Jedro

Če tožnik v tožbi zaradi varstva ustavnih pravic sodišču prve stopnje da pobudo, da v primeru, če o tožbi ne bo odločilo nemudoma, izda začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena ZUS-1, to ni predlog oziroma zahteva za izdajo take odredbe, o katerem bi bilo treba odločiti, sodišče pa nima niti dejanske niti pravne podlage, da ga obravnava kot predlog oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki naj bi mu bile kršene s sprejetjem in objavo načelnega mnenja tožene stranke z dne 7.7.2008, ker naj bi iz tega mnenja bila razvidna njegova identiteta. Ker nezakonito dejanje še vedno traja, tožnik od sodišča pričakuje, da bo v primeru, če o tožbi ne bo odločilo brez odlašanja, po uradni dolžnosti v skladu z določbo 3. odstavka 66. člena ZUS-1 izdalo začasno odredbo, po kateri bo tožena stranka dolžna do pravnomočne odločitve v upravnem sporu s svoje spletne strani odstraniti načelno mnenje, št. ... z dne 7.7.2008, v roku šestih ur od prejema sklepa.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnikovo pobudo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1, ker se ta lahko izda le po uradni dolžnosti, če so izpolnjeni pogoji iz 32. člena ZUS-1, štelo za zahtevo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 in njeno izdajo zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z zatrjevano kršitvijo ustavnih pravic, kar je bistveni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadeve vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati tudi razloge za izdajo začasne odredbe, ki jih je navedel v vlogi z dne 24.7.2008. Glede odločanja o izdaji začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 meni, da je tako odločanje subsidiarno, če sodišče ne more odločiti o glavni stvari brez odlašanja. To pomeni, da mora sodišče, preden o takšnem predlogu odloči, izkazati in utemeljiti obstoj razlogov oziroma stanja, zaradi katerega ni moglo odločiti o stvari brez odlašanja. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, ampak je avtomatično odločalo o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti. S takim ravnanjem je bistveno kršilo pravila postopka. Strinja se nadalje, da je pri odločanju o izdaji regulatornih začasnih odredb restriktiven odnos sodišča potreben. Taka restriktivnost pa ne vzdrži pri odločanju o izdaji začasne odredbe v sporih o posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so zagotovljene z ustavo. Zaradi same narave teh pravic je treba tu uporabiti ekstenziven pristop, saj se človekove pravice lahko omejijo samo v primerih, ki jih določa URS. Človekove pravice in svoboščine ter zagotavljanje njihovega učinkovitega varstva morajo prevladati nad restriktivnim obravnavanjem pogojev za izdajo regulatorne začasne odredbe. Tožnik je že s samo navedbo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. ... z dne 12.6.2008, in izrecnim prikazom prekoračitve zakonskih pooblastil tožene stranke pri izdaji načelnega mnenja, iz katerega je razvidna njegova identiteta, več kot verjetno izkazal, da je s tem prišlo do nezakonitega posega v njegove človekove pravice. V tem primeru je bilo materialno pravo napačno uporabljeno tudi zato, ker mora pri posegih v ustavne osebnostne pravice tožena stranka izkazati, da do protipravnega posega ni prišlo. Konkretizacija višine škode je zato v obravnavani zadevi pravno povsem nepomembna.

Pritožba je utemeljena.

Ne glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu, št. I Up 362/2008 z dne 23.7.2008, je po presoji vrhovnega sodišča stališče sodišča prve stopnje, izraženo v izpodbijanem sklepu, da je treba šteti tožnikovo pobudo za izdajo začasne odredbe po določbi 3. odstavka 66. člena ZUS-1 kot predlog oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, napačno in nima podlage v zakonu.

Sodišče mora odločati v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v primerih, če nezakonito dejanje še traja, brez odlašanja (2. odstavek 66. člena ZUS-1). Če pa sodišče v teh primerih ne more odločati brez odlašanja, lahko izda po uradni dolžnosti začasno odredbo v skladu z 32. členom ZUS-1 (3. odstavek 66. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo o zakonitosti posamičnega akta oziroma dejanja tožene stranke, s katerim naj bi mu bilo poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tožbo na podlagi 4. točke v zvezi s 3. odstavkom 30. člena in 66. členom ZUS-1. Za primer, če o tožbi ne bi bilo odločeno nemudoma, je sodišču prve stopnje dal pobudo, da v skladu s 3. odstavkom 66. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti izda tam predvideno začasno odredbo. Ta pobuda po presoji vrhovnega sodišča ni bila vložena kot zahteva za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, saj to v vlogi ni navedeno niti iz nje ne izhaja. Ker sodišče prve stopnje ni imelo zahteve tožnika za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS, in ker niti v ZUS-1 niti v drugem zakonu nima pravne podlage za prekvalifikacijo take pobude v zahtevo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, je ta prekvalifikacija nezakonita. S takšno prekvalifikacijo je sodišče prve stopnje na tožnika nezakonito preneslo tudi breme dokazovanja obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ocenilo, da je tožnikova pobuda za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 predlog oziroma zahteva za izdajo take začasne odredbe in ga zavrnilo. Res je, da se začasna odredba po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 izda lahko le po uradni dolžnosti, toda tožnik predloga oziroma zahteve za njeno izdajo ni podal, zato je sodišče prve stopnje tudi v tem pogledu odločalo o neobstoječem predlogu oziroma zahtevi.

Ker pa prvostopno sodišče o tožnikovi tožbi ni odločalo brez odlašanja, bi lahko izdalo po uradni dolžnosti začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena ZUS-1. Tedaj bi moralo tudi samo ugotoviti obstoj predpisanih pogojev za njeno izdajo (3. odstavek 63. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 32. člena ZUS-1). V takem primeru po presoji vrhovnega sodišča namreč obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe ni treba dokazovati tožniku. V primeru odločanja o izdaji začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 pa je treba tudi obstoj predpisanega pogoja težko popravljive škode za tožnika presojati v kontekstu varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so zagotovljene z URS, in so eden temeljnih sestavin vladavine prava in demokratične družbe, torej lahko že sama kršitev takih pravic pomeni za oškodovanca in za javno korist težko popravljivo škodo.

Ker je torej prvostopno sodišče v nasprotju s tožnikovo vlogo njegovo pobudo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 štelo za nedopusten predlog oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe po navedeni določbi in ker je to njegovo pobudo samo prekvalificiralo v predlog oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe, je kršilo odločbe 1. odstavka 7. člena , 3. odstavka 32. člena, 1. in 2. odstavka 40. člena in 3. odstavka 66. člena ZUS-1, kar je po presoji vrhovnega sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, torej je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (1. točka 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 75. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo o tožnikovi tožbi ali pa o morebitni izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 odločiti nemudoma.