Jedro

Neogibna potrebnost pripora za varnost ljudi kot eden izmed pogojev za določanje sorazmernosti pripora po zgornjem ustavnem določilu (prvi odstavek 20. člena Ustave) ne pomeni (ne)varnosti za večje število ljudi, ampak zadostuje varnost enega človeka, ki je do te iste varnosti po prvem odstavku 34. člena Ustave upravičen enako kot če bi se nahajal v skupini večih ljudi.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega V.T se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 20. 8. 2015 po drugem odstavku 206. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu V.T. podaljšalo pripor, odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava). To je bilo storjeno s sklepom II Ks 26629/2015. 2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi „zmotne uporabe določb ZKP in zmotne uporabe Ustave Republike Slovenije“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in podaljšani pripor odpravi ali ga spremeni tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če so bile z zmotno uporabo določb ZKP mišljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot so opredeljene v 371. členu ZKP, potem bi morale biti v pritožbeni obrazložitvi ustrezno konkretizirane. To se z izjemo posplošenega očitka v zvezi z razumljivostjo opisanega kaznivega dejanja ni zgodilo, pa tudi sicer je iz pritožbene obrazložitve razbrati, da pritožnik nasprotuje ugotovljenim dejstvom kot drugemu pritožbenemu razlogu od tistega, na katerega se v uvodu pritožbe izrecno sklicuje. Pravi namreč, da utemeljeni sum zaradi neugotovljenih količin prepovedane droge ali zaradi neugotovljene višine kupnine pri obdolženemu ni izkazan, kot ni izkazan njegov udeležbeni prispevek pri kaznivem dejanju, ki bi ga naj storil z obdolženo M.K.. Podobno velja še za ugotovljeno ponovitveno nevarnost, pri kateri ni bilo upoštevano, da je od zadnje obdolženčeve storitve kaznivega dejanja minilo več kot šest mesecev, kar po pritožniku ne utemeljuje ocene sodišča prve stopnje, po kateri bi obdolženi utegnil kazniva dejanja tudi v prihodnje ponavljati.

5. Ne. Pritožbeni očitki v zvezi z utemeljenim sumom niso točni. Pri kaznivem dejanju, ki bi ga naj obdolženi storil sam, le v treh primerih odmerek prepovedane droge in višina kupnine nista bila ugotovljena, v vseh ostalih 30 primerih je vsaj eden izmed elementov domnevne prodaje znan. Po jasnem opisu dejanja je znan tudi obdolženčev udeležbeni prispevek (priprava za prodajo) pri kaznivem dejanju, ki bi ga naj storil skupaj z obdolženo M.K., medtem ko v zvezi s ponovitveno nevarnostjo pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje. Ne gre le za časovno razliko med zadnjo obsodbo in domnevno novo storjenimi kaznivimi dejanji, ki mimogrede po razumljivih razlogih sklepa ni bila prezrta, ampak zlasti za objektivne okoliščine, ki jih pritožnik ne omenja ter za dejstvo, da bi naj bili kaznivi dejanji storjeni v preizkusni dobi in da gre pri obdolženemu za osebo brez lastnih virov za preživljanje, kar vse v pritožbeni obrazložitvi prav tako ni bilo omenjeno.

6. Na koncu pritožnik ocenjuje, da podaljšani pripor ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 20. člena Ustave, ker bi naj obdolženi prepovedano drogo prodajal zgolj enemu odjemalcu in ker je v danem primeru ponovitveno nevarnost mogoče odpraviti s hišnim priporom, ki bi bil izvrševan na naslovu obdolženčevega stalnega prebivališča. 7. Prva navedba po jasnem opisu dejanj znova ni povsem točna, hkrati pa je zmotna. Neogibna potrebnost pripora za varnost ljudi kot eden izmed pogojev za določanje sorazmernosti pripora po zgornjem ustavnem določilu ne pomeni (ne)varnosti za večje število ljudi, ampak zadostuje varnost enega človeka, ki je do te iste varnosti po prvem odstavku 34. člena Ustave upravičen enako kot če bi se nahajal v skupini večih ljudi. Druga navedba pa je neutemeljena zato, ker bi naj bila dosedanja obdolženčeva prebivališča izhodiščna točka pri izvrševanju domnevnih prodaj prepovedane droge, ki jih je zgolj zaradi stalnosti prebivališča dejansko nemogoče preprečiti.

8. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika V.T. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Če bo za obdolženega nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po tar. št. 74013 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.