Jedro

Proti sodbi o prekršku, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena kot neutemeljena, je pritožba dovoljena v skladu s 1. in 2. odst. 66. čl. ZP-1.

Izrek

Pritožba storilca Ž. P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 130,00 EUR.

Obrazložitev

P. p. Š. p. J. je storilcu Ž. P. s plačilnima nalogoma z dne 21.4.2005 izrekla enotno globo v znesku 240.000,00 SIT za prekrške po XVII. odst. 119. čl., VII. odst. 190. čl., VII. odst. 40. čl., V. odst. 38. čl. in enotno globo v znesku 210.000,00 SIT za prekrške po IV. odst. 25. čl., III. odst. 27. čl., V. odst. 37. čl., VII. odst. 116. čl. in XI. odst. 126. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa-1. Storilec je vložil zahtevo za sodno varstvo, v zvezi s slednjo pa je prvostopno sodišče odločilo s sodbo o prekršku, opr. št. PR 509/2005 z dne 11.4.2006, ko je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo kot neutemeljeno in s tem potrdilo plačilna naloga prekrškovnega organa, storilcu pa je naložilo tudi plačilo stroškov sodnega postopka in sicer povprečnino v znesku 10.000,00 SIT. Proti tej sodbi o prekršku je storilec vložil pritožbo, slednjo pa je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo kot nedovoljeno.

Proti temu sklepu je storilec po svoji zagovornici vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa je uveljavljal nepravilnosti v postopku o prekršku, saj prvostopno sodišče njegove vloge ni obravnavalo kot popolne, menil je, da bi v postopku moral biti zaslišan, da v obrazložitvi ni navedeno, zakaj ni bil izveden dokazni postopek, da je bil kršen čl. 68 ZP in da je odločitev prvostopnega sodišča nerazumljiva, kršena pa je tudi z ustavo zagotovljena pravica do pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v zvezi z dol. 159. čl. Zakona o prekrških-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. tč. I. odst. 155. čl. tega zakona in v škodo storilca tudi niso bile prekršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek v zvezi s 156. čl. tega zakona.

Pri pregledu zadeve v okviru ostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je bil proti storilcu voden tako imenovan hitri prekrškovni postopek, kot ga Zakon o prekrških-1 ureja v čl. od 49. do 58. Na podlagi 57. čl. Zakona o prekrških-1 je prekrškovni organ storilcu izdal plačilna naloga, storilec pa je bil tudi poučen, da lahko v 8. dneh od prejema plačilnega naloga vloži zahtevo za sodno varstvo. O vloženi zahtevi za sodno varstvo je odločilo prvostopno sodišče s sodbo o prekršku z dne 11.4.2006, s katero je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo kot neutemeljeno. V obravnavani sodbi o prekršku je bil storilec v pravnem pouku tudi posebej opozorjen, da proti tej sodbi ni pritožbe. Zakon o prekrških-1 je namreč v čl. 66 omejil pravico do pritožbe v prekrškovnem postopku tako, da je v 1. čl. dopustil pritožbo proti sklepu sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena in proti sodbi, s katero je bila na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka odločba prekrškovnega organa spremenjena v škodo storilca. V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, saj storilčeva zahteva za sodno varstvo ni bila zavržena, prvostopno sodišče pa s sodbo o prekršku tudi ni spremenilo odločbe prekrškovnega organa v škodo storilca. Zaradi tega je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti le II. odst. 66. čl., ki pa izrecno omejuje dopustnost pritožbe na ta način, da dopušča pritožbo proti odločbi sodišča prve stopnje le v primeru, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek, če je bila izrečena stranska sankcija, če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR, ali če je bilo odločeno o premoženjskopravnem zahtevku. Tudi v primeru izpolnjenih predpostavk za dopustnost pritožbe pa se ta lahko vloži le iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. Zakona o prekrških-1, razen glede stroškov postopka. Z novelo Zakona o prekrških-1 z dne 29.5.2006 pa je bila ta zakonska določba spremenjena in sicer se je dopustnost pritožbe skrčila tudi za tiste primere, ko je bila storilcu izrečena stranska sankcija v prekrškovnem postopku, kar pomeni, da tudi v takšnih primerih pritožba po 29.5.2006 ni dopustna. Glede na to je torej prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da s sodbo o prekršku storilcu ni bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek, da ni bil izrečen odvzem premoženjske koristi in da ni bilo odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, zaradi česar ni izpolnjena nobena od predpisanih predpostavk za dopustnost pritožbe. Tudi če bi bila izpolnjena predpostavka za dopustnost pritožbe, pa pritožba ni dovoljena iz razlogov nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, saj je bilo že pojasnjeno, da je pritožba dovoljena le iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. Zakona o prekrških-1, s čemer je razlog nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja očitno izključen. Pritegniti je pritožbeni navedbi, da gre v obravnavanem primeru za razlago zakona, vendar pa je potrebno opozoriti na odločitev Ustavnega sodišča pod opr. št. U – I – 56/06, s katero je Ustavno sodišče ob presoji ustavnosti II. odst. 66. čl. Zakona o prekrških odločilo, da ni bil in ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Tudi je pomembno poudariti, da pritožbeno sodišče v tem postopku ne presoja sodbe o prekršku prvostopnega sodišča in torej tudi ne more odgovarjati na pritožbene navedbe v tej smeri, v izpodbijanem sklepu pa je prvostopno sodišče natančno in določno pojasnilo razloge za svojo odločitev in navedlo tudi vse pravno relevantne podlage. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je storilec pričakoval zaslišanje pred sodiščem, kjer bo lahko predstavil svoje stališče, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v primeru, ko storilec proti plačilnemu nalogu prekrškovnega organa vloži zahtevo za sodno varstvo, plačilni nalog šteje kot odločba o prekršku. Ker lahko storilec v 8 – dneh vloži zahtevo za sodno varstvo, mora slednja vsebovati podatke in navedbe, ki so s tem zakonom določeni za pritožbo proti odločbi o prekršku, kot je to določeno v I. odst. 61. čl. Zakona o prekrških-1. Vsebino pritožbe določa 153. čl. Zakona o prekrških-1, ko navaja, da mora pritožba obsega navedbo sodbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis. Če torej storilec v zahtevi za sodno varstvo ni navedel razlogov, bi ob pritožbeni navedbi, da je prava neuka stranka, bilo mogoče zaključiti, da je bil v pravni zmoti, ta pa ne opravičuje odgovornosti. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja še na 55. čl. Zakona o prekrških-1 in sicer na II. odst., ko prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja pisno obvesti o prekršku in hkrati pouči, da se kršitelj lahko pisno izjavi o dejstvih oz. okoliščinah prekrška v roku 5 dni od prejema obvestila in da mora tedaj navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Prav tako se zdi pomembno opozoriti na okoliščino, da tudi če bi pritožbeno sodišče preizkušalo zadevo z vidika zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bi storilec na podlagi III. odst. 154. čl. Zakona o prekrških-1 pri uveljavljanju tega razloga moral verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ko je torej prvostopno sodišče v smislu 161. čl. Zakona o prekrških-1 preizkušalo storilčevo pritožbo, je ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za dopustnost pritožbe, zaradi česar je zaključilo, da je pritožba storilca nedovoljena in jo je kot takšno tudi zavrglo na podlagi III odst. 161. čl. v zvezi z II. odst. 66. čl. Zakona o prekrških-1. Zaradi tega pritožbene navedbe ne morejo spremeniti odločitve sodišča, saj morata obe sodišči ravnati v skladu z zakonom, torej v obravnavanem primeru v skladu z ZP-1, prvostopno sodišče pa je v izpodbijanem sklepu tudi pojasnilo razloge za svojo odločitev, kot je bilo to že navedeno. S tem je bilo odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi gornjih navajanj ob uporabi III. odst. 163. čl. Zakona o prekrških-1 zavrnilo pritožbo storilca kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi 147. čl. Zakona o prekrški-1 je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka in sicer je storilcu naložilo plačilo povprečnine, ki jo je odmerilo na podlagi kriterijev iz II. odst. 143. čl. Zakona o prekrških-1.