Jedro

Odločbe oziroma sklepa, ki nima več pravnih učinkov, ni mogoče odpraviti, morebitna ugotovitev, da je bila odločitev nezakonita, pa tožnikovega pravnega položaja ne bi izboljšala. S tem, ko je postala odločitev o tožnikovem azilu pravnomočna, je tudi omejitev gibanja, določena s sklepom, izpodbijanim v tem upravnem sporu, prenehala učinkovati.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v povezavi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 1.3.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka 27. člena ZAzil tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za en mesec, in sicer od dne 1.3.2006 do 1.4.2006 (1. točka izreka) in odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke ter se v izpodbijani sodbi nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so še vedno podani razlogi iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil, zaradi katerih je bila tožniku kot prosilcu za azil že predhodno odrejena začasna omejitev gibanja (sklep z dne 1.12.2005). Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje v zadostni meri obrazložila dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 38. člena ZUS. Ker tožnik ni z ničemer izkazal, da razlogi za podaljšanje omejitve gibanja ne obstajajo, oziroma, da so se dejanske okoliščine po izdaji sodbe, št. U 2862/2005- 20 z dne 3.1.2006, kakorkoli spremenile, sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve tožene stranke.

Tožnik s pritožbo vloženo 4.4.2006 izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne zavaja in ne zlorablja azilnega postopka ter, da dejstva v izpodbijani sodbi niso točna, saj je njegova prošnja za azil utemeljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je tožnikov postopek za priznanje azila v Republiki Sloveniji pravnomočno končan, zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožbo zavrže. Pritožba ni dovoljena.

Po določbah 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si tožnik ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom, tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, in sicer do pravnomočno končanega azilnega postopka oziroma za čas od dne 1.3.2006 do dne 1.4.2006. Tedaj (1.4.2006) so torej prenehali pravni učinki izpodbijanega sklepa. Odločbe oziroma sklepa, ki nima več pravnih učinkov, ni mogoče odpraviti, morebitna ugotovitev, da je bila odločitev nezakonita, pa tožnikovega pravnega položaja ne bi izboljšala. Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da je o tožnikovi pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2875/2005-7 z dne 11.1.2006, s katero je bila potrjena odločitev tožene stranke, da se tožnikova prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena, bilo že pravnomočno odločeno (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 217/2006-3 z dne 22.2.2006; sodba je bila vročena tožnikovi pooblaščenki dne 29.3.2006. Že s tem, ko je postala odločitev o tožnikovem azilu pravnomočna, pa je tudi omejitev gibanja, določena s sklepom izpodbijanim v tem upravnem sporu, prenehala učinkovati.

Po presoji pritožbenega sodišča si glede na navedeno tožnik z vloženo pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči ugodnejše rešitve. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji pritožbenega sodišča pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena.

Ker je šlo za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih razlogov po vsebini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 3. odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS.