Jedro

Prisilno izterjavo navedene terjatve je upnik predlagal na podlagi izvršilnega naslova sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, oddelka v Slovenj Gradcu, opr. št. Pd 115/2003 z dne 15.1.2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 358/2004 z dne 13.1.2006. Izrek te glasi na ugotovitev, da upniku delovno razmerje pri dolžniku še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 15.10.2001. V konkretnem primeru izvršilni naslov vsebuje le ugotovitev o trajanju delovnega razmerja v skladu s pravicami po pogodbi, medtem ko obveznosti priznanja, obračuna ali plačila denarne terjatve ne vsebuje. Prav tako v izvršilnem naslovu ni vsebovana vrsta obveznosti, časovni okvir, zneskovna opredelitev.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v točkah 1, 2, 3, 4 in 6 izreka, razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom citiranim v uvodu v 1. točki izreka ugovoru dolžnika delno ugodilo in v 2. točki izreka sklep o izvršbi spremenilo tako, da se dovoljuje izvršba za znesek 118.412,76 EUR iz naslova razlike v neto plačah, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, kot so navedeni v tej točki, do plačila, in za zneske iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003, 2004, 2005 ter znesek dela regresa za letni dopust za leto 2006, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma navedenega v tej točki izreka do plačila. V preostalem delu je predlog za izvršbo in ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo (3. in 4. točka izreka). Prav tako je zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe (5. točka izreka) in odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v roku osem dni povrniti za 2.249,12 EUR stroškov tega izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo v plačilo v osmih dneh po prejemu tega sklepa (6. točka izreka).

Proti odločitvam iz vseh točk izreka tega sklepa, razen odločitvi v 5. točki vlagata pravočasno pritožbo upnik in dolžnik, oba iz vse treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Dolžnik v pritožbi trdi, da je sklep o izvršbi nezakonit, saj je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova, ki ni primeren za izvršbo v smislu 17., 19. in 21. člena ZIZ. Izvršilni naslov je namreč čista ugotovitvena sodba, ki dolžniku ne nalaga ničesar. Sodišče je le ugotovilo nezakonito prenehanje delovnega razmerja, in dejstvo, da pravice upnika po pogodbi o zaposlitvi še trajajo. Ker sodba dolžniku ničesar ne nalaga, je neizvršljiva. Dolžnik izpostavlja, da je na vse navedeno argumentirano opozoril v ugovoru, vendar se sodišče glede tega ni opredelilo, temveč le zgolj ugotovilo, da sodba predstavlja izvršilni naslov, in da je Višje sodišče v Mariboru razsodilo, da je izrek navedene sodbe dovolj natančen in primeren za izvršbo. Dolžniku v postopku pred višjim sodiščem ni bila dana možnost, da se o tem izreče in je svoje argumente v smeri nesposobnosti navedene sodbe za izvršbo lahko uveljavljal šele v ugovoru zoper sklep o izvršbi. S sklicevanjem na sodbo višjega sodišča tako nikakor ni mogoče šteti, da je sodišče pretehtalo dolžnikove navedbe v ugovoru toliko bolj, ker po mnenju dolžnika sodba višjega sodišča pomeni izrazit odstop od siceršnje prakse sodišč pri presoji primernosti izvršilnih naslovov za izvršbo.

Dolžnik odločitev nadalje graja glede višine prisojenega zneska razlik v neto plačah v skupni višini 118.412,76 EUR vsebovanega v 12. stolpcu izvedenskega mnenja izvedenke M.B. z dne 6.1.2009, čeprav je dolžnik zahteval upoštevanje zneskov iz stolpca 13. Očita, da sodišče ni pojasnilo, iz kakšnih razlogov predloga dolžnika ni upoštevalo, zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Dolžnik napada še odločitev v delu zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust za leta 2003 do 2006 od dne 1.7.. V sklepu o izvršbi so namreč prisojene zakonske zamudne obresti od 1.8. dalje v skladu s predlogom za izvršbo upnika. V tem delu sodišče tako ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi in v ugovoru izpodbijani sklep razveljavi ter predlog za izvršbo zavrže oziroma zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Upnik je v odgovoru na pritožbo le-to prerekal. Upnik napadeni sklep izpodbija v delu, v katerem je sodišče predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka izreka) in stroškovno odločitev (6. točka izreka). Opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno prisodilo zneske iz naslova razlik v neto plačah, saj je nepravilno upoštevalo dobiček, ki ga je upnik ustvaril kot samozaposlen. Prav tako sodišče ni pravilno odločilo v delu, ki se nanaša na zneske plač, razlik v plačah in tudi regresa pri izračunu dohodnine, na kar je upnik že opozoril na naroku dne 3.2.2009. Po mnenju upnika pa je nepravilna odločitev tudi v delu, ki se nanaša na davke in prispevke, saj le ti v primeru, da jih delodajalec ne plača oziroma odvede za delavca, ne omogočajo povišanja pokojninske osnove delavcu. Posledično nepravilni prvostopenjski odločitvi je tudi stroškovna odločitev nepravilna. Upnik pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep v izpodbijanem delu razveljavi.

Pritožbi sta utemeljeni.

Upnik je zoper dolžnika predlagal prisilno izterjavo denarne terjatve iz naslednjih naslovov: premalo izplačanih plač, zamude pri izplačilu plač, neizplačanih plač zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, odpravnine, zamude pri izplačilu regresa za leto 2002, neizplačanih regresov za letni dopust za leta 2003, 2004, 2005, neizplačanih povračil stroškov prevoza, neizplačanih povračil materialnih stroškov, neizplačanih povračil stroškov prehrane v zneskih in v časovnem obdobju navedenih v predlogu za izvršbo. V nadaljevanju postopka je vztrajal pri izterjavi neizplačanih plač zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, neizplačanega regresa za leta 2003, 2004, 2005 in neizplačanih povračil stroškov prehrane ter dela neizplačanih povračil stroškov prevoza. V ostalem je predlog za izvršbo umaknil. Prisilno izterjavo navedene terjatve je upnik predlagal na podlagi izvršilnega naslova sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, oddelka v Slovenj Gradcu, opr. št. Pd 115/2003 z dne 15.1.2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 358/2004 z dne 13.1.2006. Izrek te glasi na ugotovitev, da upniku delovno razmerje pri dolžniku še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 15.10.2001. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe specializiranega sodišča izhaja, da utemeljenost zahtevka, da upniku delovno razmerje skladno s pogodbo o zaposliti z dne 15.10.2001 še vedno traja, ugotavlja iz razloga, ker odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, sedaj upniku, še ni bila vročena, in za upnika zaradi tega iz tega naslova niso nastale nobene pravne posledice. S tem izvršilnim naslovom je vzpostavljeno stanje, kot da upniku delovno razmerje ni prenehalo oziroma da to traja. V posledici te pravnomočne odločitve pa upnik v tem izvršilnem postopku prisilno izterjuje reparacijsko terjatev - izplačilo razlike v plači, izplačilo regresa in stroškov prevoza in prehrane, vse za obdobje od 18.5.2003 do 21.3.2006. Dolžnik je ugovarjal primernosti takšnega izvršilnega naslova z navedbami, da gre za ugotovitveno sodbo, ki ne vsebuje dajatvenega povelja in dolžniku ne nalaga ničesar. Menil je, da je po pogodbi o zaposlitvi sicer mogoče določiti zneske, ki bi jih upnik prejemal, če bi bil pri dolžniku zaposlen, vendar upnik kakršnekoli izpolnitve ni zahteval, niti mu je sodišče ni prisodilo. Prav tako upniku pripada le reparacija, izvršilni postopek pa ni primeren postopek za odločanje o višini reparacije.

Kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo te ugovorne navedbe zgolj s sklicevanjem na sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil po pritožbi upnika razveljavljen prvostopenjski sklep o zavrženju predloga za izvršbo, in s citiranjem navedb iz drugostopenjskega sklepa, da je izrek izvršilnega naslova dovolj določljiv za izračun izterjevanih terjatev, da je dovolj natančen ter tako primeren za izvršbo v smislu 17. in 21. člena ZIZ.

Primernost izvršilnega naslova predstavlja odločilno dejstvo v postopku dovolitve izvršbe. Za izvršbo primeren naslov je le-tisti, ki vsebuje z zakonom določeno vsebino (navedbo obeh strank, navedbo predmeta, vrsto, obseg in čas izpolnitve). Terjatev, ki se naj izvrši, mora biti določena in opredeljena.

V konkretnem primeru, kot že navedeno, izvršilni naslov vsebuje le ugotovitev o trajanju delovnega razmerja v skladu s pravicami po pogodbi, medtem ko obveznosti priznanja, obračuna ali plačila denarne terjatve ne vsebuje. Prav tako v izvršilnem naslovu ni vsebovana vrsta obveznosti, časovni okvir, zneskovna opredelitev. Glede na vse te okoliščine in konkretizirane ugovorne navedbe o neprimernosti izvršilnega naslova ter razloge o tem odločilnem dejstvu v izpodbijanem sklepu, drugostopenjsko sodišče soglaša s pritožbenimi očitki dolžnika o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik je imel možnost ugovarjati primernosti izvršilnega naslova šele prvič v ugovoru, zato bi moralo sodišče prve stopnje te njegove ugovorne navedbe presoditi in se do njih določno opredeliti (kljub obstoju drugostopenjskega sklepa, v katerem je sodišče presojalo le pritožbene navedbe upnika) ter določneje pojasniti, zakaj šteje izvršilni naslov, ki ne vsebuje obveznosti plačila, ki jo izterjuje upnik, za primeren in določljiv. Ker tega ni storilo, se izpodbijana odločitev ne da preizkusiti, prav tako ne utemeljenosti pritožbenih navedb dolžnika in upnika. Pri tem je pritrditi tudi pritožbenim navedbam dolžnika, da sprejeta odločitev pomeni odstop od ustaljene sodne prakse1, zato takšna odločitev terja izčrpnejše pojasnilo.

V skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je drugostopenjsko sodišče v posledici ugotovljene kršitve, ki je glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti, odločitev o ugovoru iz 1., 2., 3., 4. točke izreka in odločitev o stroških, ki je vezana na odločitev o ugovoru, iz 6. točke izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpravilo v smeri zgornjih napotkov drugostopenjskega sodišča in o ugovoru znova odločilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi 15. členom ZIZ, po kateri sodišče v primeru razveljavitve odločbe, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadeva vrnjena v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 587/99, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 408/2003, sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 708/2003, sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-238/05.