Jedro

Vrednost spornega predmeta se tedaj, kadar je postavljen zahtevek na plačilo deviznih sredstev v tolarski protivrednosti, določa po deviznem tečaju na dan vložitve tožbe.

Odločilna za presojo spora je bila ugotovitev, da sta toženca za nakup skupnega avtomobila uporabila sporna tožničina sredstva brez podlage. S tem sta povzročila premik premoženja s tožnice v svojo premoženjsko sfero. Odločitev, da sta toženca solidarno dolžna povrniti tožnici sporna sredstva pa ima med drugim oporo v drugem odstavku 56. člena ZZZDR, ki določa med drugim, da za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da morata toženca solidarno plačati tožnici tolarsko protivrednost 13.630,40 DEM, 2.864,60 ATS in 104,52 USD z zamudnimi obrestmi kot se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge, vezane brez določenega namena na več kot leto dni, po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Tožencema je dalje naložilo, da morata tožnici povrniti 13.640,00 SIT pravdnih stroškov, tožnici pa je s sklepom naložilo, da povrne tožencema 46.064,00 SIT separatnih pravdnih stroškov. Pritožbo tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita ali pa se s spremenjeno sodbo zavrne tožničin tožbeni zahtevek. Po revizijskih izvajanjih je podana kršitev postopka, ker da okrajno sodišče ni bilo pristojno za odločitev o sporu. Vrednost spora namreč predstavljata glavnica in obresti in vse to presega 2,000.000,00 SIT. Upoštevati bi bilo potrebno tudi, da je med postopkom prišlo do reorganizacije sodišč leta 1994. Sodba je neizvršljiva, ker obrestni zahtevek ni dovolj določen, od leta 1988 pa so se stopnje obresti tudi spreminjale. Nastopilo je tudi zastaranje zahtevka, saj zastaranje ni začelo teči šele leta 1988 ampak že leta 1983. Ni podana solidarna odgovornost tožencev, sodišče druge stopnje pa tudi ne pove, na kakšni podlagi je ta podana. Prvi toženec je razpolagal s spornimi sredstvi dobroverno, druga toženka pa ni bila obogatena in je zato zmotno uporabljeno določilo 210. člena ZOR. Končno tožnica ni postopala z dolžnostjo dobrega bančnega strokovnjaka ter je sporno stališče višjega sodišča, da sta toženca dolžnika.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP iz leta 1977, katerega določila je revizijsko sodišče moralo uporabiti v postopku na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Glede postopkovnih kršitev: Po določilu prvega odstavka 35. člena ZPP se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, če je za ugotovitev stvarne pristojnosti, sestave sodišča, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v Zakonu o pravdnem postopku, odločilna vrednost spornega predmeta. Po določilu drugega odstavka istega člena pa se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavijo kot glavni zahtevek. Tožnica je s tožbo, ki jo je vložila 4.1.1989, zahtevala plačilo 13.700,00 DEM, 3.291,00 ATS in 105,00 USD v takratni dinarski protivrednosti, kar je na dan vložitve tožbe predstavljalo 40,206.280,00 takratnih din, kot je to pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje in kar po izvršeni denominaciji v decembru 1989 predstavlja znesek 4.020,63 takratnih din oziroma sedaj SIT. Kot vrednost spornega predmeta pa se tedaj, kadar je postavljen zahtevek na plačilo deviznih sredstev v tolarski protivrednosti, določa po deviznem tečaju na dan vložitve tožbe. Vrednost spora znaša tako 4.020,63 SIT, sicer pa celo sedanja tolarska protivrednost iztoževanih deviznih zneskov ne dosega 2,000.000,00 SIT, ki je po določilu II-1 točke 99. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS št. 19/94) mejna vrednost zahtevka v premoženjskih sporih, za katere je bila v času sojenja podana stvarna pristojnost okrajnih sodišč.

Revizija v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP zato ni utemeljena.

Izrek o obrestih je v zapisani obliki dovolj določen, kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje in ni nerazumljiv, skladen pa je tudi s sodbino obrazložitvijo. Obrestni zahtevek tudi vsebuje vse elemente, ki so potrebni za izračun obresti ter niso jasna revizijska izvajanja o neizvršljivosti tega dela odločitve (sicer pa je izvršljivost procesna predpostavka izvršilnega prava).

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v smeri obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve v tem postopku ni ugotovilo. Zato je ocenilo, da revizija tožencev v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Glede uporabe materialnega prava: Pravno presojo spora je revizijsko sodišče moralo opraviti na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj. V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da sta toženca mož in žena, da je bila druga toženka zaposlena pri tožeči stranki v času, ko je imel pri njej prvi toženec odprt devizni račun, da je druga toženka v dobro deviznega računa prvega toženca brez dejanske podlage (primarnega dokumenta to je vložnega lističa in vplačila) vknjižila 700,00 DEM in 100,00 USD (dne 31.5.1983), 3.000,00 ATS (dne 12.3.1986) in 10.000,00 DEM ter 3.000,00 DEM (12.8.1986), da sta pravdni stranki iz tako doseženega pozitivnega stanja septembra 1986 nakazali na račun T. Ljubljana devizna sredstva za nakup avtomobila in s tem povzročila negativno stanje na deviznem računu prvega toženca, ki ga po delno opravljeni saldaciji predstavljajo zneski iz tožbenega zahtevka in da je tožnica to negativno stanje ugotovila 31.10.1988. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da sta toženca z opisanim ravnanjem dosegla prehod premoženja s strani tožnice na toženi stranki brez pravne podlage in da sta zato na podlagi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) dolžna plačati tožnici tolarsko protivrednost prisvojenih deviznih sredstev (navedenih v izreku sodbe sodišča prve stopnje). Sodišči nižjih stopenj sta dalje še ocenili, da tožničina terjatev zoper toženca ni zastarala.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Če preide premoženje ene osebe v premoženje druge, ta prehod pa nima podlage v pravnem poslu ali zakonu, ga mora po določilu prvega odstavka 210. člena ZOR pridobitelj vrniti, če je to nemogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Uporaba tega določila ima glede obeh tožencev podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Odločilna za presojo spora je bila ugotovitev, da sta toženca za nakup skupnega avtomobila uporabila sporna tožničina sredstva brez podlage. S tem sta povzročila premik premoženja s tožnice v svojo premoženjsko sfero. Odločitev, da sta toženca solidarno dolžna povrniti tožnici sporna sredstva, je prav tako pravilna. Ta odločitev ima med drugim oporo tudi v drugem odstavku 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa med drugim, da za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem. Sodišči nižjih stopenj sta namreč ugotovili, da sta toženca, ki sta zakonca, kupila za sporna sredstva skupni avtomobil. Revizija neutemeljeno izpodbija tudi presojo sodišč nižjih stopenj, da tožničina terjatev ni zastarana. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je prišlo do spornega premika premoženja septembra 1986, tožbo pa je tožnica vložila 20.12.1988 ter je prispela na sodišče 4.1.1989. Zastaralni rok iz 371. člena ZOR (v trajanju petih let) do vložitve tožbe (388. člen ZOR) ni potekel. Revizijskih izvajanj, ki obravnavajo dejanske okoliščine spora in domnevno slabo poslovanje tožnice, pa revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker glede na zgoraj navedene razloge niso bile ugotovljene z revizijo uveljavljane ali uradoma upoštevne kršitve, je moralo revizijsko sodišče zavrniti revizijo tožencev (393. člen ZPP).