Jedro

V skladu s 73. členom ZDavP-2 lahko davčni organ odločbo izda brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi oziroma vloge stranke popolni in pravilni ter jim sledi, ali pa če sam lahko pridobi uradne podatke, ki so pomembni za odločanje in zaslišanje stranke ni potrebno. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je davčni organ sledil podatkom davčnega zavezanca in jih preveril preko uradnih evidenc.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni davčni organ tožniku odmeril davek od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev, investicijskih kuponov in deležev podjetja za leto 2012 v višini 176.872,41 EUR, kar vse mora biti plačano v 30 dneh.

2. V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na 326. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Navaja, da je zavezanec vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2012. Davčni organ je omenjeno dohodnino odmeril v skladu z 93., 97. in 98. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Davčna osnova je bila ugotovljena kot razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Pove, da gre v danem primeru za odsvojitev deleža v družbi A. d.o.o., pri čemer je vrednost ob pridobitvi znašala 8.850,63 EUR, ob odsvojitvi pa 1.188.000,00 EUR. Dobiček oziroma skupna letna davčna osnova tako znaša 1.179.149,37 EUR. Po določbi drugega odstavka 132. člena ZDoh-2 se tožniku davek izračuna z uporabo 15 % stopnje dohodnine od dobička iz kapitala.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-05-45/2014-3 z dne 23. 12. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Navaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je pritožnik 4. 3. 2013 vložil napoved za odmero davka pri odsvojitvi poslovnega deleža A. d.o.o. Ker nabavne vrednosti 100 % odsvojenega deleža družbe ni navedel, kot vrednost ob odsvojitvi pa je navedel vrednost 1.200.000,00 EUR, je davčni organ dne 21. 5. 2013 tožnika pozval, da predloži dokaze v zvezi s pridobitvijo in odsvojitvijo družbe. Pritožnik je zahtevek dopolnil s pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. Iz nje je med drugim razvidno, da je osnovni kapital družbe znašal 8.763,00 EUR, in da je bil pritožnik v osnovnem kapitalu družbe tudi udeležen z omenjenim zneskom. Davčni organ je redni izpisek iz sodnega registra za omenjeno družbo pridobil uradoma. Navedbe pritožnika podane v napovedi za odmero davka, to je datum pridobitve 20. 12. 2006, oziroma v pogodbi o odsvojitvi navedena vrednost deleža ob pridobitvi 8.763,00 EUR, so bile preverjene. Davčni organ je tako podatkom s strani pritožnika v odmernem postopku v celoti sledil. Ob upoštevanju vrednosti osnovnega kapitala podjetja ter 1 % normiranih stroških, je tako vrednost ob pridobitvi znašala 8.850,63 EUR, ob upoštevanju pogodbeno določene vrednosti 1.200.000,00 ter 1 % normiranih stroških, pa je bila vrednost določena ob odsvojitvi, 1.188.000,00 EUR.

4. Pritožnikove ugovore, da se odločbe ne da preizkusiti, drugostopni organ zavrne kot neutemeljene. Poudarja, da so bili v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za izvedbo enostavnega ugotovitvenega postopka iz 73. člena ZDavP-2. Ne glede na to pa je davčni organ po vloženi napovedi pritožnika še pismeno pozval k dopolnitvi napovedi z dokazili, tako pa je pritožnik imel možnost sodelovanja v postopku.

5. Drugostopni organ še ugotavlja, da je obrazložitev odločbe mestoma res razdrobljena, zaradi česar je pritožnik dobil vtis, da odločbe ni mogoče preveriti. Pove, da nekaterih nejasnosti v obrazložitvi odločbe sicer ni mogoče zaobiti, vendar ne do takšne mere, da bi lahko govorili o odločbi, ki se jo ne da preizkusiti. Poudarja, da so bile vrednosti podjetja ob pridobitvi in odsvojitvi jasno razvidne iz predloženih dokazil. Davčna osnova iz dobička iz kapitala se določi z upoštevanjem 97. člena ZDoh-2. Sklicuje se še na 98. člen ZDoh-2. Pritožniku še pojasnjuje, kako se ugotavlja nabavna in odsvojitvena vrednost kapitala ter pri tem ugotavlja, da pritožnik drugih dokazil glede nabavne vrednosti kapitala, ni predložil. Glede na stanje v sodnem registru in navedbe v pogodbi pa je bilo jasno razvidno, kakšna je bila vrednost podjetja v času nabave, to je ob njegovi ustanovitvi. Vrednost kapitala ob pridobitvi je bilo tako mogoče preveriti. Vrednost podjetja ob odsvojitvi pa izhaja iz pogodbe o odsvojitvi, z upoštevanjem 1 % normiranih stroškov, kar je skladno z določbo 99. člena ZDoh-2. Tudi upoštevana 15 % davčna stopnja je bila pravilno uporabljena.

