Jedro

Sodno varstvo v rednem upravnem sporu je predvideno po predhodno pravilno izpeljanem dvostopenjskem upravnem postopku pred pristojnimi organi, in sicer na drugi stopnji upravnega odločanja pred Informacijskim pooblaščencem, ki v konkretnem primeru o tožnikovi pritožbi zoper navedeni prvostopni akt (še) ni odločil, četudi izpodbijano obvestilo Policije vsebuje pravilen pravni pouk, vendar je o pritožbi tožnika odločil organ druge stopnje - Ministrstvo za notranje zadeve, ki za to nima pristojnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 071-6416/2016/14 (155-04) z dne 6. 1. 2017 v zvezi z obvestilom Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. 071-44/2016/10 (285-14) z dne 21. 7. 2016, odpravi in se zadeva pošlje Informacijskemu pooblaščencu RS v nadaljnji postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve - Policija (v nadaljevanju: prvostopni organ) je z uvodoma navedenim prvostopnim aktom, ki je poimenovan „obvestilo“, v izreku pod točko 1 odločil, da se osebni podatki A. A. (sedaj tožnika) ne brišejo iz evidence preiskav DNK. Z izrekom pod točko 2 je še odločil, da v postopku materialni stroški niso nastali. V obrazložitvi prvostopni organ pojasnjuje, da je tožnik dne 1. 2. 2016 po svojih pooblaščencih vložil tožbo v upravnem sporu zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, s katero med drugim predlaga izbris osebnih podatkov, ki se hranijo v evidenci preiskav DNK iz 8. točke 2. odstavka 123. člena Zakona o nalogah in pristojnostih policije. V tej zvezi je sodišče v sklepu št. I U 137/2016-19 z dne 19. 7. 2016 pojasnilo, da je upravljavec osebnih podatkov tisti, ki bo moral po vsebini najprej odločiti, ali se podatki obdelujejo na zakonit način. Prvostopni organ še pojasnjuje, da je skladno s 148. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z namenom, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki bi v postopku utegnili biti dokaz, izvedel med drugim tudi ukrep iz 2. odstavka 149. člena ZKP, ker je obstajala verjetnost, da bi v nadaljevanju bilo potrebno ugotoviti, čigavi so prstni odtisi ali biološke sledi na zaseženi poslovni dokumentaciji, zato so bili odvzeti prstni odtisi in brisi ustne sluznice več osebam, vključno s tožnikom, za katere je bilo verjetno, da so utegnile priti v dotik za zaseženo poslovno dokumentacijo, podatki pa so bili vneseni v evidenco preiskav DNK. Tako se osebni podatki tožnika še vedno vodijo v evidenci preiskav DNK v skladu s 128. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju: ZNPP), saj še niso nastopili pogoji blokiranja oziroma izbrisa po 129. členu ZNPP, ker postopek pred sodiščem še vedno traja. Kolikor pa tožnik poseduje oprostilno sodbo, jo lahko posreduje prvostopnemu organu, ki bo na podlagi 129. člena ZNPP in novih dejstev izbrisal osebne podatke iz evidence DNK.

2. Zoper prvostopni akt je tožnik vložil pritožbo, ki jo je zavrnilo Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 071-6416/2016/14 (155-04) z dne 6. 1. 2017 kot neutemeljeno na podlagi določil 123., 125., 128. in 129. člena ZNPP ter 32. in 33. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Po oceni Ministrstva za notranje zadeve je prvostopni organ (v nadaljevanju tudi Policija) pri odločanju pravilno uporabila citirane določbe ZNPP in ZVOP-1, zato je odločitev Policije, ki je z izpodbijanim obvestilom tožniku zavrnila zahtevek za izbris njegovih osebnih podatkov iz evidence preiskav DNK, pravilna in zakonita. Na podlagi določil 248. in 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je s svojo odločbo Ministrstvo za notranje zadeve še dopolnilo prvostopenjski akt z ugotovitvami, da je Policija dne 30. 9. 2009 na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kpd 1316/2009, opr. št. I Kpd 1318/2009 in I Kpd 1319/2009 dne 30. 9. 2009 izvajala hišne preiskave pri tožniku, ker so obstajali utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. in 2. odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 25. členom KZ, ker naj bi v mesecu septembru 2007 v sostorilstvu z več osebami zlorabil položaj v družbi B. d.d. tako, da je septembra 2007 družbi C. d.d. prodal do 174.714.447 delnic izdajatelja Č. v vrednosti 147.718.447,00 EUR, sostorilec pa je v zameno izvedel prodajo 378.327 delnic družbe B d.d. za približno 53 % izpod tržne cene preko družbe D. d.o.o., na podlagi antidatiranih opcijskih pogodb družbi E. d.o.o., ki jih je prodala družbi F. d.o.o. in ta po tržni ceni družbi G. d.o.o.; na podlagi navedenih prodaj se je na škodo družbe H. d.d. nezakonito ustvaril kapitalski dobiček v družbi E. d.o.o. v višini 756.654,00 EUR in v družbi F. d.o.o. v višini 25.271.187,00 EUR. Razen tega je bil tožnik osumljen storitve kaznivega dejanja pranja denarja po 1., 2. in 3. odstavku 252. člena KZ oziroma 245. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. in 2. odstavka 244. člena KZ v zvezi z 25. členom KZ ter kaznivega dejanja ponareditev ali uničenje poslovnih listin po členu 240/1 KZ v zvezi z členom 25 KZ, ki jih podrobneje opiše v nadaljevanju obrazložitve. Tako je šlo v konkretnem primeru za obsežno in strokovno zahtevno izvedbo predkazenskega postopka, v katerem se je obravnavalo večje število kaznivih dejanj, izvršenih s strani povezanih fizičnih in pravnih oseb, za kar je že v predkazenskem postopku Policija pridobila obsežno listinsko dokumentacijo, iz katere je izhajalo, da so številni dogodki in pravna razmerja med posameznimi osumljenci temeljila na ponarejenih oziroma prenarejenih poslovnih listinah, pri čemer so posebej izstopale ponarejene opcijske pogodbe med povezanimi družbami, s pomočjo katerih so si osumljeni pridobili protipravno premoženjsko korist. Poleg tega so bile ob hišnih preiskavah pri tožniku in sostorilcu zasežene še druge listine, s katerima sta osumljena upravičevala prejem sredstev v skupni višini preko 21.680.000,00 EUR. Zato je bilo potrebno v nadaljevanju predkazenskega postopka pregledati in analizirati obsežno zaseženo poslovno dokumentacijo ter ugotoviti, katere izmed osumljenih oseb so neposredno sodelovale pri nastajanju in podpisovanju pristne in tudi fiktivne poslovne dokumentacije. Zato so bili skladno s 148. in 149. členom ZKP izvedeni tam predpisani ukrepi, saj so obstajali razlogi za sum storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin in je obstajala verjetnost, da bo v nadaljevanju potrebno zaradi zavarovanja dokazov ugotoviti, čigavi so prstni odtisi ali biološke sledi na zaseženi poslovni dokumentaciji. Zato je Policija vzela tudi prstne odtise in brise ustne sluznice tožnika na podlagi takrat veljavnega 149. člena ZKP, kar je po oceni Ministrstva za notranje zadeve nujen in neizogibno potreben ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja zagotavljanja učinkovite zaščite in varnosti vseh pred kriminalno dejavnostjo in zato ravnanje Policije ni bilo nesorazmerno. Analize DNK Policija opravlja v skladu z Resolucijo sveta Evropske unije z dne 30. 11. 2009 o izmenjavi analiz podatkov DNK (2009/C 296/01), ki med drugim določa, da države članice pri izmenjavi rezultatov analiz DNK te rezultate omejijo na kromosomska območja, ki ne vsebujejo izražanja genov, t. j. za katera ni znano, da bi imela informacije o posebnih dednih značilnostih posameznika. Na podlagi 59. člena Zakona o policiji je bila analiza preiskave DNK tožnika vnesena v evidenco DNK preiskav, kazenski postopek zoper tožnika in še nekatere osumljence pa še ni končan, niti tožnik ne zatrjuje, da je bil kazenski postopek končan ali da mu je bila izrečena oprostilna sodba, na podlagi vložene kazenske ovadbe zoper tožnika in več drugih fizičnih in pravnih oseb, št. ... z dne 17. 12. 2009, z dopolnitvijo z dne 29. 3. 2010. Po oceni Ministrstva za notranje zadeve se s temi ukrepi sicer posega v pravice tožnika kot osumljenca, vendar gre za nujne in sorazmerne ukrepe, zato je bil odvzem brisa in analiza DNK nujen in neizogibno potreben ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja, to je zagotavljanje učinkovite zaščite in varnosti vseh pred kriminalno dejavnostjo v skladu z 2. odstavkom 149. člena ZKP. Presoja ustavnosti navedenega določila ZKP je po oceni Ministrstva za notranje zadeve nepotrebna, saj ne sproža nobenih ustavno pravnih pomislekov. ZNPP v izpostavljenem 120. členu določa, da se za zbiranje in obdelavo podatkov policijskih evidencah subsidiarno uporabljajo določila zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Po stališču Ministrstva za notranje zadeve so tako evidenca DNK preiskav, njena vsebina, roki, hramba, dostop do podatkov, postopki, nadzor in sodno varstvo primerno urejeno in je tako posledično varovana pravica posameznika do informacijske zasebnosti, ki pa ni absolutna niti ni neomejena, zato zavrača pritožbene navedbe o neustavnosti odvzema brisa ustne sluznice tožnika in njene analize oziroma hrambe tožnikovih podatkov v policijski evidenci preiskav DNK.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper obvestilo Policije, ki po njegovem mnenju predstavlja dokončno prvostopno odločbo, navkljub pravnemu pouku v drugostopenjski odločbi Ministrstva za notranje zadeve, v katerem se navaja, da je upravni spor dopusten zoper odločitev organa druge stopnje v roku 30 dni od vročitve te odločbe. Tožnik se pri tem sklicuje na ustaljeno upravno sodno prakso, kot izhaja iz izpostavljenih sodb Vrhovnega sodišča. V tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma sklepa o dejanskem stanju, uveljavlja pa tudi ničnostne razloge. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, naj izpodbijano obvestilo (odločbo) spremeni tako, da se osebni podatki tožnika, ki se hranijo v evidenci preiskav DNK iz 8. točke 2. odstavka 123. člena ZNPP, izbrišejo iz evidence preiskav DNK, oziroma podredno, naj se izpodbijano obvestilo (odločba) odpravi ter zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, oziroma podredno, naj se odpravi drugostopna odločba Ministrstva za notranje zadeve v zvezi z obvestilom (odločbo) Policije; v vsakem primeru pa zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik navaja, da je 29. 1. 2016 pri Upravnem sodišču vložil tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, s katero je od sodišča zahteval ugotovitev, da mu je tožena stranka z analizo vzorca DNK, ki je bil pridobljen dne 30. 9. 2009, kršila pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave, pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, zahteval pa je tudi ugotovitev, da mu je tožena stranka s hrambo rezultatov analize vzorca DNK kršila pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave, pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave; prav tako je zahteval tudi izbris njegovih osebnih podatkov, ki se hranijo v evidenci preiskav DNK iz 8. točke 2. odstavka 123. člena ZNPP. S sklepom št. I U 137/2016 z dne 15. 6. 2016 je sodišče tožbo zavrglo, pri tem pa je v 16. točki obrazložitve pojasnilo, da je glede hrambe tožnikovega vzorca DNK in njegove zahteve za izbris rezultatov analize zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu po predhodno zaključenem upravnem postopku, ter nadalje, da bi moral tožnik skladno z določbo 32. in 33. člena ZVOP-1 najprej pri upravljavcu osebnih podatkov podati zahtevo za izbris osebnih podatkov in pojasniti, zakaj so bili po njegovem mnenju podatki zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. V zvezi s tem pa je upravljavec osebnih podatkih na podlagi opisanih tožbenih navedb in tožbenega zahtevka tožnika začel postopek blokiranja ali izbrisa osebnih podatkov tožnika iz evidence preiskav DNK, nato pa s sklepom z dne 2. 3. 2016 prekinil postopek do rešitve predhodnega vprašanja o zakonitosti hrambe osebnih podatkov v navedeni evidenci; prekinjeni postopek je nato nadaljeval po prejemu sklepa št. I U 137/2016 z dne 15. 6. 2016, zatem pa dne 21. 7. 2016 izdal sedaj izpodbijani akt, zoper katerega se je tožnik pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je njegovo pritožbo zavrnilo z odločbo z dne 6. 1. 2017, ki je bila tožniku vročena 9. 1. 2017. Tožnik meni, da je navedeno obvestilo Policije po vsebini upravni akt - odločba, saj je prvostopni organ po vsebini odločil o tožnikovi pravici doseči izbris osebnih podatkov na podlagi 1. odstavka 32. člena ZVOP-1. Zato uperja predmetno tožbo zoper prvostopenjski akt, podredno pa tudi zoper drugostopenjski akt Ministrstva za notranje zadeve. V slednjem je po stališču tožnika prišlo do očitne pomote v delu (pravnem pouku), ki navaja, da je v upravnem sporu mogoče izpodbijati odločitev organa druge stopnje, četudi ne gre za odločitev o materialno pravni pravici, ampak za odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato po stališču tožnika takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. To je v konkretnem primeru prvostopni akt Policije, ki je dokončni upravni akt, zoper katerega je dopusten upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1 ter 34. člena ZVOP-1. Tožnik še očita, da se upravljavec osebnih podatkov v izpodbijanem prvostopnem aktu ni z ničemer opredelil do ustavno pravnih argumentov tožnika, niti ni pojasnil, zakaj v konkretnem primeru ne bi držale navedbe tožnika o tem, da so bili sporni osebni podatki tožnika zbrani in se hranijo v nasprotju z izpostavljenimi ustavnimi in konvencijskimi pravicami, zato je odločitev upravljavca osebnih podatkov, da se osebni podatki tožnika ne brišejo iz evidence preiskav DNK po stališču tožnika nepravilna in nezakonita, dejansko stanje v zvezi s tem pa nepopolno oz. nepravilno ugotovljeno, češ da upravljavec osebnih podatkov ni izvedel nobenega izmed predlaganih dokazov, kar predstavlja kršitev 3. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 in hkrati kršitev pravice iz 22. člena Ustave, navedenih kršitev pa pritožbeni organ pri odločanju o tožnikovi pritožbi ni saniral, ampak je tudi sam nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, nepravilno uporabil materialno pravo in tudi sam kršil določbe postopka ter še dodatno kršil ustavne in konvencijske pravice tožnika. Tožnik v tožbi zato ponovno navaja razloge, zaradi katerih meni, da so bili njegovi osebni podatki zbrani in se hranijo v nasprotju z ustavno in konvencijsko zagotovljenimi pravicami v zvezi z odvzemom vzorca DNK in analize ter hrambe rezultatov analize vzorca DNK, ki je bil tožniku odvzet dne 30. 9. 2009, češ da v 148. in 149. členu ZKP ni ustavno pravno skladne pravne podlage ne za odvzem in tudi ne za analizo niti za hrambo rezultatov analize DNK, ker naj bi obstajala pravna praznina glede analize genskega materiala oziroma genske preiskave. Po stališču tožnika je ZKP v delu, v katerem ureja odvzem brisa ustne sluznice, v neskladju z Ustavo, češ da ne predvideva sodne odločbe za takšen odvzem, niti določa dokaznega standarda za tako procesno dejanje. V tej zvezi sodišču predlaga, naj prekine postopek odločanja o tej tožbi in na podlagi 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču ter 156. člena Ustave začne postopek za oceno ustavnosti navedenih določb ZKP. Prav tako naj bi bili neustavni tudi predpisani roki hrambe podatkov iz evidence DNK glede na predpisano dolžino hrambe, ne glede na morebiten različen status obravnavane osebe in posledično neupravičeno enako obravnavanje posameznikov, ki so vpisani v evidenco DNK preiskav, ne glede na specifične okoliščine posameznika, kar je po stališču tožnika v nasprotju s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

4. Navedbe iz tožbe tožnik ponavlja in dopolnjuje tudi v pripravljalnih vlogah z dne 19. 4. 2017 in 6. 6. 2017. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da kazenski postopek zoper tožnika pred sodiščem še ni pravnomočno zaključen. Tožnik, ki je bil izrecno pozvan, naj posreduje morebitno oprostilno sodbo sodišča, na podlagi katere bi se lahko po določbah 129. člena ZNPP in novih dejstev podatki lahko brisali iz evidence DNK, pa tovrstne listine ni predložil toženi stranki in da torej kazenski postopek zoper tožnika in soosumljence še ni pravnomočno končan niti tožnik tega ne zatrjuje. Ker prav tako tudi ne zatrjuje, da mu je bila izrečena oprostilna sodba, zavrača kot neutemeljene tudi tožnikove navedbe, da je bil šele 4. 1. 2016 z dopisom MNZ seznanjen z opravljeno analizo vzorca DNK. Razen tega so navedbe tožnika, ki se nanašajo na pravno podlago za odvzem brisa ustne sluznice prepozne ter uveljavljane v napačnem postopku, predvsem pa neutemeljene, saj ukrepi temeljijo na 148. členu ZKP in gre za ukrepe, ki so nujni in sorazmerni, tožnik pa bi jih moral uveljavljati v ustreznem, tj. kazenskem postopku, ki še teče, saj ima tožnik za ukrepe zoper njega pravna sredstva, ki so obširno predvidena v ZKP, kot izhaja tudi iz sklepa št. I U 137/2016-19 z dne 15. 6. 2016. Zato po stališču tožene stranke v predmetni zadevi tudi ni potrebna presoja ustavnosti ZKP, saj se v zvezi s predmetno zadevo ne sprožajo nobeni ustavno pravni pomisleki. Po stališču tožene stranke je imela Policija podlago za odvzem brisa ustne sluznice tožniku in za njeno analizo v veljavnem ZNPP, tako da ne držijo tožnikove navedbe o neustavnosti odvzema in analize DNK. Le-te so za predmetni postopek tudi irelevantne, medtem ko so navedbe glede hrambe tožnikovih podatkov v policijski evidenci preiskav DNK po stališču tožene stranke neutemeljene. Dodatno še pojasnjuje, da je bil bris tožnikove ustne sluznice fizično uničen dne 31. 12. 2012 in je tožba tudi iz tega razloga neutemeljena. Razen tega pa kazenski postopek, zaradi katerega je bil tožniku za potrebe dokaznega postopka vzet vzorec sluznice za namene preiskave DNK, še ni pravnomočno zaključen, oziroma postopek ni zastaral, kar bi bil po veljavnih predpisih lahko pogoj za izbris iz evidence. Dodatno tudi opozarja, da bi lahko tožnik z drugimi postopki oziroma drugimi pravnimi sredstvi izven kazenskega postopka neutemeljeno in neupravičeno dosegel izločitev bistvenih oziroma pomembnih dokazov iz kazenskega postopka, ki še ni pravnomočno zaključen. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa naloži plačilo toženi stranki nastalih stroškov postopka.

