Jedro

Tožnika ne zatrjujeta, da bi tožencu dala (podarila) sporno stanovanje, marveč le, da sta mu omogočila nakup (tako da sta našla kupca in plačala kupnino). Kot prikrajšanca zato ne moreta zahtevati vrnitve stanovanja, pač pa le vrnitev tistega, kar naj bi toženec od njiju neutemeljeno prejel (kupnina za stanovanje).

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov za odgovor na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora 1. tožnici in 2. tožniku (v nadaljevanju tožnika) izročiti v last in posest počitniško stanovanje M-4/Z s kletno shrambo v skupni izmeri 39,03 m2 v mansardi oziroma v četrti etaži zgradbe v K., ki stoji na parc. št. 181/1 k.o..., in sicer vsakemu do 1/2. Tožencu je naložilo, da mora izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, zahtevek tretje tožnice pa zavrnilo. Toženca je zavezalo, da mora tožnikoma povrniti 234.700 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.03.2001 dalje.

Zoper to sodbo se je pritožil toženec, pritožbeno sodišče pa je pritožbi ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za izročitev omenjenega stanovanja in zemljiškoknjižnega dovolila zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s stališčem, da tožnika nikoli nista imela lastninske pravice na spornem stanovanju ter da je zato tudi nista mogla prenesti na toženca. Tudi če bi pravna podlaga neodplačnega posla zaradi izjalovljenega nagiba odpadla, zato ne bi imela zahtevka za vrnitev nepremičnine.

Zoper to sodbo vlagata tožnika revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagata spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Pritožbenemu sodišču očitata, da je ugotovilo, da naj bi tožnika za nakup stanovanja ne prispevala vse, ampak samo večji del kupnine. Ta dejanska ugotovitev pa je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženec za nakup spornega stanovanja ni prispeval ničesar ter da sta celotno kupnino zbrala tožnika. Podana je torej bistvena kršitev določb 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), hkrati pa tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je toženec z vknjižbo v zemljiški knjigi pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini ter da sta tožnika tožencu podarila denarna sredstva za nakup te nepremičnine. Ves čas sta namreč vztrajala, da tožencu nista podarila ničesar, zlasti pa ne denarja za kupnino. S svojim denarjem sta namreč to kupnino v celoti plačala, ker sta hotela pomagati svoji hčerki in njeni družini. To pa je nekaj povsem drugega kot ugotovitev, da je bil denar za kupnino predmet darila. Tudi z obstojem ustne darilne pogodbe, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni ugotovljeno darilo denarja. Z ustno darilno pogodbo je sodišče prve stopnje očitno razumelo naklonitev neodplačne premoženjske koristi v obliki stanovanja in ne denarja za kupnino, saj to potrjuje ugotovitev, da je toženec nastopal kot "slamnati mož". To pač ne bi, če bi to sodišče ugotovilo, da bi mu tožnika podarila denar za kupnino, ker bi v takem primeru nastopal kot pravi, ne pa kot navidezni kupec. Prav na dejstvo, da sta tožnika tožencu podarila denarna sredstva, pa je pritožbeno sodišče tudi (napačno) oprlo zavrnitev zahtevka za vrnitev nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika plačala kupnino za nakup stanovanja zato, da bi pomagala hčerki in njeni družini, hkrati pa bi to stanovanje uporabljala tudi sama. Pomoč hčerki in njeni družini je po mnenju tega sodišča tako pomemben nagib, da brez njega ne bi bilo neodplačnega razpolaganja v korist toženca. Nagib je s tem postal del podlage neodplačnega razpolaganja. Ker pa je kasneje odpadel, je treba primer presojati po določbah četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), ki določa, da mora tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla, prejeto vrniti, ali pa nadomestiti vrednost prejetega. Pritožbeno sodišče meni, da dejstva, na katera tožnika opirata zahtevek za izročitev stanovanja, utemeljujejo ta zahtevek na neki drugi pravni podlagi, ne pa na četrtem odstavku 210. člena ZOR. Pritožbeno sodišče bi zato moralo zahtevek presoditi po tisti pravni podlagi, za katero je menilo, da je prava. Tožniku namreč ni treba navesti pravne podlage, če pa jo navede, sodišče na njo ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče tega ni upoštevalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Z izpolnitvijo kupčeve obveznosti iz prodajne pogodbe, sta oziroma bi tožnika pridobila pravni naslov, da od prodajalca zahtevata izpolnitev pogodbe in izročitev sporne nepremičnine. S plačilom kupnine sta tožencu omogočila, da je v prodajni pogodbi pridobil položaj kupca, in s tem zahtevek za pridobitev stanovanja. Na podlagi tega je toženec stanovanje tudi prejel v last in posest. Njegova korist tako ni bil denarni znesek, pač pa pridobitev pravnega naslova za izročitev stanovanja. V tem primeru ni prišlo do izjalovitve podlage prodajne pogodbe, pač pa do izjalovitve podlage za razpolaganje, s katerim sta tožnika tožencu omogočila neodplačno pridobitev prodajne pogodbe in z njo pravni naslov za izročitev sporne nepremičnine. S plačilom kupnine sta mu omogočila sklenitev prodajne pogodbe in toženec je tako pridobil sporno počitniško stanovanje. Z neodplačnim razpolaganjem sta tako v njegovo korist pridobila sporno počitniško stanovanje. S plačilom kupnine sta onadva in ne toženec pridobila pravico, da kot kupca skleneta prodajno pogodbo in s tem, da sta to pravico prenesla na toženca, sta mu pridobila nepremičnino. Zato je zmotno sklepanje pritožbenega sodišča, da prenos lastninske pravice ni bil vsebina posla med tožnikoma in tožencem. Vsebina neodplačnega razpolaganja je bila prav pridobitev spornega stanovanja.

