Jedro

Odločba o podelitvi naziva mentor po pravilniku o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu je konstitutivne narave, zato pravice iz nje pripadajo od dneva izdaje in ne za nazaj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 1.10.1993 tožnici podelila naziv mentorica za dobo 10 let, s tem, da se šteje, da je naziv pridobljen z dnem izdaje odločbe, to je 1.10.1993. Zoper navedeno odločbo je tožnica dne 13.11.1993 vložila tožbo, ker da je kršen zakon o splošnem upravnem postopku ter je ona s tem materialno oškodovana. V tožbi navaja, da je zahtevo za napredovanje vložila 1.3.1993, in meni, da bi o njej tožena stranka morala odločiti v dveh mesecih, v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku ter da ji zato pravice iz pridobljenega naziva pripadajo od 1.5.1993. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je šele v posebnem ugotovitvenem postopku bilo ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv mentor in da ji je zato ta naziv bil podeljen s 1.10 1993, skladno s 5. členom pravilnika o napredovanju v osnovnem in srednjem šolstvu. Materialne posledice pa se ne morejo uveljavljati pred dokončnostjo odločbe, dvomesečni rok za izdajo odločbe pa je inštrukcijske narave.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po svoji naravi konstitutivna odločba, ker je šele z njo, in ne na podlagi samega predpisa, tožnici podeljen naziv mentorice. Konstitutivna odločba pravno učinkuje od izdaje oziroma od vročitve stranki. Samo če je posebej predpisano, takšna odločba lahko pravno učinkuje tudi retroaktivno, to je za čas, preden je bila izdana.

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je bil naziv mentorice tožnici podeljen na podlagi 1. odstavka 5. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in 42/92 - pravilnik). V pravilniku ni predpisano, da ima podelitev naziva mentor učinek za nazaj tako kot je to določeno za podeljen naziv svetovalec oziroma svetnik (21. člen pravilnika). Tudi določba 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku, na katero se v tožbi tožnica sklicuje, ne predpisuje retroaktivnega učinkovanja odločbe, če je le-ta izdana po dveh mesecih od vložitve zahteve. V takem primeru ima stranka samo pravico do pravnega sredstva. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo.

Sodišče je zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.