Jedro

Zapuščinskega postopka, ki je pravnomočno končan, ni mogoče prekiniti, tudi če je med dediči spor o dejstvih. Spor o očetovstvu se zato lahko rešuje le še v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom novo odkrito v zapuščino spadajoče premoženje, ki obsega parc. št. 117/2, 122/10 in 121/10, vse k.o. X, preneslo na dediče na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju O 81/57 z dne 7. 6. 1957. In sicer na vnuka R. S. do ¼, na vnukinjo R. M. do ¼ in na vnuka C. A. do ½. Odredilo je tudi, da se po pravnomočnosti sklepa pri nepremičninah vknjiži lastninska pravica na dediče v skladu z njihovimi dednimi deleži. Zoper sklep vlagata pritožbo dediča M. in S. R.. Pritožujeta se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navajata, da sta tako Okrajnemu sodišču v Kamniku kot tudi Višjemu sodišču v Ljubljani predložila listine, ki potrjujejo njune trditve, da A. C. ni sin pokojnega J.. Okrajno sodišče v Kamniku se do teh bistvenih dokazov, ki nedvomno potrjujejo obstoj spornih dejstev, od katerih je odvisna ugotovitev razmerja med zapustnikov in A. C., ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 5. 12. 2012 že ugodilo pritožbi dedičev in dodatni sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo. Odločitev je oprlo na presojo, da pritožnika v postopku, ki se vodi, ponovno izražata dvom o tem, ali je dedič A. C. sin pokojnega J. K.. Okrajno sodišče v Kamniku ni sledilo napotilu Višjega sodišča v Ljubljani, ampak izdalo dodatni sklep o dedovanju in svojo odločitev oprlo na presojo, da je zapuščinska obravnava končana in postopek zaključen s pravnomočnim sklepom o dedovanju in zato postopka ni mogoče prekiniti. Pritožnika menita, da je sodišče pojem zapuščinska obravnava razlagalo preozko. Ni bil namen zakonodajalca omejiti pravico zainteresiranih dedičev do uveljavljanja svojih pravic in pravnih upravičenj na način, kot ga določa 210. člen ZD le v fazi zapuščinske obravnave. Očitek sodišča, da bi morali dediči že tekom prvotnega zapuščinskega postopka v posebnem pravdnem postopku uveljavljati svoje ugovore o upravičenosti dedovanja A. C. je brezpredmeten. V prvotnem zapuščinskem postopka, ki se je vodil v duhu takratnih družbeno političnih razmer, dediči niso razpolagali s trdnimi dokazi o očetu A. C.. Do novih dokazov o očetovstvu sta v začetku leta 2013 uspela priti šele pritožnika, ki v prvotnem zapuščinskem postopku nista sodelovala. Gre za nov bistven dokaz, ki bi že sam zase lahko povsem spremenil in izboljšal pravni položaj obeh pritožnikov kot dedičev. Nedvomno je izkazan pravni interes pritožnikov, da v pravdnem postopku, na katerega bi morala biti napotena, varujeta svoj pravni položaj dediča v razmerju do A. C.. Sodišče bi moralo še pred izdajo dodatnega sklepa o dedovanju v zvezi z novo pridobljenimi dokazi dati pritožnikoma možnost, da svoje trditve dokažeta s pravnomočno sodno odločbo.

Dedič A. C. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. S pravnomočnim sklepom o dedovanju se zapuščinski postopek konča. Kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 221. člena Zakona o dedovanju (1)). V obravnavanem primeru je bil zapuščinski postopek pravnomočno končan 2. 7. 1957, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo dedičev zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 7. 6. 1957, katerim je sodišče razglasilo za dediča M. R. in A. K.. Ker je zapuščinski postopek pravnomočno končan, ga ni mogoče prekiniti, ne glede na to, da so med dediči sporna dejstva v skladu s 1. točko drugega odstavka 210. člena ZD. Pritožbene navedbe o tem, da sodišče preozko razlaga in uporablja pojem „zapuščinska obravnava“ so neutemeljene. Mej pravnomočnosti prvostopenjskega zapuščinskega sklepa ni mogoče preseči. Zapuščinske obravnave, ki je že končana, pa ne prekiniti. Pravnomočni sklep o dedovanju veže prvostopenjsko sodišče tudi glede novo najdenega premoženja.

Med dediči so sporna dejstva, ki se nanašajo na razmerje med dedičem in zapustnikom. Dva dediča trdita, da je sporna upravičenost A. C. do dedovanja, saj trdita, da ni sin pokojnega J. K.. Sklicujeta se na dokaze, ki sta jih pridobila v sedanjem postopku ter na dvome, ki naj bi obstajali glede pravega očeta A. C. že v zapuščinskem postopku. To je tudi prevladalo pri prejšnji presoji pritožbenega sodišča o utemeljenosti pritožbe.

Pritožbene navedbe dedičev ne morejo preseči meja pravnomočnosti zapuščinskega sklepa. Tudi če je obstajal dvom o tem, kdo je pravi oče A. C. že v zapuščinskem postopku, tega dediči nikoli niso uveljavljali v pravdnem postopku, na katerega so bili smiselno napoteni, tako v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 7. 6. 1957 (primerjaj prvi odstavek 2. strani sklepa) kot tudi v sklepu pritožbenega sodišča z dne 2. 10. 1957 (primerjaj zadnji odstavek sklepa). Pritožbeno sklicevanje na vodenje takratnega zapuščinskega postopka v duhu takratnih družbenopolitičnih razmer, pravilnosti teh ugotovitev ne more izpodbiti. Prav tako tudi ne novi dokazi, ki so jih dediči priložili k pritožbi. Edina prava pot bi bila, izpodbijanje veljavnosti dednega dogovora v pravdnem postopku ter izpodbijanje ugotovljenega očetovstva J. K.. Te možnosti se dediči niso poslužili. Edini dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ki so po oceni tega pritožbenega sodišča še ostali dedičem imajo podlago v 224. členu ZD. Kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, se zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi.

Neutemeljene so pritožbene trditve, ki sodišču prve stopnje očitajo storitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (2). Sodišče se je v razlogih izpodbijanega sklepa opredelilo do dvoma dedičev M. in S. R. o tem, ali je A. C. sin pokojnega J. K. in ugotovilo, da že iz podatkov spisa izhaja, da se je dvom o upravičenosti dedovanja C. A. (takrat A. K.) porajal o upravičenosti dedovanja. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da bi se to moralo uveljavljati v posebnem pravdnem postopku izven zapuščinskega, česar pa dediči niso uveljavljali, saj bi sicer zapuščinsko sodišče seznanili s pravnomočno sodno odločbo. Zatrjevana kršitev tako ni podana. Prav tako po oceni pritožbenega sodišča ni podana kršitev določbe 22. člena Ustave RS. Dediči so imeli (in imajo) možnost varstva njihovih pravic v postopku pred sodiščem (pravdni postopek).

Uveljavljani pritožbeni razlogi po oceni pritožbenega sodišča tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (3).

Dediča M. in S. R. s pritožbo nista uspela, dedič A. C. pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (165., 154. in 155. člen ZPP).

(1) Uradni list SRS, št. 15/76 in naslednji, v nadaljevanju: ZD.

(2)Uradni list RS, št. 33/1991. (3) Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji.