Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
1.Toženec je od leta 2014 v osebnem stečaju. Tožnica, njegova žena, je v stečaju priglasila izločitveno pravico za nepremičnine na A., v B. in v C. in jahto. Stečajni upravitelj je izločitveno pravico prerekal, zato je vložila tožbo za ugotovitev, da gre za skupno premoženje, na katerem ima polovični delež.
2.Sodišče prve stopnje je izdalo delno in končno sodbo. S prvo je ugodilo zahtevku glede nepremičnin na A. Ugotovilo je, da gre za skupno premoženje in da imata tožnica in toženec na njem vsak 50% delež, tako da obstaja izločitvena pravica tožnice do 1/2. Glede nepremičnin v B., C. in jahte, je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje je pa tako odločitev potrdilo.
3.Tožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede pravnih vprašanj:
Ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo (51. člen ZZZDR oziroma 67. člen DZ in 11. člen SPZ) ter odstopili od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ker sta v sporu med zakoncema o obstoju skupnega premoženja šteli, da ima domneva lastništva iz zemljiške knjige prednost pred zakonsko domnevo skupnega premoženja in sta zato celotno trditveno in dokazno breme glede odplačne pridobitve nepremičnega premoženja prevalili na tožnico, čeprav je nesporno, da je bilo to premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze?
Ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo (51. člen ZZZDR oziroma 67. člen DZ in 11. člen SPZ) in odstopili od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ker sta šteli, da mora tožnica kot zakonec, ki uveljavlja obstoj skupnega premoženja, nositi celotno trditveno in dokazno breme glede odplačne pridobitve premičnega premoženja, čeprav je nesporno, da je bilo to premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze?
Ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo (51. člen ZZZDR oziroma 67. člen DZ in 11. člen SPZ) ter odstopili od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ker sta zgol zaradi udeležebe stečajnega upravitelja kot zakonitega zastopnika šteli, da gre za položaj, primerljiv varstvu dobrovernih tretjih oseb, ter zato domnevi lastništva iz zemljiške knjige priznali odločilno težo tudi v razmerju med zakoncema glede originarne pridobitve skupnega premoženja?
Ali sta sodišči prve in druge stopnje storili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter posegli v pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ker se nista opredelili do odločilnih navedb o neutemeljeni vpeljavi domneve iz 11. člena SPZ v spor med zakoncema, o nepravilni porazdelitvi dokaznega bremena, ter o odstopu od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, in ker nista obrazložili, zakaj naj bi posebnost, da v postopku nastopa stečajni upravitelj, vplivala na uporabo materialnega prava in dokazno breme?
Ali je sodišče druge stopnje kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP ter storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in poseglo v pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ker ni presodilo pritožbenih navedb in dokazov, ki jih je tožnica prvič navedla v pritožbi zato, ker je šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje - zaradi opustitve materialnega procesnega vodstva s strani sodišča prve stopnje - lahko ugotovila, katera pravno odločilna dejstva bi morala dokazovati?
Ali je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter poseglo v pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ker je po uradni dolžnosti opravilo poizvedbe v zvezi z vpisom toženca kot lastnika motornega čolna, čeprav tega dokaza ni predlagala nobena stranka, pri čemer razlogov za tako postopanje ni obrazložilo?
Ali lahko pravnomočna odločba davčnega organa o ugotovljenih prikritih dohodkih zakonca sama po sebi predstavlja zadosten dokaz o obstoju njegovih posebnih sredstev za namen presoje izvora sredstev pri pridobitvi premoženja v postopku ugotovitve skupnega premoženja, ali pa mora biti dodatno dokazano, da so bila ta sredstva dejansko uporabljena za konkretno pridobitev?
4.Predlog ni utemeljen.
5.Vrhovno sodišče zaradi svoje precedenčne vloge na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dopusti revizijo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.
6.Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz navedene določbe niso izpolnjene, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. člena ZPP).
7.Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).