Jedro

Sklepa, s katerim znanstveni svet članice univerze pogojno imenuje vršilca dolžnosti direktorja inštituta, ni mogoče šteti kot predloga v smislu četrtega odstavka 24. člena ZVis in 4. alineje 88. člena statuta.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/9 in 70/00), zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 20. 7. 2004. Tožena stranka je z navedenim sklepom zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep z dne 1. 7. 2004, s katerim je rektorica Univerze na ... na podlagi Zakona o zavodih (ZZ, Uradni list RS, št. 12/91 in 36/00) in drugega odstavka 85. člena Statuta Univerze na...(v nadaljevanju Statut) odločila, da se z dnem 1. 7. 2004 imenuje za v.d. direktorja inštituta A.A., za čas do imenovanja direktorja oziroma najdlje za eno leto.

Sodišče prve stopnje je zakonitost izpodbijanega akta presojalo z vidika procesnih in materialnih določb ZZ, Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Uradni list RS, št. 67/93 in 64/01), Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (ZRRD, Uradni list RS, št. 96/02) in Statuta. V obravnavani zadevi ni sporno, da je znanstveni svet inštituta toženi stranki poslal zapisnik konstitutivne seje znanstvenega sveta z dne 22. 6. 2004. Iz navedenega zapisnika pod 2. točko rubrike Ad 4. izhaja, da "kolikor po postopku in na način kot to določa Statut in Pravila inštituta, direktorja ne bo mogoče imenovati pred iztekom mandata direktorice, to je do 30. 6. 2004, imenuje znanstveni svet inštituta B.B. za vršilko dolžnosti direktorice za obdobje treh mesecev". Takega sklepa ni mogoče šteti za predlog rektorici v imenovanje direktorja raziskovalnega zavoda v smislu četrtega odstavka 24. člena ZVis in 4. alinee 88. člena Statuta. Ker rektorica do izteka mandata direktorice ni prejela predloga znanstvenega sveta za imenovanje direktorja inštituta, je pravilno postopala po 85. členu Statuta.

Tožnica je zoper izpodbijano sodbo vložila pritožbo (sedaj revizijo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi "kršitev pravil postopka". Res je, da je v sklepu konstitutivne seje znanstvenega sveta inštituta z dne 22. 6. 2004 zapisano, da znanstveni svet imenuje tožnico za v.d. direktorja inštituta za dobo treh mesecev in ne da jo predlaga rektorici v imenovanje. Po njenem mnenju pa je v vsebini tega sklepa zaobseženo tudi predlaganje tožnice rektorici za imenovanje v.d. direktorja. Predlaganje je stopnja pred imenovanjem in če znanstveni svet inštituta ni bil pristojen imenovati v.d. direktorja zavoda, je bilo njegov sklep o imenovanju treba šteti za predlog pristojnemu organu za imenovanje. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi ugodi in odpravi sklep Univerze na ... z dne 20. 7. 2004, ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek in odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe v pritožbi in se strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem okviru je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava se presoja glede na materialno pravo, ki ga je oziroma bi ga moralo uporabiti sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbi. Po presoji vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi, glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno. Postopek in materialno pravna določila o imenovanju direktorja raziskovalnega inštituta, ki je član univerze, so urejena v ZVis, ZRRD in Statutu. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da direktorja članice univerze imenuje rektor na predlog senata oziroma strokovnega sveta članice univerze (četrti odstavek 24. člena ZVis). Najvišji strokovni organ članice je po Statutu (prvi odstavek 86. člena) znanstveni svet. Ta rektorju tudi predlaga v imenovanje direktorja raziskovalnega zavoda (4. alineja prvega odstavka 88. člena Statuta). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov predloženih spisov, je znanstveni svet inštituta rektorici poslal zapisnik s konstitutivne seje z dne 22. 6. 2004, iz katerega pa ne izhaja, da znanstveni svet rektorici predlaga v imenovanje direktorja, pač pa je z navedenim sklepom pogojno imenoval tožnico za vršilko dolžnosti direktorja. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da takšnega sklepa ni mogoče šteti kot predloga v smislu četrtega odstavka 24. člena ZVis in 4. alinee 88. člena Statuta. Zato je tudi po presoji vrhovnega sodišča tožena stranka imela zakonito podlago za odločanje po drugem odstavku 85. člena Statuta, ki določa, da imenuje direktorja rektor izmed raziskovalcev članice, ki izpolnjujejo pogoje za izvolitev v direktorja po zakonu, ki ureja raziskovalno dejavnost (ZRRD), če znanstveni svet članice do izteka mandata direktorja ne predlaga kandidata za direktorja.

Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, morajo biti revizijski očitki v zvezi s postopanjem sodišča prve stopnje konkretizirani. Če revident svojih očitkov v zvezi s tem revizijskim razlogom ne obrazloži in konkretizira, revizijsko sodišče tega revizijskega razloga ne more preizkusiti, saj revident svojega zahtevka ni določno opredelil. V obravnavani zadevi je revidentka vložila revizijo tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), vendar ne navaja, katere bistvene kršitve iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 uveljavlja, zato vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 in ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

K 2. točki izreka: Po določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožena stranka v odgovoru na pritožbo (sedaj revizijo) ni navedla nič takega, kar bi vplivalo na odločitev v zadevi, njeni stroški po presoji vrhovnega sodišča niso bili potrebni. Zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.