Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V obravnavani zadevi ni nobenih razlogov za prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče, prav tako pa pritožbeno sodišče ni zasledilo pristranskega odločanja, saj okoliščina, da je sodnik, ki je odločal v obravnavani zadevi že odločal v nekih drugih zadevah, ne potrjuje v pritožbi uveljavljano pristranskost, pri čemer so ostale navedbe pritožnika, s katerimi skuša prepričati v pristranskost prvostopnega sodišča, nepodkrepljene in zato neupoštevne.
I. Pritožba subsidiarnega tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.
II. Subsidiarnega tožilca se oprosti plačila sodne takse.
1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje subsidiarni obtožni predlog A. A. kot oškodovanca z dne 3. 4. 2023, spremenjen dne 15. 4. 2023 zoper obdolženo C. C. in obdolženo pravno osebo B. po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrglo. Po drugem odstavku 96. člena ZKP mora subsidiarni tožilec nositi sam svoje stroške, poravnati pa mora tudi potrebne izdatke obdolžene in obdolžene pravne osebe. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovanca A. A. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 40.000,00 EUR napotilo na pravdo.
2. Zoper tak sklep se je pritožil subsidiarni tožilec, ki v pritožbi izpodbija zastaranje kazenskega pregona ter se pri tem sklicuje na pristransko sojenje in kršitve Direktive 2012/29EU, EKČP in Ustave Republike Slovenije glede pravice do poštenega sojenja. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga razveljavitev zadeve in vrnitev zadeve drugemu pristojnemu okrajnemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon iz razloga, ker je ta zoper obdolženko in obdolženo pravno osebo, zastaral. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da se obdolženki in obdolženi pravni osebi očita, da sta na sodišče prve stopnje v postopku, ki je tekel na Delovnem sodišču v Mariboru, oddelek v Murski Soboti, vložili dokument s prirejenim datumom, na podlagi katerega je oškodovancu bila izrečena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s sklepom datiranim z dne 24. 10. 2006. Tako je zastaranje kazenskega pregona začelo teči dne 24. 10. 2006. Za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je v zakonu zagrožena kazen do treh let zapora in denarna kazen. V skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) se zastaranje kazenskega pregona zoper pravno osebo šteje glede na kazen, ki se po zakonu sme izreči storilcu kaznivega dejanja. V skladu s 4. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon zoper obdolžena ni več dopusten, če je preteklo deset let od storitve kaznivega dejanja. Subsidiarni tožilec obdolženi in obdolženi pravni osebi očita, da sta na sodišče prve stopnje vložili dokumente z napakami, kar je vplivalo na ugotovitev utemeljenosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ti dokumenti se nahajajo v spisu celotni postopek, pa subsidiarni tožilec v desetletnem zastaralnem obdobju ni sprožil nobene aktivnosti v smeri procesnega dejanja za pregon očitanega kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi je desetletni zastaralni rok potekel tako za obdolženo kot za obdolženo pravno osebo.
5. Zaradi epidemije COVID-19 se je ustavil tek zastaralnih rokov in sicer za čas od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, torej za 64 dni. Po določbi 83. člena Zakona o sodiščih obravnavana zadeva ne sodi med nujne zadeve, tako da je zastaranje kazenskega pregona upoštevajoč obrazloženo 64-dnevno zaustavitev zastaranja, nastopilo dne 26. 8. 2020. Ker kazenski pregon zaradi nastopa zastaranja ni več dopusten je pritožbeno sodišče o pritožbi subsidiarnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Zato pritožba, ki meni, da ni prišlo do zastaranja kazenskega pregona, ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju zastaranja upoštevalo datum, ki ga je subsidiarni tožilec navajal v obtožnem predlogu, pri čemer je odločilo skladno z veljavnim kazenskim zakonikom. Zato trditev pritožbe, da je sodišče kršilo kazenski zakonik iz člena 372/2 ZKP, ni utemeljena in ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, saj iz obtožnega akta ne izhaja, da gre za trajajoče kaznivo dejanje, kot to sicer skuša prepričati pritožnik in so vsi pomisleki pritožnika v tej smeri neutemeljeni.
6. V obravnavani zadevi ni nobenih razlogov za prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče, prav tako pa pritožbeno sodišče ni zasledilo pristranskega odločanja, saj okoliščina, da je sodnik, ki je odločal v obravnavani zadevi že odločal v nekih drugih zadevah, ne potrjuje v pritožbi uveljavljano pristranskost, pri čemer so ostale navedbe pritožnika, s katerimi skuša prepričati v pristranskost prvostopnega sodišča, nepodkrepljene in zato neupoštevne. Zato se zavzemanje pritožnika za prenos zadeve na drugo stvarno pristojno sodišče pokaže kot neutemeljeno, saj za to niso podani pogoji, ki jih določa ZKP. Sicer pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločilo preden je pritožnik zahteval prenos krajevne pristojnosti. V preostalem pa pritožnik v pritožbi polemizira odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero meni, da je bila nezakonita in da so mu s tem bile kršene pravice, vendar se pritožbeno sodišče glede na zastaranje kazenskega pregona, z navedenim ni moglo ukvarjati.
7. Subsidiarni tožilec je svojo pritožbo dopolnil z pojasnili dne 7. 8. 2023, vendar je pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj je ugotovilo, da jo je subsidiarni tožilec vložil po pritožbenem roku, ki je potekel dne 9. 5. 2023. 8. Ker v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane in ker pritožnik niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (člen 402/III ZKP).
9. Izrek o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na členu 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP.