Jedro

Tožnikov položaj se v primeru uspeha v tem upravnem sporu ne bi v ničemer izboljšal glede na to, da je s svojo vlogo za dovolitev zadrževanja v celoti uspel, zato si s tožbo ne more še izboljšati svojega položaja, kar pomeni, da ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Iz navedb tožnika in tožbi priloženih odločb pristojnih organov prve in druge stopnje je razvidno, da je prvostopenjski organ z dokončno odločbo z dne 7. 10. 2016 v izpodbijanem delu izreka pod točko 1 tožniku, ki je v postopku odstranitve iz države, na njegovo zahtevo dovolil zadrževanje v Republiki Sloveniji od 13. 10. 2016 do 12. 4. 2017 na podlagi določil 73. in 86. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) v povezavi s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), z izrekom pod točkami 2 do 6 pa je bilo še odločeno o pravicah tožnika do zdravstvenega varstva, osnovne oskrbe, izdaje izkaznice o dovolitvi zadrževanja in taksni oprostitvi ter o okoliščinah, v katerih dovolitev zadrževanja predčasno preneha, če le-te morebiti naknadno kdaj nastopijo. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila predhodno tožniku že izdana pravnomočna odločba o vrnitvi z določenim 7-dnevnim rokom za prostovoljno vrnitev, o zakonitosti katere sta odločila tudi že Upravno in Vrhovno sodišče s sodbo št. I U 1662/2015-6 z dne 2. 12. 2015 oziroma s sklepom št. X Ips 378/2015 z dne 7. 1. 2016, tako da je bila s slednjim zavržena revizija in zahteva za izdajo začasne odredbe. Zatem je pristojni organ izdal na prošnjo tožnika dne 29. 3. 2016 odločbo o podaljšanju bivanja izven Centra št. 2253-397/2015/22 (216-06) z dne 30. 3. 2016 za čas do 12. 10. 2016 in izdal dne 13. 5. 2016 še sklep o popravi sklepa in obrazložitve navedene odločbe tako, da mu je bil določen nov naslov bivanja: Ljubljana, A.. V obrazložitvi povzema navedbe iz odgovora srbskih varnostnih organov o zavrnitvi zahteve za sprejem tožnika, češ da si ureja pravni status v Sloveniji kot državi prosilki, s čimer je po oceni prvostopenjskega organa izpolnjen pogoj za izrek dovolitve zadrževanja na podlagi 7. alineje 73. člena ZTuj-2. Pri tem še pojasnjuje, da policija ni pristojni organ za legalizacijo bivanja oseb po Sloveniji, temveč le ugotavlja obstoj razlogov za izdajo dovoljenja za zadrževanje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Poudarja, da z dovolitvijo začasnega zadrževanja nikakor ne preneha tujčeva obveznost zapustiti državo in se tudi ne spremeni. V obrazložitvi povzema določila 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, po kateri lahko upravni organ tako odloči o zadevi po skrajšanem postopku, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, ter določila 73., 74., 75. in 90. člena ZTuj-2, 7. in 25. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in 2. in 14. člena Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči ter 24. člena Zakona o upravnih taksah, po katerem je tožnik oproščen plačila takse, ker gre za stranko, ki je brezposelna oseba in se je v upravnem postopku odločalo o upravičenosti dovolitve zadrževanja (začasnem prebivanju). Iz tožbi priložene drugostopenjske odločbe (tožbena priloga A2) je razvidno, da je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije kot pritožbeni organ druge stopnje zavrnilo pritožbo tožnika zoper 1. točko izreka navedene prvostopenjske odločbe kot neutemeljeno.

2. Tožnik v tožbi očita prvostopnemu organu napako v izreku njegove odločbe pod točko 1, češ da ker je organ dne 4. 8. 2016 prejel odgovor srbskih varnostnih organov o zavrnitvi zahteve za sprejem tožnika, bi naj zato moralo biti s 1. točko izreka biti dovoljeno zadrževanje od 5. 8. 2016 do 4. 2. 2017, ne pa od 13. 10. 2016 do 12. 4. 2017, kot določa izpodbijani del izreka prvostopenjske odločbe pod točko 1. Tožnik meni, da bi navedeno napako po določbah ZUP lahko popravil že sam prvostopni organ, ne da bi pritožbo pošiljal v odločitev pritožbenemu organu druge stopnje, obrazložitev pritožbenega organa pa označuje kot sprenevedanje, češ da očitno ne more iti za nepoznavanje tujske zakonodaje. Ker so po mnenju tožnika vsa dejanska in pravna vprašanja povsem razjasnjena, v tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj izpodbijane odločbe sodišče ne vrača prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, ampak naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se z njo tožniku B.B. dovoljuje zadrževanje v Sloveniji od 5. 8. 2016 do 4. 2. 2017 (in ne od 13. 10. 2016 do 12. 4. 2017).

3. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

4. V upravnem sporu v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se izkaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi je tožnik priporočeno po pošti dne 16. 1. 2017 vložil izpodbojno tožbo, s katero v upravnem sporu (1. odstavek 33. člena ZUS-1) zahteva v tožbenem zahtevku odpravo izpodbijane odločbe v delu izreka pod točko 1 in v tem delu predlaga, da naj „izpodbijane odločbe sodišče ne vrača prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, ampak naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se z njo tožniku B.B. dovoljuje zadrževanje v Sloveniji od 5. 8. 2016 do 4. 2. 2017 (in ne od 13. 10. 2016 do 12. 4. 2017), ker so vsa dejanska in pravna vprašanja povsem razjasnjena“. Za tožnika torej ni sporno, da vlaga tožbo zgolj zoper 1. točko izreka navedene prvostopenjske odločbe z dne 7. 10. 2016, s katero je bilo v celoti ugodeno njegovi vlogi za dovolitev zadrževanja, konkretno v delu, ki se nanaša le na začetek/zaključek sicer dovoljenega šestmesečnega zadrževanja tožnika kot tujca z državljanstvom Republike Srbije v Republiki Sloveniji. Iz tega izhaja, da se tožnikov položaj v primeru uspeha v tem upravnem sporu ne bi v ničemer izboljšal glede na to, da je s svojo vlogo za dovolitev zadrževanja v celoti uspel, zato si s tožbo ne more še izboljšati svojega položaja, kar pomeni, da ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe, oziroma, da ni izpolnjena procesna predpostavka iz 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. 6. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu, saj izpodbijana odločba v izpodbijanem delu zoper izrek pod točko 1 očitno ne posega v njegovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist. Zato je moralo sodišče tožbo s sklepom na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavreči že ob njenem predhodnem preizkusu, saj morajo biti tako za začetek in tudi tek upravnega spora ves čas trajanja postopka kumulativno izpolnjene vse taksativno določene procesne predpostavke, predpisane z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti skladno z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1.