Jedro

Neveljavnost sporazuma, s katerim je toženka pripoznala zastaran dolg in se s tem zastaranju odpovedala, bi morala toženka uveljavljati s tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2005 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 147,91 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje težko stanje, v katerem so se znašle zakonite dedinje sedaj pokojnega Z. S., ki je pri G. banki najel kredit, s katerim si je družina S. kupila stanovanje. Zapustnikova vdova M. S. je kljub težkemu premoženjskemu stanju nekaj časa omenjeni kredit odplačevala. Dolg je le naraščal, zato so stanovanje prodale in denar od prodaje stanovanja porabile za plačilo dolgov. Tožena stranka, ki je 9. 11. 1998 plačala odškodnino banki iz naslova neplačanih kreditov, bi imela v zapuščinskem postopku po pokojnem Z. S. pravico in možnost terjati povračilo regresnega zahtevka od tožene stranke kot dedinje. V času sklenitve Sporazuma 14. 1. 2005 pa so pretekli že vsi zastaralni roki. Nepravilno je tožena stranka s sporazumom pripoznala zastarano obveznost in se zato nevede odpovedala zastaranju. Poudarja, da glede na določbo prvega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (ZD) toženka ni bila več odgovorna za odplačilo dolga tožeči stranki. Ker tožeča stranka toženke ni opozorila na nastop zastaranja in na priznanje zastarane obveznosti, je šlo v resnici za nesporazum. Nedopustna je kavza oziroma podlaga v skladu z drugim odstavkom 39. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ), saj je bila v nasprotju z moralnimi načeli. V nadaljevanju pritožba niza razloge, zakaj je bil Sporazum z dne 14. 1. 2005 sklenjen z napako volje – grožnjo, v skladu s 45. členom OZ. Po njenem prepričanju bi sporazum moral biti razveljavljen zaradi napak volje, saj je tožeča stranka ustrahovala M. in B. S. in zato z grožnjo prisilila toženo stranko k sklenitvi sporazuma. Napaka volje se kaže tudi v tem, da D. T. toženki ni izročil sporazuma, da ga prebere, preden ga je podpisala. Iz previdnosti se pritožuje tudi glede višine priznanega zahtevka, ocenjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti določiti od zapadlosti vsakega posameznega obroka posebej in ne od skupnega zneska 2.086,46 EUR. Upoštevati je treba tudi določila o teku zakonskih zamudnih obresti, ki so se vmes spreminjala. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojanje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je podlaga terjatve tožeče stranke Sporazum z dne 14. 1. 2005 (v nadaljevanju Sporazum). Toženka je v sporazumu, kot ena izmed dedinj po pokojnem očetu Z. S. (sklep o dedovanju z dne 14. 1. 1999) izrecno priznala (sicer zastaran dolg), ki je na dan podpisa znašal 2.086,46 EUR (prej 500.000,00 SIT). Gre za dolg Z. S., ki ga je po ugotovitvi sodišča prve stopnje, tožnica plačala 11. 11. 1998 (priloga spisa A6). Neupoštevno je zato pritožbeno sklicevanje na določbo prvega odstavka 142. člena ZD o odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, kot tudi oporekanje višini dolga. Z neplačilom prvega obroka dolga (po Sporazumu je prvi obrok v takratnem znesku 15.000,00 SIT zapadel v plačilo 15. 2. 2005, nadaljnji obroki pa vsakega petnajstega dne v mesecu do končnega plačila dolga) je, v skladu s Sporazumom, zapadel v plačilo cel dolg, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ni podlage za pritožbeno prikazovanje, da bi bila tožnica upravičena do obresti od zapadlosti posameznega obroka in ne od celotnega zneska, kot je prisodilo sodišče. Nerazumljivo je sicer na kaj meri toženka s pritožbeno trditvijo, da je treba „upoštevati določila o teku zakonskih zamudnih obresti, ki so se vmes spreminjala“. Če s tem morebiti meri na prepoved ne ultra alterum tantum, pa ji je treba pojasniti, da glede na zapadlost terjatve v letu 2005 do spremembe OZ 22. 5. 2077 (Uradni list RS, št. 40/2007),, ki je ukinil prepoved ne ultra alterum tantum, natekle obresti še niso dosegle glavnice.

6. Sodišče prve stopnje je Sporazum, v skladu z določbo prvega odstavka 341. člena OZ, štelo kot pisno pripoznavo zastaranega dolga in s tem odpoved zastaranju. Tožnica v pritožbi le ponavlja trditve, na katere je v zadostni meri in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne in izčrpne razloge sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka pripoznala zastaran dolg, zato je odveč pritožbeno prikazovanje, kdaj je dolg že zastaral. V zvezi s pritožbenim vztrajanjem, da bi jo tožeča stranka morala opozoriti na zastaranje obveznosti, pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj opustitev takega opozorila na veljavnost Sporazuma nima vpliva. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mora na zastaranje paziti dolžnik sam. Dolžnik lahko (prvi odstavek 341. člena OZ) veljavno prizna ali izpolni zastarano obveznost, saj z zastaranjem pravica sama ne preneha. Razlogovanje v pritožbi, o nedopustni kavzi oziroma podlagi, kar uveljavlja tožnica prvič v pritožbi, je nedopustna pritožbena novota, ki je v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Toženka namreč ni izkazala, da brez svoje krivde (v pritožbi ne navaja nobenih razlogov), teh trditev ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tudi trditve o tem, da naj bi šlo za „nesporazum“, ker je tožena stranka (očitno pravilno tožeča stranka) toženki pred podpisoma Sporazuma ni pojasnila vseh okoliščin (nastopa zastaranja), so nedopustna pritožbena novota.

7. Sodišče prve stopnje je skrbno proučilo okoliščine, v katerih je prišlo do sklenitve Sporazuma (toženka v pritožbi prikazuje svoje videnje zadeve), in ocenilo, da je toženka prostovoljno podpisala Sporazum in ni dokazala napak volje, zaradi katerih bi bilo treba Sporazum razveljaviti. Toženka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje in vztraja, da Sporazum ni veljaven. Morebitno neveljavnost sporazuma bi toženka morala uveljavljati s tožbo, ki je v predmetni zadevi ni vložila. Brezpredmetno je zato njeno pritožbeno razlogovanje o napakah volje, spričo katerih je po njenem prepričanju Sporazum neveljaven. Kot je toženka povedala sama (zaslišanje 2. 12. 2010) sta se z mamo, ki je bila pri podpisu Sporazuma prisotna, po podpisanem Sporazumu posvetovali z odvetnikom in ugotovili, „da je bil „podpis“ Sporazuma velika napaka“. Toženka bi torej lahko, še preden je tožnica 4. 5. 2006 vložila tožbo, s tožbo zahtevala razveljavitev sporazuma, namesto da se je odločila, da Sporazuma ne upošteva. Po v pritožbi neizpodbijani ugotoviti, toženka ni plačala niti prvega obroka (15.000,00 SIT), pri čemer je bila višina obroka prilagojena njeni takratni plačilni zmožnosti.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) in je odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.