Pritožbeno sodišče tudi ni preizkusilo dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča o razlogih, zaradi katerih sta tožnika plačala kupnino. To sta storila zato, da bi pomagala hčerki in njeni družini. Nikakršnega razloga nista imela, da bi njunemu premoženjskemu stanju tako nesorazmerno premoženjsko korist, kakršna je sporna nepremičnina, pridobila za toženca, če ta ne bi bil njun zet. Z njim pa ju sedaj ne povezuje več ničesar.

Toženec je odgovoril na revizijo, pri čemer soglaša s pravnimi naziranji pritožbenega sodišča ter poudarja, da tožnika nikoli nista bila lastnika spornega stanovanja ter da je irelevantno, ali je toženec vknjižen kot lastnik. Meni, da je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da sta mu tožnika podarila denar za kupnino. Kot kupec stanovanja je nastopal on, plačal pa ga je z denarjem, ki ga je delno dobil tudi od tožnikov. Osnovni nagib tožnikov je bil pomagati tožencu in njuni hčerki, ki sta bila takrat poročena. Vendar bi se morala tožnika zavedati, da lahko pride tudi do razveze zakonske zveze.

Revizija je bila vročena še Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa je izjavilo, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vložilo.

Revizija ni utemeljena.

Res je, da razen v primerih sklepanja iz znanih na neznana dejstva, dokazne ocene listin ali posredno izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče brez obravnave ne sme spremeniti dejanskega stanja (1. do 3. točka 358. člena ZPP). Če to stori, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, lahko pa tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (če za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja oziroma za drugačno dokazno oceno niti ne navede razlogov), vendar vselej le, če je dejstvo, ki ga je ugotovilo pritožbeno sodišče, tudi pravno pomembno. Ugotovitev dejstev, ki niso pravno pomembna, ne predstavlja bistvene kršitve postopka in tudi opustitev navedbe razlogov o takih (nepomembnih) dejstvih ne predstavlja kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sodba mora imeti /konsistentne in razumljive/ razloge o odločilnih /poudarilo VS RS/ dejstvih). Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče (drugače kot sodišče prve stopnje) ugotovilo, da sta tožnika za nakup stanovanja prispevala večji del kupnine, da je toženec z vknjižbo pridobil lastninsko pravico na spornem stanovanju, ter da sta mu tožnika podarila denar za nakup tega stanovanja, je zato neutemeljen.

Pritožbeno sodišče namreč tožbenega zahtevka ni zavrnilo zato, ker naj bi tožnika za nakup stanovanja ne prispevala vse, marveč le večji del kupnine, ali ker bi bil toženec vknjižen kot lastnik, pa tudi ne zato, ker bi mu tožnika podarila denarna sredstva za nakup.

Neutemeljenost tožbenega zahtevka za izročitev stanovanja in zemljiškoknjižnega dovolila je pritožbeno sodišče videlo v tem, ker tožnika tožencu nista podarila stanovanja in zato od njega (zaradi odpadle podlage) tudi ne moreta zahtevati vrnitve te nepremičnine.

Trditve, s katerimi tožnika utemeljujeta zahtevek, je mogoče strniti v naslednje točke: a) tožnika sta plačala celotno kupnino za stanovanje; b) to sta storila zato, da bi pomagala hčerki in njeni družini; c) prodajno pogodbo za to stanovanje je sklenil toženec; d) stanovanje je (zato) pridobil on (drugi odstavek 1. točke tožbe) oziroma je sporno nepremičnino od prodajalca tudi prejel v last in posest (4. stran pripravljalne vloge z dne 17.4.2000 in 6. točka revizije); e) zakonska skupnost med tožencem in hčerjo tožnikov je kasneje (manj kot tri leta od nakupa stanovanja) prenehala.

Ti elementi zatrjevanega konkretnega dejanskega stanu po mnenju pritožbenega sodišča (ki se mu pridružuje tudi revizijsko sodišče) ne utemeljujejo tožbenega zahtevka. Predmet obogatitvenega zahtevka je namreč lahko le tisto, kar je bilo dano (vrnitev, oziroma, če to ni mogoče, nadomestitev vrednosti doseže koristi - prim. prvi in četrti odstavek 210. člena ZOR, še bolj jasno pa to določa prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/01: "...prejeto dolžan vrniti..."). Tožnika, ki ne zatrjujeta, da bi tožencu dala (podarila) sporno stanovanje, marveč le, da sta mu omogočila nakup (tako da sta našla kupca in plačala kupnino), zato ne moreta zahtevati "vrnitve" stanovanja. Nikjer namreč ne zatrjujeta, da bi bilo stanovanje kdaj njuno in tudi ne tega, da bi ga tožencu podarila. V reviziji poudarjata zgolj to, da "sta za sporno počitniško stanovanje s svojim... denarjem plačala kupnino, na podlagi zanj sklenjene prodajne pogodbe". Res je, da nato nadaljujeta, da sta oziroma bi "z le-tem... zase pridobila pravni naslov, da od prodajalca zahtevata izpolnitev prodajne pogodbe in izročitev sporne nepremičnine v njuno last in posest, če po njuni volji, v soglasju s hčerko in tožencem, od prodajalca ne bi zahtevala, da kot kupec po prodajni pogodbi nastopa toženec". Vendar predmet darila kljub temu ni bilo stanovanje. Tudi če to ni bila neposredno kupnina sama (ker sta jo tožnika plačala sama), "pač pa pridobitev pravnega naslova za izročitev spornega počitniškega stanovanja" (revizijsko pravno sklepanje je tu napačno: pravni naslov za izročitev stanovanja je pridobil toženec sam - s tem, ko je sklenil prodajno pogodbo - tožnika sta mu pri tem le dejansko pomagala oziroma mu s plačilom kupnine to omogočila), obogatitveni zahtevek (kot tipično restitucijski zahtevek) ne more biti v izročitvi stanovanja in zemljiškoknjižnega dovolila. Tak zahtevek bi imel v tej situaciji le institucijsko naravo, za utemeljitev takega zahtevka pa tožnika ne navajata nobenih dejstev (institucijski zahtevki nastajajo iz pogodb in enostranske izjave volje). Kot prikrajšanca bi bila upravičena le do vrnitve tistega, kar naj bi od njiju neutemeljeno prejel toženec (to pa v nobenem primeru ni stanovanje) ali (če to ni mogoče) do nadomestitve vrednosti dosežene koristi (torej do denarne terjatve).

Čim je tako, je irelevantno tudi, ali je toženec že vpisan v zemljiško knjigo ter ali sta tožnika tožencu podarila denar za nakup stanovanja (ugotovitev teh pravno nepomembnih dejstev na pritožbeni stopnji ni mogla vplivati na odločitev), prav tako pa (zaenkrat) tudi, ali sta tožnika plačala kupnino zato, da bi pomagala hčerki in njeni družini.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sicer res navedlo, da je toženec nastopal kot "slamnati mož". Tega izraza zakonodaja sicer ne pozna, ga pa teorija, ko z njim označuje navideznega kupca (gl. D. Ogrizek, Prodajna pogodba z navideznim kupcem /in 66. člen ZOR/ - Pravosodni bilten 1988, št. 1-2, str. 56). Vendar tožnika nikjer nista jasno in nedvoumno navedla, da bi šlo tu za prodajno pogodbo z navideznim kupcem. V tožbi sta v prvem odstavku pod točko III. in pod točko IV. sicer zapisala, da sta s tem, ko sta za toženca plačala kupnino, omogočila, "da se je toženec kot kupec lahko podpisal na prodajno pogodbo, čeprav ga v resnici ni kupil on, pač pa tožnika", oziroma, da "sta mu dovolila, da se kot kupec podpiše na prodajno pogodbo, čeprav to v resnici ni bil", vendar iz sobesedila tožbenih navedb ni mogoče sklepati na trditve o navideznem kupcu. To še zlasti glede na nadaljnje trditve, da tožnika "takrat... nikakor nista računala in tudi nista mogla računati z možnostjo, da lahko pride do prenehanja zakonske skupnosti in razveze zakonske zveze med zetom in njuno hčerko, ko bi toženec kot kupec (poudarilo VS RS) počitniškega stanovanja z njim mogel razpolagati kot lastnik, njiju in svojo družino pa izključiti od njegove uporabe". Trditveno breme ne pomeni le, da stranka postavi trditve, marveč tudi, da so te trditve jasne in nedvoumne - tako zaradi zagotovitve kontradiktornosti in pravice do obrambe (stranka mora vedeti, na katera dejstva druga stranka opira svoje zahtevke in ugovore - gotovost glede predmeta odločanja omogoča pravilno izbiro dokazov in dejstev, s katerimi nasprotna stranka oporeka zahtevku oziroma ugovoru, kar vse služi zagotovitvi enakopravnega položaja strank v postopku in pravice do izjavljanja) kot zaradi koncentracije postopka. Če so navedbe nejasne in dvoumne, jim stranka (kljub pomanjkljivemu materialnemu procesnemu vodstvu) ne more pripisovati pomena, ki z njimi ni jasno in nedvoumno izražen.

Tudi če bi toženec jasno in nedvoumno navedel, da je šlo za prodajno pogodbo z navideznim kupcem, pa bi moral navesti tudi t ko vsebino razmerja z resničnim kupcem (tožnikoma), po katerem bi moral kupljeno stvar prenesti v last resničnih kupcev. Tudi tega tožnika nista navedla.

Ker torej niso podane očitane postopkovne kršitve, in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve.

Toženčev zahtevek za povrnitev stroškov odgovora je zato revizijsko sodišče zavrnilo (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).