6. Tožena stranka v nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 15. 5. 2017 in 28. 6. 2017 vztraja pri svojih stališčih in jih dopolnjuje.

K točki 1:

7. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

8. V obravnavani zadevi je Policija z uvodoma navedenim prvostopnim aktom zavrnila zahtevo za izbris tožnikovih osebnih podatkov v evidenci preiskav DNK, Ministrstvo za notranje zadeve pa je kot drugostopni organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeni prvostopni akt. 9. Tožnik s predmetno tožbo v upravnem sporu izpodbija uvodoma navedeno obvestilo1 Policije, ki je po stališču tožnika dokončni prvostopni akt, saj je bil izdan v okviru postopka odločanja o tožnikovi zahtevi za izbris osebnih podatkov v evidenci preiskav DNK iz 8. točke 2. odstavka 123. člena ZNPP in je bilo tudi že odločeno o njegovi pritožbi zoper navedeni prvostopni akt z odločbo Ministrstva za notranje zadeve. Ker ima navedeno obvestilo Policije vse elemente, ki jih je za upravno odločbo predpisal zakonodajalec z določilom 3. odstavka 210. člena ZUP, pri čemer je v 1. odstavku 210. člena ZUP izrecno določil, da je lahko odločba tudi drugače poimenovana, se sodišče strinja s tožnikom, da je uvodoma navedeni izpodbijani dokončni upravni akt dopusten predmet sodnega varstva oziroma sodne presoje v upravnem sporu, seveda le ob hkratnem izpolnjevanju vseh predpisanih procesnih predpostavk iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 in ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva v upravnem sporu v skladu s 1. in 2. odstavkom 157. člena Ustave.

10. Sodišče v zvezi s stališči tožnika o dopustnem predmetu sodne presoje oziroma sodnega varstva v upravnem sporu želi pojasniti še sledeče: Vprašanje organizacije in pristojnosti uprave urejajo predpisi (120. člen Ustave), tako da imajo posledično določbe o stvarni in krajevni pristojnosti prisilen značaj (ius cogens). Stvarna pristojnost organov za odločanje v upravnem postopku se določa po predpisih, s katerimi so urejena posamezna upravna področja (1. odstavek 15. člena ZUP). V obravnavani zadevi je takšen materialni predpis Zakon o informacijskem pooblaščencu (ZInfP), ki določa pristojnost Informacijskega pooblaščenca kot samostojnega in neodvisnega državnega organa. Tako je po mnenju sodišča ZInfP v razmerju do Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) specialni predpis (lex specialis), o čemer se je v v primerljivi zadevi že izrekla tudi upravno sodna praksa, kot izhaja iz pravnomočne sodbe št. I U 1971/2019-22 z dne 21. 4. 2021. V navedeni pravnomočni sodbi je sodišče med drugim tudi pojasnilo, da obdelavo osebnih podatkov v javnem sektorju, če obdelave ne določa zakon, to je 1. odstavek 9. člena ZVOP-1, ureja 4. odstavek iste določbe.

11. Posameznik, katerega osebni podatki se obdelujejo skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZVOP-1, ima namreč pravico od upravljavca kadarkoli zahtevati prenehanje te obdelave (tretji odstavek 32. člena ZVOP-1). Obdelava osebnih podatkov pa je po 3. točki 6. člena ZVOP-1 med drugim tudi njihov izbris ali uničenje. Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZVOP-1 mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Skladno s prvim odstavkom 33. člena ZVOP-1 se zahteva iz 32. člena tega zakona vloži pisno ali ustno na zapisnik pri upravljavcu osebnih podatkov. Drugi odstavek 33. člena ZVOP-1 določa, da mora dopolnitev, popravo, blokiranje ali izbris osebnih podatkov upravljavec osebnih podatkov opraviti v petnajstih dneh od dneva, ko je prejel zahtevo in o tem obvestiti vlagatelja zahteve ali ga v istem roku obvesti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil. Tretji odstavek 33. člena ZVOP-1 določa, da če upravljavec osebnih podatkov ne ravna po prejšnjem odstavku, se šteje, da je zahteva zavrnjena. Nadalje četrti odstavek 32. člena ZVOP-1 določa, da če upravljavec ugovoru prosilca (med drugim tudi za izbris nezakonito pridobljenih osebnih podatkov) ne ugodi, lahko posameznik od državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov2 zahteva, da odloči o obdelavi osebnih podatkov. Kot že navedeno, se ta odločitev lahko nanaša glede na že podano opredelitev obdelave podatkov v 3. točki 6. člena ZVOP-1 tudi na izbris podatkov.3

12. V ZVOP-1 je tako določen postopek, po katerem lahko posameznik zahteva izbris osebnih podatkov, če meni, da so bili, med drugim, zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Tožnik je, kot je bilo že povedano, podal zahtevo za izbris njegovih osebnih podatkov po svojih pooblaščencih v tožbi v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, s katero je predlagal tudi izbris svojih osebnih podatkov pri policiji v evidenci preiskav DNK iz 8. točke 2. odstavka 123. člena ZNPP, njegovo zahtevo pa je prvostopni organ z izpodbijanim aktom zavrnil. 13. Med strankama sicer ni sporno, da obvestilo policije tožniku z dne 21. 7. 2016 predstavlja upravni akt policije, saj ga kot takega ocenjuje tudi sodišče, ker navedeno obvestilo Policije tožniku predstavlja javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je prvostopni organ odločil o pravici posameznika (prvi in drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Z njim je namreč prvostopni organ (Policija) odločil kot upravljavec zbirke osebnih podatkov v odnosu do tožnika, fizične osebe, katerega osebni podatki se nahajajo v navedeni zbirki in ki je zahteval njihov izbris v navedeni zbirki osebnih podatkov, do česar ima pravico na podlagi 32. in 33. člena ZVOP-1. 14. Sodišče ugotavlja, da ZVOP-1 v prvem odstavku 34. člena določa možnost vložitve tožbe v rednem upravnem sporu, če posameznik ugotovi, da so kršene njegove pravice, in to ves čas trajanja kršitve. Po mnenju sodišča pa je treba 34. člen ZVOP-1 razlagati v povezavi z 32. in 33. členom ZVOP-1, kar pomeni, da mora biti zahteva posameznika za izbris njegovih zatrjevano nezakonito pridobljenih in hranjenih osebnih podatkov v zbirkah Policije v upravnem postopku najprej zavrnjena s strani upravljavca, torej Policije. Zoper takšno odločitev pa ima tožnik možnost zahtevati še pravno varstvo s strani Informacijskega pooblaščenca, ki je neodvisen in nepristranski državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov, zoper njegovo odločitev pa lahko sproži upravni spor.

15. Takšna razlaga ustreza tudi določbam Policijske direktive4, ki se uporablja za obdelave osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem (1. točka 1. člena v zvezi s 1. točko 2. člena Policijske direktive). Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov5 namreč v 2. členu določa, da se ta uredba ne uporablja, med drugim, s strani pristojnih organov za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj (2.(d) točka 2. člena), ravno za takšno obdelavo podatkov tožnika pa v konkretni zadevi gre. Za takšne načine obdelave osebnih podatkov je torej treba uporabiti Policijsko direktivo, kot izhaja tudi iz 19. točke uvodnih ugotovitev navedene Splošne uredbe. Policijska direktiva v 48. točki uvodnih ugotovitev med drugim tudi ugotavlja, da bi posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki mu upravljavec zavrne pravico do informacij, dostopa, popravka ali izbrisa osebnih podatkov ali omejitve obdelave, moral imeti pravico, da od nacionalnega nadzornega organa zahteva pregled zakonitosti obdelave. Da je obdelava med drugim tudi izbris osebnih podatkov, izhaja iz 2. točke 3. člena Policijske direktive. Iz določbe 52. člena Policijske direktive izhaja, da države članice (brez poseganja v katero koli drugo upravno ali pravno sredstvo) določijo, da ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico, da vloži pritožbo samo pri enem nadzornem organu, če meni, da obdelava v zvezi z njim krši predpise, sprejete na podlagi te direktive (1. točka 52. člena Policijske direktive), obenem pa države članice tudi določijo, da ima fizična ali pravna oseba pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper pravno zavezujočo odločitev nadzornega organa v zvezi z njo (1. točka 53. člena Policijske direktive), kakor tudi, da ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kadar meni, da so bile njegove pravice iz predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, kršene zaradi obdelave njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu z navedenimi predpisi (54. člen Policijske direktive).

16. Navedene določbe Policijske direktive so zajete z razlago 34. člena ZVOP-1 v povezavi z 32. in 33. členom ZVOP-1 s tem, da je skladno s tretjim odstavkom 3. člena ZInfP državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov Informacijski pooblaščenec. Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da je sodno varstvo v rednem upravnem sporu predvideno po predhodno pravilno izpeljanem dvostopenjskem upravnem postopku pred pristojnimi organi, in sicer na drugi stopnji upravnega odločanja pred Informacijskim pooblaščencem, ki v konkretnem primeru o tožnikovi pritožbi zoper navedeni prvostopni akt (še) ni odločil, četudi izpodbijano obvestilo Policije vsebuje pravilen pravni pouk, vendar je o pritožbi tožnika odločil organ druge stopnje - Ministrstvo za notranje zadeve, ki za to nima pristojnosti, zato je sodišče na podlagi 1. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik in zadevo odstopilo Informacijskemu pooblaščencu v nadaljnje postopanje.

17. Po sodni praksi je sicer izjemoma omogočeno neposredno sodno varstvo na podlagi 34. člena ZVOP-1, vendar le takrat, ko v zadevi o pravici posameznika po ZVOP-1 pred tem ni odločeno z upravnim aktom.6 V konkretnem primeru pa je bilo o zahtevi tožnika predhodno odločeno z izpodbijanim (upravnim) aktom. To jasno izhaja tudi iz tretjega odstavka 34. člena ZVOP-1, ki določa, da v postopku odloča pristojno sodišče po določbah ZUS-1, če ta zakon ne odloča drugače. ZVOP-1 namreč ne določa drugačnega sodnega varstva, kadar je za varstvo pravic po ZVOP-1 predviden predhoden postopek z odločanjem državnega organa. Zato je v takem primeru, kot je tudi konkretna zadeva, zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZUS-1, ki ureja upravni spor.7

18. Sodišče še ugotavlja, da sicer držijo navedbe tožene stranke, da bi tožnik lahko uveljavljal sodno varstvo že v sklopu (pred)kazenskega postopka, kar sicer izhaja tudi iz 19. točke obrazložitve sodne odločbe št. I U 625/2013, in sicer, da je sodno varstvo zoper kršitve človekovih pravic v predkazenskem postopku tožniku zagotovljeno v kazenskem postopku že ob odločitvi o sodnem preizkusu obtožnice in izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper kazensko sodbo. Vendar – tudi zato, ker ni nujno, da bo v nadaljevanju predkazenskega postopka prišlo tudi do kazenskega postopka, oziroma četudi bo, ni nujno, da bi tožnik lahko v njem uveljavljal vse vidike sodnega varstva, zaobsežene po 34. členu ZVOP-1, lahko sicer tožnik uveljavlja tudi sodno varstvo po tem členu v upravnem sporu8, vendar pa sledeč pravilom ZUS-19. K točki 2:

19. Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in je tožeča stranka v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

20. Na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) je tožeča stranka upravičena do povrnitve sodne takse za tožbo po tar. št. 6111 ZST-1 v znesku 148,00 EUR. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife ZST-1).

1 Obvestilo Policije, št. 071-44/2016/10 (285-14) z dne 21. 7. 2016, vsebuje med drugim tudi Pouk o pravnem sredstvu, ki se glasi: "Zoper to obvestilo je dovoljena pritožba, o kateri odloča Informacijski pooblaščenec. Pritožbo se vloži pisno neposredno ali priporočeno po pošti ali da ustno na zapisnik pri Ministrstvu za notranje zadeve, ..., in sicer v 15 dneh od vročitve tega obvestila. To obvestilo in morebitna pritožba sta takse prosti." 2 To je po tretjem odstavku 3. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP) Informacijski pooblaščenec. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016, 16. in 17. točka obrazložitve. 4 Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ. 5 Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES. 6 Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016, 18. točka obrazložitve. 7 Ibidem. 8 Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017. 9 V tem smislu je odločitev skladna s predhodno odločitvijo sodišča v 20. točki zadeve I U 625/2013 z dne 17. 5. 2013.