Jedro

Regresni zahtevek tožeče zavarovalnice temelji na določilu tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), po katerem ima pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki spremeni tako, da sedaj glasi: „Drugotožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 35,25 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v točki I glede prvotožene stranke potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I sklep o izvršbi Okrajnega sodišča … I .../2007 z dne 8. 4. 2007 vzdržalo v veljavi za glavnico 246,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Pod II je isti sklep o izvršbi razveljavilo za glavnico 6.604,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški ter za zakonske zamudne obresti od 246,00 EUR od 27. 2. 2006 do 17. 5. 2006 in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo, pod III je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno povrniti 35,25 EUR njenih pravdnih stroškov. Pod IV je odločilo, da je tožnica dolžna drugotoženi stranki povrniti 1.836,70 EUR njenih pravdnih stroškov.

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo v njenem obsodilnem delu (točka I) in izreku o stroških (točka III) izpodbija prva tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, naj sodišče pritožbi ugodi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Pritožba je neutemeljena v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v I. točki sodbe. Regresni zahtevek tožeče zavarovalnice temelji na določilu tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), po katerem ima pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Med pravdnimi strankami ni sporno, da drugotoženec v času prometne nesreče ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana tudi odgovornost prvotožene stranke (zavarovanke), kot lastnice vozila in stranke zavarovalne pogodbe, ki je s tem izgubila zavarovalne pravice. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je odgovornost prvotožene stranke v tem, da je vedela, da drugotoženec, ki je njen sin in je bil v času škodnega dogodka še mladoleten, nima vozniškega dovoljenja, da v kritičnem času ni imel prevoza na šolske obveznosti, da z vozilom zna upravljati, da je odklonila prevoz, ko jo je prosil zanj, pa ni preprečila, da bi vozilo vzel. To bi lahko storila zelo enostavno tako, da mu ne bi omogočila dostopa do ključev vozila.

7. Protipravnost ravnanja prvetoženke in vzročna zveza sta tako podani. Pri tem ni pomembno ali je prva toženka drugemu tožencu dovolila, da vzame vozilo, saj vsekakor tega ni preprečila, čeprav bi lahko.

8. Pritožbena izvajanja o zavarovalni goljufiji predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj prvotožena stranka teh trditev tekom postopka na prvi stopnji ni postavila in tudi ne pove, zakaj tega ne bi mogla storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Spor med prvotoženo in drugotoženo stranko za odločitev v tej pravdni zadevi ni pomemben, zato se sodišče prve stopnje s tem pravilno ni ukvarjalo.

10. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Utemeljena pa je pritožbena graja prvotožene stranke glede stroškov postopka. Tožena stranka v tem pravdnem postopku ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom (3,6 %), zato je potrebno uporabiti določilo tretjega odstavka 154. člena ZPP in vse pravdne stroške naložiti tožeči stranki. Zoper izrek o stroških se je pritožila samo prvotožena stranka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da le njej teh stroškov ni potrebno plačati, medtem ko je III. točka sodbe glede drugotoženca postala že pravnomočna.

12. Odločitev pritožbenega sodišča v tem delu temelji na določilu 5. alinee 358. člena ZPP.

13.Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.