Jedro

Odgovornost zdravstvene organizacije za škodo, ki nastane pacientu, je dveh vrst: poslovna odškodninska odgovornost in civilni delikt. Sklicevanje na strokovno napako predstavlja uveljavljanje poslovne odškodninske odgovornosti. Zato tožeča stranka v nadaljevanju postopka s pavšalnim sklicevanjem na opustitev pojasnilne dolžnosti ne more uspeti. Gre namreč za prvino druge podlage - civilnega delikta. Na tej pravni podlagi pa tožbe v tem postopku ni gradila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvotožena stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo 10.000.000 SIT odškodnine zavrnilo, saj je ugotovilo, da škoda ni bila posledica zdravniške napake. Tožeči stranki je naložilo, naj toženima strankama povrne njune pravdne stroške in sicer prvotoženi 1.166.547 SIT, drugotoženi pa 127.000 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo, saj ni podan bistven element tožbene podlage - nestrokovnost posega. Obenem je zavrnilo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev pojasnilne dolžnosti. Poudarilo je, da gre za drugo pravno podlago, ki je tožnik na prvi stopnji ni določno zatrjeval ter glede njenih prvin tudi ni predlagal nobenih dokazov. Prav tako je zavrnilo pritožnikov očitek, da bi moralo sodišče postaviti še izvedenca iz tujine. Tožnik je namreč tak dokazni predlog na zadnji glavni obravnavi umaknil. Zoper to sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter podredno tudi bistveno kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odšel v bolnišnico zaradi običajne operacije slepiča, znašel pa se je v smrtni nevarnosti, hkrati pa je bil podvržen še dodatnim operacijam. Operacija slepiča naj bi bila ena izmed bolj rutinskih operacij, vendar se je pri tožniku izkazalo drugače. Razvila se je plinska gangrena, zaradi česar je tožnik skoraj umrl, vendar tega strokovnjaki niso ugotovili niti po dveh operacijah. Po obsežnih odstranitvah nekroz v levem in desnem spodnjem kvadrantu trebušne stene je bil končni efekt ta, da je tožnik ostal brez trebušne muskulature. Tožnik ponavlja, da v danem primeru niso bili podvzeti ustrezni varnostni ukrepi ter tako tudi ni bilo ustrezne skrbnosti. Tožena stranka je po svojem imenu in dejavnosti takšna oseba, da zanjo velja strožje merilo skrbnosti dobrega strokovnjaka. To določa tudi Zakon o zdravstveni dejavnosti v 45. členu. Prav tako pa je v 47. členu istega zakona jasno opredeljena pojasnilna dolžnost, ki je bila kršena, saj tožniku ni nihče ničesar pojasnjeval. Prav tako mu ni bilo predočeno tveganje in tudi ne bi nikoli pristal na tovrstno obliko operacije. Tožnik je že v pritožbi opozoril, da se zdravstveni strokovnjaki med seboj ščitijo ter da bi bilo zato treba pritegniti tudi izvedence iz tujine. Revident v zaključku revizije znova ponavlja, da je do zdravstvenih okvar prišlo izključno zaradi opustitve dolžnega ravnanja delavcev tožene stranke in nepravilnih posegov delavca prvotožene stranke. Sodišču tudi očita, da ni opravilo nadaljnjih poizvedb in zaslišanj glede stanja dr. F., saj naj bi ta jemal sedative in pomirjevala, podvržen pa naj bi bil tudi alkoholizmu in narkomaniji.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375.člen ZPP). Na revizijo je odgovorila prvotožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče odloča na podlagi dejstev, ki jih zatrjujejo stranke ter dokazov, ki jih te predložijo v dokaz svojih trditev (7. člen ZPP). Dejanska podlaga tožbe mora biti zato takšna, da je ob uporabi določenega pravnega pravila mogoče izreči v tožbi zahtevano pravno posledico. Katero pravno pravilo bo treba uporabiti, je tako odvisno od dejstev, ki jih zatrjuje stranka. Kadar v postopku zdravljenja pacientu nastane škoda, sta mogoča dva različna pravna položaja ali povedano drugače: zdravstvena organizacija, v kateri je prišlo do škodnega dogodka lahko ob izpolnjenih predpostavkah odškodninsko odgovarja na podlagi dveh različnih pravnih podlag, ki odškodninsko-pravno posledico navezujeta na dva ločena sklopa pravotvornih dejstev. Lahko je podana poslovna odškodninska odgovornost ali pa civilni delikt (op1). V prvem primeru je odškodninska odgovornost posledica poklicne zdravniške napake.

Protipravnost ravnanja je v tem primeru podana, če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina. V drugem primeru pa je škoda posledica nedopustnega posega v telesno integriteto. V tem primeru morajo biti izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, torej mora biti dejanje protipravno. Protipravnost pa je po načelu volenti non fit iniuria izključena, kadar pacient v poseg privoli. Privolitev mora temeljiti na pravi volji. Ta pa je pri laiku podana, če zdravstveno osebje izpolni pojasnilno dolžnost. Obseg le-te mora biti razumen glede na okoliščine konkretnega primera.

Tožnik je v obravnavani zadevi svoj odškodninski zahtevek utemeljeval na poslovni odškodninski odgovornosti. Zatrjeval je namreč, da je škoda na njegovem zdravju posledica strokovne napake. V mejah njegovih navedb je sodišče prve stopnje zato tudi ugotavljalo dejansko stanje ter s pomočjo izvedenca ovrglo tožnikove trditve, da je bilo zdravljenje nestrokovno ter zavrnilo možnost, da bi do okužbe prišlo zaradi zunanjih vzrokov. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki je temeljil na takšni pravni podlagi. Vse to je tožniku pojasnilo že sodišče druge stopnje. Revizijsko vztrajanje, da je bilo zdravljenje nestrokovno, predstavlja v reviziji nedovoljeno spodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja glede navedb, ki se nanašajo na dr. F. Pritožbeno sodišče je tožniku prav tako pojasnilo, da sodišče dokaza z drugim izvedencem ni bilo dolžno izvesti, ker je tožnik na glavni obravnavi ta dokazni predlog umaknil. Ker tožnik v reviziji še vedno vztraja, da bi moralo sodišče angažirati izvedenca iz tujine, lahko revizijsko sodišče takšne razloge le ponovi in jim doda, da sodišče prve stopnje takšnega dokaza ob umaknjenem dokaznem predlogu tudi ne bi smelo izvesti (prim. prvi in drugi odstavek 7. člena ZPP).

Zgoraj je bilo pojasnjeno, da zdravstvena organizacija lahko odgovarja tudi za civilni delikt svojega delavca. Seveda pa mora tožnik, če želi, da sodišče izreče takšno pravno posledico, navesti dejstva, ki utemeljujejo obstoj treh izmed štirih prvin civilnega delikta (protipravno ravnanje, nastanek škode ter obstoj dejstev, ki utemeljujejo pravno relevantno vzročno zvezo med njima) ter predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Že pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožnikovo sklicevanje na kršitev pojasnilne dolžnosti, češ da se tožeča stranka na opustitev pojasnilne dolžnosti ni določno sklicevala. Pritožniku je ob tem tudi pojasnilo, da bi moral za obstoj takšne pravne podlage (tj. obstoj civilnega delikta) navesti konkretne trditve in predlagati dokaze. Navzlic takšnemu odgovoru pritožbenega sodišča, se tožnik v reviziji ponovno sklicuje na kršitev pojasnilne dolžnosti. Pri tem se opira na pravilo 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur.l. RS št. 9/1992), to pa je zakon, ki v času škodnega dogodka še niti ni veljal. Ne glede na to, da pojasnilna dolžnost izhaja že iz splošnih pravil odškodninskega prava ter da jo je (v sicer drugačnem obsegu) v četrti alinei 104. člena opredeljeval že Zakon o zdravstvenem varstvu (Uradni list SRS, št. 1/80, 45/82, 42/85 in Uradni list RS, št. 8/90), pa revizije ni mogoče opirati na dejstva, ki jih sodišči prvih dveh stopenj nista ugotovili, pri čemer je pritožbeno sodišče tudi pojasnilo, zakaj teh dejstev ni ugotovilo - ker se je tožnik na pojasnilno dolžnost skliceval le posplošeno. Ni pa v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel konkretnih dejstev in predlagal dokazov, ki bi utemeljevala obstoj civilnega delikta.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Prvotožena stranka z odgovorom na revizijo ni prispevala k lažji rešitvi zadeve. Revizijsko sodišče ji zato stroškov zanj ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Opomba 1: Glej: Polajnar - Pavčnik in Wedam - Lukič (ur.) - Pravo in medicina. Ljubljana 1998, str. 98 in nasl.