Jedro

Če je bila pogodba, ki je nadomeščala razlastitev, sklenjena leta 1986, torej v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini in Zakona o stavbnih zemljiščih, ki nista predpisa iz 3. in 4. člena ZDen, potem ni podlage za denacionalizacijo stavbnega zemljišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1187/97-8 z dne 17.12.1998 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.4.1997, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Upravne enote L., izpostava V.R. z dne 14.11.1996. Z njo je bila zavrnjena zahteva tožnice, kot pravne naslednice po pokojnem S.Š., za denacionalizacijo stavbnih zemljišč parc. št. 7, 193 in 195, vse vl. št. 27 k.o. T.p. Navedena zemljišča so bila podržavljena S. Š. z ugotovitveno odločbo Občinskega ljudskega odbora L. V. z dne 16.6.1959 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58- v nadaljevanju ZNNZGZ). Stavba, stoječa na parceli št. 7, ni bila nacionalizirana in je ostala v lasti S.Š., do leta 1962, ko je z dedovanjem prešla lastninska pravica na stavbi in pravica uporabe na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini, na njegovo ženo, I.Š. Ta pa je z darilno pogodbo prenesla 3/4 lastninske pravice na stavbi s pravico uporabe na stavbnem zemljišču na svoje tri otroke, njen delež pa je bil leta 1984 tudi predmet dedovanja. V letu 1986 so vsi štirje takratni lastniki oziroma imetniki pravice uporabe, med njimi tudi tožnica, s pogodbo, ki je nadomestila razlastitev, skupaj s hišo na K., stoječo na parceli št. 195/3 (ob podržavljenju parcela št.7) prodali Skupnosti ... L. tudi pripadajoče stavbno zemljišče. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni pravilno uporabila zakona, saj ni pravilno njeno stališče, da je za ugotavljanje upravičenosti do denacionalizacije na nezazidanem stavbnem zemljišču pomemben predpis, na podlagi katerega je bila odvzeta pravica uporabe na zemljišču. Ker je bila S.Š. odvzeta lastninska pravica na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen, je upravičenec do denacionalizacije, njegovi pravni nasledniki pa so upravičeni do vložitve zahtevka po določbi 15. člena ZDen. Na pravico do denacionalizacije po presoji sodišča prve stopnje tudi nima vpliva dejstvo, da je bila tožnici izplačana odškodnina in sicer na podlagi predpisa, izdanega po uveljavitvi ustave iz leta 1963, saj se le-ta upošteva v skladu z določbo 72. člena ZDen.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega zakona. Navaja, da ni mogoče šteti S.Š. kot upravičenca iz 3. člena ZDen, saj bi se v denacionalizacijskem postopku njemu vrnilo zemljišče, ki je bilo odvzeto njegovim pravnim naslednikom, s tem pa bi upravni organ negiral že izvedeno dedovanje in voljo I.Š., da to zemljišče podari svojim pravnim naslednikom v obsegu, kot ga je določila z darilno pogodbo in tudi samo pridobitev ter vse zemljiškoknjižne vpise. Zemljišče bi bilo torej po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe predmet dedovanja, kljub prejšnjemu dedovanju in veljavnemu razpolaganju dedinje bivšega lastnika z zemljiščem in kljub spremembi zemljiškoknjižnega stanja. Prav tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje glede poračunavanja odškodnine, saj S.Š. odškodnina ni bila dana, njegovim pravnim naslednikom pa se tudi ne bi moglo naložiti vračila dane odškodnine za odvzeto zemljišče, če se zemljišče ne vrača njim. Do denacionalizacije bi bil upravičen kvečjemu pravni naslednik, ki mu je oseba, kateri je bilo zemljišče podržavljeno po ZNNZGZ, to zemljišče odsvojila oziroma ga je po njej podedoval, vendar le, če mu je bila pravica uporabe odvzeta na podlagi predpisa, izdanega do leta 1963, ali z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da večina parcel sploh ni bila izročena občini, kar je razvidno iz priloženega obvestila o katastrskem dohodku za leto 1998, nepomembno pa tudi ni dejstvo, razvidno iz priložene odločbe, da je ena izmed ostalih razlaščencev zemljišč za potrebe muzeja ljudske revolucije s strani upravnega organa prve stopnje dobila vrnjena v naravi vsa nacionalizirana in odvzeta zemljišča. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, ki je bilo nacionalizirano po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), ni pomembno, kdaj in na podlagi katerega predpisa je prejšnji lastnik proti plačilu odškodnine zemljišče dejansko izgubil. Na to kaže že sama izvedba podržavljenja stavbnih zemljišč v letu 1958, po katerem je lastninska pravica na stavbnih zemljiščih po zakonu na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb res prenehala, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali v uporabi, in sicer zazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe, dokler na njih stavba stoji, nezazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Podržavljenje je bilo torej dejansko končano z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Toda če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZGZ, ampak pozneje, ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen. S 15.2.1968 sta namreč začela veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi in Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (oba Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki sta, upoštevajoč Zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ št. 20/69) določbe ZNNZGZ, ki so se nanašale na prejšnje lastnike nacionaliziranih stavbnih zemljišč, nadomestila z novimi določbami. Te pravice so bile pozneje urejene z republiškimi zakoni, nazadnje z Zakonom o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80) in z Zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84).

Če je bila v obravnavanem primeru pogodba, ki je nadomeščala razlastitev, sklenjena leta 1986, torej v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini in Zakona o stavbnih zemljiščih, ki nista predpisa iz 3. in iz 4. člena ZDen, potem ni podlage za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, kot pravilno uveljavlja v pritožbi tožena stranka. Zato v tem primeru tudi uporaba 72. člena ZDen ne pride v poštev, saj se ta določba nanaša le na odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen ter na odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu ZDen, ne pa na odškodnino oziroma kupnino, dogovorjeno in izplačano v letu 1986. Tudi sicer v tem primeru, če so bila stavbna zemljišča kot funkcionalna zemljišča skupaj s stavbo prodana v letu 1986 s pogodbo namesto razlastitve, ne gre za razmerje prejšnjega lastnika do nezazidanih stavbnih zemljišč. Ta se sicer pod določenimi pogoji iz 3. odstavka 32. člena ZDen res vračajo, toda le upravičencu, to je prejšnjemu lastniku. Le njemu se vrača nacionalizirano premoženje (67. člen ZDen). V Zden pa ni podlage, da bi uporabniki stavbnih zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali ali jo pridobili z darilno pogodbo, uveljavljali še posebej vrnitev stavbnih zemljišč, ki so jih, čeprav le s pravico uporabe, skupaj s stavbo prodali drugemu uporabniku v letu 1986. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati navedbe tožeče stranke, dane v odgovoru na pritožbo, saj z njimi uveljavlja dejanske okoliščine, ki niso bile presojene v izpodbijani sodbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena Zakona o upravnem sporu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek.