Jedro

Sodišče prve stopnje je opravilo narok na kraju samem in izvedencu naložilo, da opravi potrebne izmere in napravi skico, ki bo sestavni del sklepa. Pri tem je na zapisniku označilo potek meje s črkami in številkami, izvedenec pa ima na skici drugačne številke. Sodišče prve stopnje tega ni obrazložilo, zato je podana bistvena kršitev določb ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na predlog predlagajoče stranke določilo mejo med parcelami 2450/1 in 2450/2 k.o. X., ki sta last predlagatelja in druge predlagateljice ter parcelo 2450/4 k.o. X, last nasprotnega udeleženca tako, da poteka od točke A preko točke 23, 22, 21, 20 do točke 24. Odločilo je, da je sestavni del tega sklepa skica izmere z dne 22.10.2003 na list. št. 170. Vrednost spornega prostora je 1.000,00 EUR in meja se določi po pravični oceni tako, da je sporni prostor razdeljen na dve polovici. Nasprotnemu udeležencu je naložilo plačilo stroškov.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom. Sklepa ni mogoče preizkusiti oziroma je izrek sklepa v delu, ki se navaja potek sodne določene meje nerazumljiv, saj po izreku sklepa točke 20, ki jih skica z dne 22.10.2013, ki je sestavni del sklepa ne vsebuje. Tudi izvedeniško mnenje izvedenca I. z istim dnem, ne vsebuje teh mejnih točk. V izreku sklepa pa so točke določene od točke A preko točke 23, 22, 21, 20 do točke 24. Iz izvedeniškega mnenja so pa druge številke oziroma oznake to. Sklep o močnejši pravici z logodejstvih. Ni zaslišalo geometra S. B. in R. Z., za nepopolno dejansko stanje. Iz te obrazložitve sklepa piše, da nasprotni udeleženec ni izkazal, da bi on ali pravna prednica izpolnila pogoje močnejše pravice. Sodba nima razlogov, zakaj sodišče tako sklepa. Sodišče bi moralo upoštevati katastrsko mejo. Pravna prednica I. D. je bila parc. št. 2450/4, ko sta lastninsko pravico na sosednjih premičninah pridobila predlagatelja. Parcelo je podedoval po svojem očetu leta 1962, kar je zakoniti način pridobitve lastninske pravice. Nemoteno je obdelovala to parcelo, dokler ni začel predlagatelj zemljišče orati s traktorjem in postopoma posegati v zemljišče. Do takrat je bila zakonita in dobroverna lastniška posestnica, vse do prodaje pritožnikov, ko je v različnih postopkih branila svojo lastniško posest. Nikoli ni dovolila posesti predlagatelja, posest je izvrševala po najemnikih. Njena pravica je torej močnejša in dokazana. Opozarja na predhodni postopek po zemljiškem katastru. Izvedenec I. je ugotovil tudi katastrsko mejo. Parcela 2450/4 je bila v preteklosti sestavni del zemljišča predlagateljev, saj je J. K. izpovedal, da je to dobila njegova teta kot doto in kasneje prodala. To sta želela odkupiti nazaj, kar vse potrjuje njune posege v zemljišče nasprotnega udeleženca. Ker je za protipravno poseganje v pritožnikovo parcelo, kar nasprotuje tudi na čelu pravičnosti. Območje ob reki Krki je zelo rodovitno. Res je pa, da ni drugih naravnih mejnih znamenj. O katastrski meji bi lahko izpovedala geometra B. in Z. Predlagatelja sta se leta 1984 v predlogu za sodno določitev meje po geometru strinjala s katastrsko mejo. Sodišče pokloni vero kot neobremenjenim pričam zlasti A. J., M. Š. in A. J. in bilo je ugotovljeno, da zelenega mejaša sploh ni bilo. Obstoj zelenega mejaša se ne spomni tudi priča G., za katerega predlagatelja trdita, da naj bi on preoral zeleni mejaš. To vse govori v prid pritožniku. A. K. in B. K. sta sinova predlagatelja in sta glede na svojo starost (36. in 34. let), premlada, da bi lahko izpovedovala o celem obdobju izpovedbi prič K. in K., ki sta mejo vpisovala v sodni dvorani in ne na terenu, pa niso verodostojni in glede na njuno sorodstveno razmerje s predlagateljima ni mogoče pokloniti. Dokazni postopek je pokazal, da sta predlagatelja v večletnem obdobju postopoma priorala zemljišče nasprotnega udeleženca in si ga prilaščala. Meja je bila sporna že več desetletij nazaj, kar potrjuje tudi listinski dokazi v postopkih za ureditev meje.

3. Na vročeno pritožbo je predlagajoča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Opozarja, da je sodišče postopek zaključilo na naroku in na terenu je imelo vmesno skico, ki pa izkazuje popolnoma enako odločitev kot so meje izvedenca. Izvedenec je delo opravil kasneje, saj je bil teren zaraščen. Rezultat je enak. Geodeta pred pravdo ni mogoče zaslišati, saj je bil v tem postopku postavljen sodni izvedenec geodet. Zaznamuje stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba ima prav, ko opozarja, da je nasprotje v sklepu v izreku pod št. 1 potek meje in potek meje iz skice, na katere se izrek sklicuje in se nahaja na list. št. 170. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče sklicuje na točke A preko točke 23, 22, 21, 20 do točke 24, skica izvedenca geometra pa ima drugačne številke, ki jih ni mogoče povezati s številkami iz izreka pod točko 1. Tudi v obrazložitvi se sodišče sklicuje na načelo določitve meje po pravični oceni ne omenja v točkah označene meje. Zato tudi ni šlo za očitno pomoto, ker sodišče lahko odpravi s popravnim sklepom. Pritožbeno sodišče pa tudi ne more odgovoriti na pritožbene navedbe o točkah oziroma oznakah določene meje. Gre torej za pomanjkljivost, zaradi katerih sklepa ni mogoče preizkusiti, saj je izrek sklepa nerazumljiv oziroma v nasprotju samemu sebi in priloženi skici, sodba pa nima razlogov o tem (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). To je narekovalo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

6. Treba pa je tudi odgovoriti pritožbi, ko graja uporabo materialnega prava glede na opravljeni dokazni postopek. Želja pritožnika ves čas postopka je, da bi bila meja po katastru. Pri tem spregleda, da je na ta način bilo že poskušeno v upravnem postopku in da se o tem pravdni stranki nista mogli dogovoriti. Ni spora o tem, da je sodišče označilo potek katastrske meje (točke A, točka G, H, I, J, K, L in M). Ni spora več o tem, da je sporna površina med mejo po katastru in med mejo, ki jo zagovarja predlagajoča stranka 8-45 m2 in da vrednost znaša 1.000,00 EUR. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da v tem primeru mora uporabiti določbo 77. člena SPZ o ureditvi meje.

7. Pritožba meni, da je na podlagi dokaznega postopka bilo dovolj dokazov, da bi sodišče odločilo po katastru, kar je močnejša pravica pritožnika. Zlasti se sklicuje na dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo in sicer zaslišanje geometrov pred pravdo S. B. in R. Z. Pri tem pritožba spregleda, da nasprotni udeleženec teh prič v postopku ni predlagal. V pritožbi jih omeni prvič in ne pove, zakaj tega ni mogel navajati prej. Zato jih sodišče utemeljeno ni zaslišalo. Res pa je, kar opozarja odgovor na pritožbo, da sta ta dva geometra bila angažirana pred pravdo in da je sodišče pravilno o tem postopku angažiralo izvedenca (I.). Pritožba ne graja njegovega izvedeniškega mnenja, pač pa trdi, da je predlagatelj dokazal močnejšo pravico in to je pravica po katastru. Pritožbeno pa se je na podlagi do sedaj opravljenega dokaznega postopka za sedaj ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Iz te pa izhaja, da nobena izmed pravdnih strank dosedaj ni dokazala močnejše pravice. Tudi zadnje mirne posesti ni mogla dokazati nobena stranka. Tudi pritožba priznava, da je šlo za vrsto postopkov pred pravdo in da so lastniki sosednjih parcel skušali večkrat urediti mejo. Že to pove, da so bili med njimi spori in da ni mogoče govoriti o zadnji mirni posesti. Gre za pravni standard, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v izpodbijanem sklepu. V nadaljevanju postopka pa bo treba ponovno opraviti dokazno oceno in ponovno preveriti, ali izvedeni dokazi potrjujejo citirano materialno pravo.

8. O pritožbenih pravdnih stroških pa bo treba odločiti s končno odločbo (35. člen ZNP v zvezi s 165. členom ZPP).