpovedbama prič A. A. in C. C. očita neverodostojnost, saj sta dobri prijateljici druge tožnice. Enako velja glede izpovedbe D. D., s katerim je tožnica predhodno komunicirala in mu očitno naročila, kako mora pričati. Meni, da tožnica trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Sodišču očita, ker glede izpisa sporočil ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca računalniške stroke.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo podala odgovor.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago svoje odločitve ter napravilo logično in življenjsko prepričljivo dokazno oceno, skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

6. Pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B. je neutemeljen. Z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov sodišče prve stopnje tožencu ni kršilo pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, prav tako pa tudi ni bila zagrešena kršitev v zvezi z odsotnostjo t. i. enakosti orožij, ki jo pritožnik izvaja iz 22. člena Ustave. Že toženec je v pritožbi zapisal, da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno (razumno) obrazložiti. To je prvo sodišče v obravnavani zadevi tudi storilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Predlagana priča B. B, nekdanja toženčeva partnerka, naj bi izpovedala o odnosu med tožnico in D. D. Izpovedala naj bi tudi o priznanju druge tožnice, da želi očetovstvo toženca za prvo tožnico, ter da so neresnične navedbe druge tožnice, da naj ne bi vedela za zvezo med pričo U. in tožencem. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ta dokaz za ugotovitev očetovstva mladoletne prve tožnice neprimeren. Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogovanju prvega sodišča, da navedena dejstva v ničemer ne morejo prispevati k ugotovitvi očetovstva mld. ... Dejstva, o katerih naj bi izpovedala B. B., se ne dotikajo osrednje teme – ali je druga tožnica v juliju 2015 s tožencem imela intimne odnose. Enako velja tudi glede predlagane priče A. A. Ta naj bi potrdil nesporno dejstvo, da sta bila druga tožnica in toženec v juliju 2015 skupaj na barki. Seveda pa je imel toženec možnost dokazati svoje trditve s tem, da bi se podvrgel analizi DNA, ki predstavlja zanesljiv način ugotavljanja očetovstva, saj posega na področje samega človeškega genoma. Ker pa se vabilu za odvzem biološkega materiala za analizo DNA ni odzval, je sodišče to njegovo odklonitev presojalo ob smiselni uporabi določbe 262. člena ZPP. Na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da je izogibanje tej preiskavi praviloma močan indic, da so trditve tožeče stranke resnične. Seveda pa mora sodišče pri tem upoštevati tudi druge izvedene dokaze in ugotoviti – to je prvo sodišče tudi storilo – ali sta v spornem obdobju druga toženka in toženec imela intimne odnose.

7. Nesporno je, da sta bila druga tožnica in toženec v juliju 2015 skupaj na barki na ..., kjer takratna toženčeva partnerica B. B. ni bila prisotna. Takrat naj bi bila po zatrjevanjih druge tožnice spočeta prva tožnica. Celoten dokazni sklop, ki ga je prvo sodišče skrbno ocenilo, temu v celoti pritrjuje. Predložene fotografije, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazujejo več kot zgolj prijateljsko vez med drugo tožnico in tožencem, v povezavi z izpovedbami prič A. A., C. C. in D. D., ki je potrdil, da julija 2015 s tožnico nista bila več par, pritrjujejo zatrjevanjem druge tožnice. Prvo sodišče je, kot je bilo že prej pojasnjeno, upoštevalo celoten sklop dokazov, posebej pa je ovrednotilo tudi dejstvo, da se toženec ni bil pripravljen podvreči DNA analizi. Povsem normalno je, da priči A. A. in C. C. nista mogli potrditi intimnih odnosov med drugo tožnico in tožencem. Izpovedali pa sta, da je med njima obstajalo intimnejše razmerje, saj sta se držala za roke, se objemala in poljubljala. To samo po sebi sicer res še ne zadošča za potrditev očetovstva, izkazuje pa, da je bil odnos med drugo tožnico in tožencem več kot zgolj prijateljski. Ni razloga, da prvo sodišče izpovedbama prej navedenih prič ne bi sledilo, pa čeprav sta prijateljici druge tožnice. Njuno izpovedbo nenazadnje podpirata tudi predloženi fotografiji, ki prav tako izkazujeta več kot prijateljski odnos med pravdnima strankama. Zato razlogi, ki jih v zvezi z njuno verodostojnostjo navaja pritožba, ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča. Enako velja glede izpovedbe priče D. D. Njegova izpovedba ne daje vtisa, da mu je druga tožnica naročila, kaj in kako mora pričati. Nasprotno. Priča niti ni vedela, kdaj je bila prva tožnica rojena. Njegova izpovedba pa je pomembna predvsem v delu, da na njegov rojstni dan ... z drugo tožnico nista bila več par. Nadaljnja razlogovanja pritožbe v zvezi z razmerjem med D. D. in drugo tožnico pa ne vzbujajo dvomov v pravilnost odločitve prvega sodišča, saj toženec trditev oziroma dokazov o nadaljevanju njunega intimnega razmerja sodišču ni predstavil. 8. Predviden datum poroda prve tožnice med pravdnima strankama sploh ni bil sporen. Splošno znano je, da čas nosečnosti lahko varira. Točnejši čas zanositve bi bilo treba v primeru toženčevih pomislekov izkazovati z mnenjem ustreznega strokovnjaka. Ker pa toženec v zvezi s tem ni podal konkretiziranih ugovorov in pomislekov ter dokaznih predlogov, se sodišču do tega niti ni bilo treba podrobneje opredeljevati.

9. Toženec je odklonitev odvzema biološkega materiala za DNA analizo utemeljeval z navedbo, da gre za prevelik poseg v njegovo ustavno pravico do zasebnosti. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja utemeljenega in razumnega razloga. Še bolj absurdna je pritožbena navedba, da je do tovrstnih preiskav dobil dodaten odpor tekom predmetnega postopka, ker so obtoževanja druge tožnice razlog za prenehanje njegove dolgoletne izvenzakonske zveze z B. B. Ravno s tem, ko bi se podvrgel DNA analizi, bi imel možnost prepričljivo izkazati svoja zatrjevanja, da ni oče prve tožnice. Njegovo odklonitev DNA analize in pravico do zasebnosti je treba povezati s pravico prve tožnice do poznavanja svojega izvora, ki prav tako spada v sklop osebnostnih pravic. Oddaja biološkega materiala je neinvazivna in preprosta, zato toženčeva zatrjevanja o nedopustnem posegu v njegovo zasebnost niso prepričljiva. Še posebej, če se jim ob bok postavi pravica otroka do poznavanja lastnega izvora.1 Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo izključno na toženčevo odklonitev izvedbe raziskave DNA, marveč je upoštevalo celoten spekter preostalih dokazov. Nato pa je utemeljeno zaključilo, da je ta odklonitev močan indic o resničnosti trditev druge tožnice, da je bila prva tožnica spočeta na barki julija 2015 in da je njen oče prav toženec.

10. O razlogih za zavrnitev dokaznega predloga z vpogledom v izpis sporočil, ki naj bi si jih druga tožnica in toženec izmenjevala, je prvo sodišče v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo jasno in prepričljivo argumentacijo. Toženec je potrdil, da si je z drugo tožnico dopisoval zaradi zabave, vendar se vsebine sporočil ni spominjal in je njihovo vsebino tudi zanikal, ker „naj bi imel vsak dostop do njegovega telefona in mu je velikokrat kdo šaril po telefonu." Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da je ob taki trditveni podlagi predlagani dokaz z izvedencem računalniške stroke, ki naj bi preverjal verodostojnost posredovanih sporočil, neprimeren. Izvedenec računalniške stroke ne bi mogel potrditi, katera od oseb, ki je "tožencu šarila po telefonu", je drugi tožnici pošiljala sporočila.

11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je v zvezi z njim imela tožeča stranka, nosi sama (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

1 Primerjaj odločbo ESČP v zadevi Canonne proti Franciji z dne 14. 1. 2016.