Jedro

Dolžnost sodišča, da pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo storilca seznani z obremenilnim gradivom in mu omogoči, da se o njem izjavi, izhaja že iz temeljnih jamstev poštenega postopka.

Zapis policistov v sklepu o pridržanju tako po obsegu kot tudi po vsebini ne more nadomestiti bistveno bolj konkretiziranega opisa dejanskega stanja obeh prekrškov, ki ga je prekrškovni organ sestavil po vložitvi zahteve za sodno varstvo in s katerim storilec pred odločitvijo sodišča ni bil seznanjen.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1.

Policijska postaja Koper (prekrškovni organ) je dne 6. 9. 2009 M. K. izdala plačilni nalog, št. 94130663, zaradi prekrškov po drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Po določitvi globe za posamezni prekršek je prekrškovni organ storilcu izrekel enotno globo v višini 731,12 EUR. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 14. 12. 2011 storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2.

Zoper to sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve druge alineje 62. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), četrtega odstavka 55. člena ZP-1 in 22. člena Ustave RS. Navaja, da storilcu ni bila dana možnost izjave o vseh dejanskih vidikih zadeve, zaradi česar ni bil izpolnjen standard poštenega postopka. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo ponudil štiri priče, ki bi potrdile njegovo verzijo dogodka. Dokazni predlog je sicer res laično oblikoval, vendar bi bilo mogoče priče po njegovi izjavi pred sodiščem tudi identificirati. Sodišče storilca ni zaslišalo niti ni zaslišalo predlaganih prič, kar predstavlja kršitev tretjega odstavka 29. člena Ustave RS. Opozarja tudi, da bi moralo sodišče skladno s četrtim odstavkom 55. člena ZP-1 in 22. členom Ustave RS storilca seznaniti s ključnim obremenilnim procesnim gradivom in mu omogočiti, da o njem zavzame stališče. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B-I.

4. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil storilcu M. K. zaradi prekrškov po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 in po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 dne 6. 9. 2009 izdan in vročen plačilni nalog . Ker je pooblaščena uradna oseba storitev prekrškov osebno zaznala, je bil plačilni nalog izdan na podlagi 57. člena ZP-1. Iz sklepa o pridržanju, ki je bilo istega dne odrejeno zoper storilca, izhaja, da se je storilec pod vplivom alkohola vmešal v policijski postopek s K. P., da je pričel zmerjati in odrivati policiste in da kljub ukazu s takimi ravnanji ni prenehal. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je podrobno predstavil svojo verzijo dogodka z dne 6. 9. 2009, med drugim razloge, zakaj je objel K. P., pojasnil pa je tudi, da je ob dogodku ravnal oziroma govoril mirno in zbrano. Poudaril je, da je obrazložitev v sklepu o pridržanju zavajajoča, saj policistov ni odrival in zmerjal, in da lahko njegovo verzijo dogodka potrdijo tri osebe, ki so bile oddaljene slabih 10 m od dogodka in ki jih na željo pristojnega organa lahko tudi predstavi. Prekrškovni organ je po prejemu zahteve za sodno varstvo pripravil opis dejanskega stanja, v katerem je pojasnil, da se je storilec dne 6. 9. 2009 na U. trgu v Kopru nedostojno vedel do uradne osebe (drugi odstavek 7. člena ZJRM-1) in ni upošteval odrejenega zakonitega ukrepa uradne osebe (prvi odstavek 22. člena ZJRM-1). V nadaljevanju je podrobno predstavil vse okoliščine obravnavanega dogodka, opisal ravnanje policistov ter ravnanje in izgovorjene besede storilca in K. P. Prekrškovni organ je opis dejanskega stanja skupaj s storilčevo zahtevo za sodno varstvo posredoval sodišču (šesti odstavek 57. člena ZP-1), pri čemer iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi prekrškovni organ ali sodišče pred odločitvijo sodišča seznanila storilca z omenjenim opisom dejanskega stanja. Okrajno sodišče je odločilo brez dopolnjevanja dokaznega postopka in zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

5.

Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja nepoštenost zgoraj opisanega postopka z vidika kršitve storilčeve pravice do izjave (22. in 29. člen Ustave RS). Čeprav se sklicuje tudi na določbe ZP-1 (četrti odstavek 55. člena ZP-1), ki jih pri obravnavani vrsti hitrega postopka ni mogoče uporabiti, to ne preprečuje vsebinske presoje njenih očitkov.

B-II.

6. Iz ustaljene sodne prakse(1) izhaja, da morajo biti storilcu tudi v (hitrem) postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim tudi pravica, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj (22. in 29. člen Ustave RS). Le na tak način se zagotavlja enakost strank v postopku, ki je eden bistvenih elementov poštenega sojenja. Opisanim ustavnopravnim izhodiščem je v novelah ZP-1E in ZP-1G sledil tudi zakonodajalec. Tako je s spremembo in dopolnitvijo nekaterih zakonskih določb poudaril obveznost prekrškovnega organa in sodišča, da storilcu omogočita seznanitev z dejstvi in dokazi, na katerih temelji ugotovitev prekrškovnega organa o prekršku. V nasprotnem primeru, to je brez vednosti o podlagi očitka, se storilec namreč ne more vsebinsko izjaviti o prekršku.

7. Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, ki je vložena zoper plačilni nalog, je za presojo kršitve predpisa, navedenega v plačilnem nalogu, ključnega pomena opis dejanskega stanja, ki ga sestavi prekrškovni organ, saj se šele z njim konkretizira sicer abstraktni očitek prekrška iz plačilnega naloga.(2) Zaradi številnih v praksi zaznanih kršitev je bila z novelo ZP-1G izrecno poudarjena dolžnost sodišča, da storilcu omogoči seznanitev in izjavo o opisu dejanskega stanja, ki ga prekrškovni organ sestavi po vložitvi zahteve za sodno varstvo (peti odstavek 65. člena sedaj veljavnega ZP-1). Čeprav postopkovne določbe ZP-1, ki je bil podlaga za odločitev v obravnavani zadevi (šesti odstavek 52. člena ZP-1G), takšnega postopanja izrecno ne zahtevajo, dolžnost sodišča, da pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo storilca seznani s takšnim gradivom in mu omogoči, da se o njem izjavi, izhaja že iz temeljnih jamstev poštenega postopka.(3)

8. Kot je razvidno iz zgoraj povzetega postopka, storilec pred odločitvijo sodišča ni bil seznanjen z opisom dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ pripravil in posredoval sodišču po vložitvi zahteve za sodno varstvo. Ker storilec ni bil seznanjen z okoliščinami, ki pomenijo konkretizacijo očitkov prekrškovnega organa , se glede njih tudi ni mogel izjaviti (druga alineja 62. člena ZP-1) .

V rhovno sodišče zato pritrjuje navedbam vrhovne državne tožilke, da obravnavanega postopka ni mogoče označiti za poštenega v smislu zgoraj predstavljenih temeljnih procesnih jamstev. Takega zaključka ne spreminja niti dejstvo, da je bil storilec v sklepu o pridržanju seznanjen z nekaterimi okoliščinami dogodka z dne 6. 9. 2009. Zapis policistov v navedenem sklepu tako po obsegu kot tudi po vsebini ne more nadomestiti bistveno bolj konkretiziranega opisa dejanskega stanja obeh prekrškov, ki ga je prekrškovni organ sestavil po vložitvi zahteve za sodno varstvo in s katerim storilec pred odločitvijo sodišča ni bil seznanjen. Šele iz opisa dejanskega stanja je namreč mogoče razbrati konkretne besede in ravnanje storilca, ki so bile podlaga za očitek prekrškovnega organa, da se je storilec dne 6. 9. 2009 nedostojno vedel do uradne osebe (drugi odstavek 7. člena ZJRM-1) in da ni upošteval odrejenega zakonitega ukrepa uradne osebe (prvi odstavek 22. člena ZJRM-1).

C.

9. Ker v obravnavanem postopku storilcu niso bila zagotovljena minimalna procesna jamstva poštenega postopka, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Zaradi zavzetega stališča Vrhovno sodišče ostalih uveljavljanih kršitev ni presojalo.

Op. št. (1): Prim. npr. sodbe VS RS Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 59/2009 z dne 19. 11. 2009 in IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008. Op. št. (2): Prim. npr. sodbo VS RS IV Ips 59/2009 z dne 19. 11. 2009. Op. št. (3): Prim. npr. sodbo VS RS IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008.