Jedro

Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 766,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je vtoževala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi mnenj zdravniških komisij I. in II. stopnje pri toženi stranki ter na njuni podlagi sprejete odločbe tožene stranke, ki je bila kasneje v socialnem sporu razveljavljena, oziroma ki naj bi ji nastala zaradi neaktivnosti tožene stranke v socialnem sporu. Ker je bila odločba tožene stranke o zmožnosti delavca za delo v socialnem sporu razveljavljena, sta bila posledično v delovnem sporu razveljavljena sklepa tožeče stranke o prenehanju delovnega razmerja, delavcu tožeče stranke pa priznana reintegracijski in reparacijski zahtevek. Izpolnitev slednjega naj bi predstavljala škodo, ki je nastala tožeči stranki.

2. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki – Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije naložilo plačilo 72.584,80 EUR (prej 17,394.221,12 SIT) z zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V zvezi s prvo trditveno podlago tožeče stranke (napačnost mnenj in odločbe) je presodilo, da sta bili mnenji zdravniških komisij I. in II. stopnje, da je bil delavec tožeče stranke v kritičnem času sposoben za delo, protipravni, saj sicer Delovno in socialno sodišče v Ljubljani odločbe tožene stranke, ki je bila sprejeta na podlagi takšnih mnenj, ne bi razveljavilo in ugotovilo nasprotno, torej dejstvo, da delavec ni bil sposoben za delo. Ne glede na to je sodišče druge stopnje presodilo, da tožbenemu zahtevku na tej trditveni podlagi ni mogoče ugoditi zaradi odsotnosti vzročne zveze z nastalo škodo. V zvezi z drugo trditveno podlago tožeče stranke (neaktivnost v socialnem sporu) je sodišče druge stopnje kot odločilno izpostavilo vprašanje, ali bi bil sklep tožeče stranke o prenehanju delovnega razmerja pravilen – očitno mišljeno drugačen, če bi bila tožena stranka v socialnem sporu aktivna. Pojasnilo je, da tega tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjevala niti dokazala, ter nadalje poudarilo, da tudi sicer tožeči stranki škoda, ki ji je nastala zaradi razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ni nastala kot posledica napačnih mnenj zdravniških komisij, temveč zaradi lastnega ravnanja tožeče stranke. Presodilo je, da vzročna zveza z nastalo škodo ni podana ter glede na to zaključilo, da tožbenemu zahtevku tudi na tej trditveni podlagi ni mogoče ugoditi.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku).

5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: Zdravniški komisiji I. in II. stopnje pri toženi stranki sta dne 23. 6. 1994 oziroma dne 18. 7. 1994 podali mnenji, da je bil delavec tožeče stranke Z. Z. zmožen za delo z 12. 6. 1994. Tožeča stranka se je oprla na mnenji zdravniških komisij I. in II. stopnje in je svojemu delavcu dne 25. 7. 1994 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker je neupravičeno izostal z dela od 20. 6. 1994 do 24. 6. 1994 ter 1. 7. 1994. Na podlagi mnenj zdravniških komisij I. in II. stopnje je tožena stranka na zahtevo delavca tožeče stranke dne 14. 11. 1994 izdala odločbo 072-786/2-1994 (v nadaljevanju odločba tožene stranke z dne 14. 11. 1994), s katero je odločila, da je bil delavec tožeče stranke z 12. 6. 1994 zmožen za delo in da je ta odločba dokončna v upravnem postopku.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v socialnem sporu v zadevi Ps 817/96 dne 21. 6. 2002 izdalo sodbo, s katero je razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 14. 11. 1994 ter razsodilo, da je bil delavec v kritičnem času, to je do 1. 9. 1994, začasno nezmožen za delo. Sodba je postala pravnomočna dne 4. 10. 2002. Ker je bilo v socialnem sporu odločeno, da je bil delavec tožeče stranke v kritičnem času začasno nezmožen za delo, je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, v delovnem sporu Pd 449/94 dne 6. 3. 2002 (pravilno 2003) izdalo sodbo, s katero je razveljavilo sklepa tožeče stranke z dne 25. 7. 1994 in z dne 5. 9. 1994 glede prenehanja delovnega razmerja, ugotovilo, da delavcu delovno razmerje ni prenehalo in da ga mora tožeča stranka pozvati na delo, ter tožeči stranki naložilo, da delavcu izplača plačo in druge terjatve iz delovnega razmerja.

Revizijske navedbe

8. Tožeča stranka v reviziji v zvezi s prvo trditveno podlago (napačnost mnenj in odločbe) izraža nestrinjanje z materialnopravno presojo sodišča druge stopnje, da naj bi bila vzročna zveza pretrgana z ravnanjem tožeče stranke, ki naj ne bi z gotovostjo ugotovila, da je njen delavec v kritičnem času neupravičeno izostal z dela. Tožeča stranka v zvezi s tem izpostavlja pomen mnenj zdravniških komisij I. in II. stopnje ter odločbe tožene stranke z dne 14. 11. 1994 kot javnih listin. Stališče, da naj bi listine o priznanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja predstavljale le enega od dokazov pri presoji upravičene odsotnosti z dela v delovnem sporu, naj bi bilo napačno. Nasprotuje tudi stališču sodišča druge stopnje, da tožena stranka ne more odgovarjati za škodo, ki je tožeči stranki nastala po 1. 9. 1994, ko pri delavcu tožeče stranke niso bili več podani razlogi za začasno nezmožnost za delo.

9. V zvezi z drugo trditveno podlago (neaktivnost v socialnem sporu) tožeča stranka v reviziji očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi glede te podlage sodišče druge stopnje zavzelo materialnopravno stališče v nasprotju s svojo odločitvijo in napotilom sodišču prve stopnje iz prvega sojenja na drugi stopnji. Tožeča stranka sodišču druge stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da tožeči stranki škoda ne bi nastala, če bi se tožena stranka v socialnem sporu pravdala tako, kot bi bilo treba, in odločitev njenih organov ne bi bila razveljavljena.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Revizija ni utemeljena.

11. Odškodninska odgovornost Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot nosilca javnih pooblastil (prvi odstavek 69. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ)) ima podlago v 26. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Za obstoj odškodninske odgovornosti po tej določbi URS morajo biti kumulativno podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost).

Glede napačnosti mnenj zdravniških komisij I. in II. stopnje pri toženi stranki in odločbe tožene stranke z dne 14. 11. 1994

12. V zvezi s prvo trditveno podlago tožeče stranke je sodišče druge stopnje presodilo, da je protipravnost ravnanja tožene stranke podana, saj sicer odločba tožene stranke z dne 14. 11. 1994, ki je bila sprejeta na podlagi mnenj zdravniških komisij I. in II. stopnje, v socialnem sporu ne bi bila razveljavljena. Takšna presoja elementa protipravnosti je materialnopravno zmotna, kljub temu pa je zaključek sodišča, da tožbenemu zahtevku na tej trditveni podlagi ni mogoče ugoditi, pravilen.

13. Glede protipravnosti je tožeča stranka toženi stranki očitala zgolj napačnost mnenj zdravniških komisij I. in II. stopnje oziroma odločbe tožene stranke z dne 14. 11. 1994, medtem ko pavšalnega očitka o zagrešitvi gobe strokovne napake tožene stranke v okviru pravočasno podanih navedb ni konkretizirala. Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke v odgovoru na revizijo, da razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 14. 11. 1994, ki je bila izdana na podlagi mnenj zdravniških komisij I. in II. stopnje, sama po sebi ne zadostuje za zaključek sodišča druge stopnje o protipravnem ravnanju tožene stranke. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je odločba tožene stranke lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, namreč še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.(1) Kot že pojasnjeno, tožeča stranka pravočasnih konkretnih trditev v tej smeri ni podala. Glede na navedeno v zvezi s prvo trditveno podlago protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana.

14. Ob odsotnosti protipravnosti kot ene od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti Vrhovno sodišče na revizijske navedbe v zvezi z vzročno zvezo in škodo ni odgovarjalo, saj za odločitev o reviziji niso odločilnega pomena. Prav tako ni odgovarjalo na očitke o trajanju sojenja v socialnem in delovnem sporu, ker ti za odločitev o reviziji niso relevantni že iz razloga, ker v tej zadevi ni tožena država zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Glede neaktivnosti tožene stranke v socialnem sporu

15. Očitek tožeče stranke v zvezi z drugo trditveno podlago, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko naj bi zavzelo materialnopravno stališče v nasprotju s svojo odločitvijo in napotilom sodišču prve stopnje iz prvega sojenja na drugi stopnji, ni utemeljen. Pravila pravdnega postopka sodišču druge stopnje ne nalagajo vezanosti na svojo prejšnjo razveljavitveno odločbo v isti zadevi.(2) Tudi sicer sodišče druge stopnje ni odstopilo od svojega implicitno zavzetega materialnopravnega stališča iz prvega sojenja na drugi stopnji. Zapis sodišča druge stopnje v razveljavitveni odločbi z dne 7. 6. 2007 (da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tudi ugotoviti, ali je tožena stranka dokazala, da so v danih okoliščinah v socialnem sporu ravnali njeni pooblaščenci tako, kot je bilo treba) se nanaša na predpostavko protipravnosti, medtem ko se s strani tožeče stranke očitano "spremenjeno" stališče sodišča druge stopnje nanaša na predpostavko vzročne zveze, glede katere sodišče druge stopnje v prvem sojenju ni zavzelo nobenega stališča. 16. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje, da odškodninska odgovornost tožene stranke za njeno neaktivnost v socialnem sporu ni podana, vendar iz drugih razlogov, kot jih je sodišče druge stopnje v zvezi z vzročno zvezo navedlo v svoji obrazložitvi.

17. Nosilci javnih pooblastil praviloma ne smejo sprejemati ukrepov, ki bi bili v nasprotju z njihovim predhodnim ravnanjem. Tudi v sodnem postopku, v katerem se presoja njihova dokončna odločba, morajo ravnati razumno in s potrebno skrbnostjo. Neaktivnost stranke oziroma njeno slabo pravdanje v predhodnem postopku bi na načelni ravni morda lahko vodilo do odškodninske odgovornosti ob izpolnjevanju vseh splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti. V tovrstnem odškodninskem sporu zoper nosilca javnih pooblastil velja splošno pravilo, da mora oškodovanec navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek (7. in 212. člen ZPP), sodišče pa tožbenemu zahtevku lahko ugodi, če iz pravočasno podanih navedb o dejstvih, ki jih mora stranka v postopku tudi dokazati, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

18. Tožeča stranka je v tožbi in prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 6. 2005 glede neaktivnosti tožene stranke podala pravočasne trditve (286. člen ZPP) o tem, da tožena stranka v socialnem sporu ni vložila pritožbe, čeprav naj izvedensko mnenje izvedenca dr. M. B. ne bi bilo pravilno. Takšne navedbe ne zadoščajo za sklepčnost tožbe glede predpostavke vzročne zveze. Trditve o napakah izvedenskega mnenja, ki bi bile podane šele v pritožbenem postopku, bi bile namreč prepozne in jih sodišče druge stopnje v socialnem sporu ne bi smelo upoštevati (337. člen ZPP v zvezi s 498. členom ZPP in s prvim odstavkom 14. člena ZDSS), pritožbi s takšnimi trditvami pa tudi ne bi moglo ugoditi. Nevložitev takšne pritožbe ne bi mogla imeti za tožečo stranko nikakršnih posledic in tudi ne more biti vzrok za škodo, ki jo vtožuje v tem postopku. Ker takšne tožbene trditve tako ne utemeljijo vzročne zveze, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti, odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Odločitev sodišča druge stopnje je tako pravilna, čeprav jo je Vrhovno sodišče utemeljilo z drugačnimi razlogi.

Odločitev o reviziji in stroških

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče upoštevaje Odvetniško tarifo odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške odvetnika za sestavo odgovora ter administrativne stroške. Stroškov konference s stranko in končnega poročila stranki ni priznalo, saj ne gre za samostojni storitvi, ki ne bi bili zajeti že v stroških odgovora na revizijo. Prav tako ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse za odgovor na revizijo, ker po Zakonu o sodnih taksah – ZST-1 (39. člen ZST-1) odgovor ni več taksiran.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 49/2009 z dne 19. 5. 2011, 7. točka obrazložitve.

Op. št. (2): Tako tudi Zobec v knjigi Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, 362. člen ZPP, str. 501.