Jedro

Obsojenec je ob zaslišanju navedel osebne podatke, sodišče pa jih v uvodu sodbe ni navedlo kljub določbi 3. odstavka 364. člena ZKP, ampak je obdolženca označilo kot "neidentificirano osebo, ki se predstavlja za S.G.". Ker v obrazložitvi sodbe ni nobene ugotovitve, da ti podatki niso resnični, sodišče pa jih je delno celo uporabilo kot okoliščine pri izrekanju kazni, je uporabljen izraz "neidentificirana oseba" potrebno šteti le v tem smislu, da obsojenec ob predočenju svojih podatkov ni predložil uradnih dokumentov, ki bi glasili na njegovo ime.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega S.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil obsojeni S.G., v tej sodbi poimenovan kot "neidentificirana oseba, ki se predstavlja za S.G.", spoznan za krivega kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je sodišče izreklo osem mesecev zapora in 200.000,00 SIT denarne kazni, za drugo kaznivo dejanje pa štiri mesece zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen desetih mesecev zapora in 200.000,00 SIT denarne kazni. Po 1. odstavku 69. člena KZ mu je odvzelo ponarejene listine Republike Slovenije in sicer potni list in dve vozniški dovoljenji, po 1. odstavku 40. člena KZ pa mu je izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za dobo petih let. Dolžan je bil plačati tudi stroške kazenskega postopka v višini 675.298,00 SIT in na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica M.N. iz C., je dne 24.1.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila, da je sodišče z izpodbijano sodbo obsodilo osebo, ki nima nobenih osebnih podatkov, ne rojstnega kraja, ne datuma rojstva, kar pomeni, da je bila sodba izrečena osebi, ki za Republiko Slovenijo sploh ne obstaja. S tem naj bi bila izvršena in pisno izdelana sodba v nasprotju s 364. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker mora sodba vsebovati podatke iz 1. odstavka 277. člena ZKP. To kršitev je sodišče prve stopnje zagrešilo kljub temu, da je obsojenec izrecno navedel svoje osebne podatke že pri zaslišanju pri sodniku za prekrške in nato pri prvem zaslišanju pred sodiščem, ti osebni podatki pa so bili izrecno navedeni tudi v obtožbi. Zagovornica očita prvostopenjskemu sodišču, da je zagrešilo tudi protispisnost, saj so le organizatorji uporabili obsojenčevo znanje za upravljanje motornih vozil za to, da je vozil osebni avto s prebežniki. To dokazuje, da je bil obsojenec le eden od prebežnikov. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je obsojenec le želel priti k svoji ženi v Belgijo, ponarejene listine pa je uporabljal zaradi varnosti, tako da je dejanje storil v skrajni sili ali celo kot pravno zmoto. Po mnenju zagovornice sodišče tudi ni obrazložilo izrečenih kazni. Iz teh razlogov je zagovornica predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo z dne 21.3.2005 menil, da zatrjevanih kršitev kazenskega postopka in materialnega prava v izpodbijani sodbi ni. Menil pa je, da je potrebno zahtevi ugoditi zaradi kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je utemeljen očitek, da na podlagi izreka pravnomočne sodbe ni mogoče identificirati obsojenca, kar pomeni, da izrek sodbe v tem delu ni razumljiv.

Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločitev sodišču prve stopnje, ki naj v izrek vključi vse osebne podatke, na podlagi katerih bo obsojenec v največji možni meri identificiran.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeva zagovornica v tistem delu zahteve, ko uveljavlja, da obsojenec sploh ni storil kaznivega dejanja oziroma, da ga je storil v skrajni sili in da je bil v pravni zmoti, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljaviti.

Prav tako ni podana kršitev, uveljavljana v zahtevi, da ni obrazložitve glede izrečenih kazni, saj je sodišče takšno obrazložitev podalo na 5. in 6. strani sodbe.

Tudi poimenovanje obsojenca v uvodu izpodbijane sodbe ne pomeni kršitve, ki bi predstavljala podlago za razveljavitev izpodbijane sodbe. Res bi sodišče moralo glede na določbo 3. odstavka 364. člena ZKP v izreku sodbe navesti obsojenčeve osebne podatke in sicer tiste, ki jih obdolženec poda, ko se prvič zaslišuje (1. odstavek 227. člena ZKP). Takšne podatke je obsojenec na zaslišanju pri Okrožnem sodišču v Celju dne 6.6.2004 tudi dal (list. št. 75) in ti podatki so navedeni tudi v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 2.8.2004 (list. št. 208). V obrazložitvi sodbe ni nobene ugotovitve, da ti podatki niso resnični, sodišče jih je delno celo uporabilo kot okoliščine pri izrekanju kazni. V uvodu uporabljen izraz "neidentificirana oseba" je torej potrebno šteti le v tem smislu, da obsojenec ob predočenju svojih podatkov ni predložil uradnih dokumentov, ki bi glasili na njegovo ime. S tem, da osebnih podatkov, ki jih je obsojenec dal pri zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, sodišče v izpodbijani sodbi ni povzelo, sicer predstavlja kršitev iz 3. odstavka 364. člena ZKP, vendar bi takšna kršitev lahko prišla v poštev le v okviru 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, kot takšna pa ne more biti upoštevna, ker je povsem jasno, da ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Podana je namreč subjektivna indentiteta med obtožbo in sodbo, saj je bil obsojenec prav tisti obtoženec, ki je bil pridržan, priprt, obsojen in je prestal kazen oziroma za katerega je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je storil kaznivi dejanji, ki sta bili predmet postopka.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki bi utemeljevale ugoditev zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95.člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.