Jedro

Ni dovolj, da sodišče elemente civilnega delikta našteje, temveč mora za vsakega posebej obrazložiti zakaj meni, da je podan, dokazan s strani tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 4.804,86 € s pripadajočimi obrestmi ter ji povrne stroške pravdnega postopka v višini 383,80 €, vse v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je v celoti in pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Meni tudi, da tožeča stranka ni zadostila standardu trditvene podlage. Sodišču prve stopnje očita, da dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo in je v posledici tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je utemeljen je očitek pritožbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na prvem odstavku 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)2. Tožeča stranka je za svojega zavarovanca J. H. plačala stroške zdravljenja, od tožene stranke pa zahteva povračilo teh stroškov na podlagi citirane zakonske določbe, ker trdi, da je J. H. namenoma ali iz malomarnosti poškodoval toženec. Sporno ni, da je tožeča stranka stroške zdravljenja svojega zavarovanca plačala, sporno pa je ali je toženec te stroške dolžan povrniti tožeči stranki. Glede na to, da toženec zanika, da bi zavarovanca tožeče stranke poškodoval, zanika obstoj civilnega delikta in s tem temelj tožbenega zahtevka. Zato je treba v predmetnem sporu, za ugotovitev temelja tožbenega zahtevka, ugotoviti obstoj civilnega delikta. To pomeni, da je treba ugotoviti njegove elemente, ki so obstoj škode, nedovoljeno (nedopustno) ravnanje toženca, vzročna zveza med nedovoljenim ravnanjem in zatrjevano škodo ter odgovornost toženca za to škodo. Obstoj teh dejstev (elementov) je odločilnega pomena za odgovor na vprašanje ali je temelj predmetnega tožbenega zahtevka podan. Ni dovolj, da sodišče elemente civilnega delikta našteje, temveč mora za vsakega posebej obrazložiti zakaj meni, da je podan, dokazan s strani tožeče stranke (slednje bo dodatno obrazloženo v nadaljevanju). Tega pa sodišče prve stopnje ne stori. Izpodbijana sodba je zato tako pomanjkljiva glede odločilnih dejstev, mestoma pa so njeni razlogi tudi nejasni3 in celo sami s seboj v nasprotju4, da se je ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi prvega 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

7. V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva postopka najprej poskrbeti, da stranke navedejo vsa odločilna dejstva, predvsem mora tožeča stranka, glede na ugovor toženca, da J. H. ni poškodoval, navesti kako je do poškodbe njenega zavarovanca J. H. sploh prišlo. Materialno procesno vodstvo je potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (285. člen ZPP)5. Tožba z vsebinskimi materialnopravnimi pomanjkljivostmi torej terja, da se sodnik aktivno vključi v spor v smislu sodniške razjasnjevalne dolžnosti oziroma materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP)6. Ta dolžnost zajema vsa vprašanja, ki se nanašajo na tožbeni predlog ter skrb za dopolnitev nepopolnih navedb in navajanje odločilnih dejstev ter dokazil glede navedb strank ter skrb, da se podajo tudi pojasnila, ki se nanašajo na obravnavo pravnih stališč. Pri tem mora sodnik upoštevati tudi vsa pravila odprtega sojenja.7 Ne sme pa pozabiti, da je stranka dominus litis procesa in ima odločilno vlogo pri zbiranju trditvenega gradiva, dolžnost sodnika pa je le njen korektiv. Sodnik mora torej strankam pomagati ponuditi ustrezno gradivo, sam pa ga ne sme nadomeščati, saj mimo zatrjevanih dejstev ne sme. V obravnavanem primeru mora sodišče prve stopnje raziskati in razčistiti kako je do poškodbe zavarovanca tožene stranke sploh prišlo. Da tega sodišče prve stopnje ni storilo, toženec v pritožbi utemeljeno izpostavlja. Sodišče mehanizma poškodbe J. H. ni ugotovilo, pri čemer je tožeča stranka predlagala tudi dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki naj odgovori na vprašanje ali je poškodba palca njihovega zavarovanca posledica telesnega napada toženca v obravnavanem dogodku. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo (in ne zavrnilo). Za sklepčnost same tožbe je bilo dovolj, da je tožeča stranka trdila, da je toženec njenega zavarovanca poškodoval, ob zanikanju toženca, da je temu tako, pa je treba trditveno podlago ustrezno dopolniti.

8. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je bila ovadba zoper toženca zavržena. Nadalje utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevih trditev, da zavarovanec tožeče stranke na dan poškodbe ni iskal zdravniške pomoči, da je na UKC izkazoval le otečen palec desne roke, da diagnostični postopki niso potrdili nobene poškodbe, da je na UKC navajal, da se je poškodoval ob prerivanju z neznancem po desni dlani. Pritožba opozarja, da je zavarovanec tožeče stranke zaslišan izpovedal drugače, po zatrjevani poškodbi ni odšel k zdravniku temveč na delo in dvigoval vreče s pošto, težke tudi 30 kg. Pritožnik je prepričan, da tega ne bi mogel, če bi ga res tako poškodoval kot se trdi in meni, da bi do otekanja palca lahko prišlo kadarkoli in kjerkoli. Tudi do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Relevantna vprašanja, ki jih ti ugovori odpirajo, so tako ostala brez odgovora sodišča8. 9. Sodišče prve stopnje mora glede spornih dejstev izvesti dokaze in te dokaze tudi ustrezno oceniti (izvesti dokazno oceno). Sodišče prve stopnje tega ni storilo, kar prav tako utemeljeno opozarja pritožba. Sodišče mora v skladu s 8. členom ZPP vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in nato še vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče mora obrazložiti zakaj komu verjame in zakaj drugemu ne. Zapis, da sodišče „verjame priči J. H.“, ne zadošča, prav tako ne zapis, da sodišče „ne verjame tožencu“. Oceniti mora tudi (ne)verodostojnosti drugih prič in ostalih izvedenih dokazov.

10. Sodišče prve stopnje mora v novem sojenju paziti tudi na dokazno breme, ki je v obravnavanem primeru na strani tožeče stranke glede vprašanja obstoja civilnega delikta. Res je sicer, da bi se toženec razbremenil, če bi dokazal, da se je J. H. poškodoval na delovnem mestu9, vendar mu tega ni bilo treba dokazati. Na strani tožeče stranke je namreč, kot pravilno opozarja pritožba, dokazno breme, da dokaže, da je J. H. poškodoval prav toženec. Zatrjevano dejstvo toženca, da zavarovanca tožeče stranke ni poškodoval, je negativno dejstvo, negativnih dejstev pa, kot pravilno opozarja pritožba, ni mogoče dokazovati. V takem primeru mora nasprotno dokazati nasprotna stranka, v obravnavanem primeru torej tožeča stranka. Poleg navedenega mora tožeča stranka dokazati tudi, da poškodba, za katero tožeča stranka trdi, da jo je utrpel J. H., izvira iz zatrjevanega škodnega dogodka, torej, da je škoda v zatrjevanem škodnem dogodku nastala in je tudi z njim v vzročni zvezi, da je škoda nastala s protipravnim ravnanjem toženca in da je ta za škodo tudi odgovoren.

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno odločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je tudi bolj ekonomična in ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo pretežni del predlaganih dokazov, ki jih mora še ustrezno oceniti, sodišče druge stopnje pa bi jih moralo zaradi načela neposrednosti ponovno izvesti.

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Uradni list RS, št. 9/92 s kasnejšimi spremembami. 3 Ni jasno ali je sodišče ugotovilo, da je toženec zavarovanca poškodoval namenoma ali da ga je poškodoval iz malomarnosti. 4 Sodišče prve stopnje navaja, da upoštevaje izpovedi prič s stopnjo prepričanja ugotavlja, da je toženec poškodoval zavarovanca tožeče stranke, pri čemer iz predhodnega povzetka izpovedi zaslišanih prič, ki sta bili ob dogodku navzoči, izhaja, da ni nobena videla, da je toženec zavarovanca tožeče stranke udaril ali ga kako drugače poškodoval. 5 II Ips 432/2011 z dne 25.09.2014 6 I Cpg 447/2010 z dne 13. 4. 2010 (evidenčna številka VSL0007572) 7 Strankam mora razkriti pravni pogled na stvar. 8 Obstoj škode, nedovoljeno (nedopustno) ravnanje toženca, vzročna zveza med nedovoljenim ravnanjem in zatrjevano škodo ter odgovornost toženca za škodo. 9 V 10. točki obrazložitve sodišče prve stopnje ugotavlja, da toženec ni zmogel dokaznega bremena na podlagi katerega bi sodišče ugotovilo, da se je J. H. resnično poškodoval pri opravljanju svojega dela na pošti in da ga ni poškodoval toženec.