6. Glede ugovora napačne uporabe materialnega prava oziroma trditve, da davčni organ pri odmeri davka ni upošteval določbe 15. člena ZDoh-2, po kateri je davčni zavezanec lahko obdavčen samo za prejem, to je plačane dohodke, pa pritožbeni organ ugotavlja naslednje. Po določbi 1. člena ZDoh-2 je dohodnina davek od dohodkov fizične osebe. Odmera davka od dobička iz kapitala ni vezana na prejem dohodka oziroma kupnine, ampak 99. člen ZDoh-2 kot vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedeno vrednost kapitala ob odsvojitvi. Zavezanec za odmero davka pa je tisti, ki je podjetje odsvojil od sklenitve pogodbe dalje, saj za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe v skladu s 102. členom ZDoh-2. Zakon tako davčno obveznost zavezanca veže na sklenitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža in ne na prejem kupnine. Očitek nepravilne uporabe materialnega prava pri odmeri davka zato ni utemeljen.

7. Trditev pritožnika, da za podjetje ne bo prejel prvotno dogovorjene kupnine, saj je bila ta zaradi nezmožnosti plačila kupca z aneksi k pogodbam naknadno znižana na 600.000,00 EUR oziroma 500.000,00 EUR, in da gre torej v zadevi za napačno ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljena. Ugotavlja, da pritožnik v pritožbenem postopku smiselno uveljavlja novo dejstvo, to je nižjo dogovorjeno kupnino. Izkazuje jo z aneksi k pogodbi. Dokaza, ki ga pritožnik v pritožbenem postopku prilaga, pa ni mogoče šteti kot pritožbeno novo v smislu določbo 238. člena ZUP. Z naknadno predloženimi dokazi pritožnik izkazuje le znižanje kupnine za podjetje iz razlogov nezmožnosti plačila kupca, ki je nastalo celo po izdaji prvostopne odločbe. Davčni organ pa v davčnem postopku odmere davka ugotavlja vrednost kapitala ob odsvojitvi, in ne višino kupnine, ki je bila za odsvojeno podjetje plačana. Vse nastale okoliščine zaradi katerih je prišlo do znižanja kupnine, pa po mnenju drugostopnega organa sodijo v področje poslovnega rizika strank pogodbe.

8. Tožnik v tožbi navaja, da 73. člen ZDavP-2 ni bil pravilno uporabljen. Meni, da bi v konkretnem primeru moral biti izveden posebni ugotovitveni postopek, saj bi bilo potrebno zaslišati stranke. Slednje nenazadnje izhaja iz dejstev, da podatki iz davčne napovedi niso bili popolni in pravilni, in da tudi davčni organ sam ni mogel zbrati uradnih podatkov, ki so potrebni za odločbo. S tem je davčni organ zagrešil bistveno kršitev določb postopka glede načela zaslišanja stranke, ki hkrati pomeni tudi kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

9. Prav tako meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj nima razlogov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila določena nabavna vrednost poslovnega deleža. Davčni organ bi moral izvesti posebni ugotovitveni postopek na način, da bi angažiral izvedenca ekonomske ali finančne stroke ter ugotovil vrednost deleža ob pridobitvi, ne pa da je enostavno sprejel kot vrednost znesek osnovnega kapitala družbe, ki je bil vpisan v sodni register 20. 12. 2006. Dejstvo je, da je imela družba A. in še ima v lasti določene nepremičnine, kar izkazuje, da davčni organ ni izvajal nikakršnega ugotovitvenega postopka. Izpodbijana odločba je že iz tega razloga nepravilna in nezakonita, zagrešena pa je bila tudi bistvena kršitev določb postopka v škodo strank.

10. Prav tako je v drugostopni odločbi zapisano, da je obrazložitev prvostopne odločbe mestoma razdrobljena. V nadaljevanju pojasnjuje vsebino dveh sklenjenih aneksov glede znižanja kupnine za odsvojeni kapital. Poudarja, da se tožnik ni skliceval na prejem kupnine, pač pa na to, da sta bila sklenjena dva aneksa, ki sta pogodbeno vrednost spremenila in s tem vplivala na davčno osnovo. Pritožbeni organ pa teh dejstev ni upošteval. Gre za dejstva, ki so že obstajala, vendar so se naknadno udejanila z podpisom aneksa, ki učinkuje pri odmeri davka za nazaj. Davčna osnova je tako napačno ugotovljena, napačen pa je tudi izračun dohodnine.

11. Tožnik zato sodišču predlaga, naj ga zasliši, postavi izvedenca finančne stroke ter vpogleda v priložene listine, nato pa naj izpodbijano odločbo odpravi, tožniku pa povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe tožeče stranke in da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Sodišče je glede na dejanske okoliščine, ki so bile ob izdaji izpodbijane odločbe nesporne in kot take podlaga za odločitev, v smislu prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi oziroma drugostopni odločbi strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 16. V zvezi s posameznimi tožnikovimi ugovori, sodišče pripominja še naslednje. V skladu s 73. členom ZDavP-2 lahko davčni organ odločbo izda brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi oziroma vloge stranke popolni in pravilni ter jim sledi, ali pa če sam lahko pridobi uradne podatke, ki so pomembni za odločanje in zaslišanje stranke ni potrebno. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je davčni organ sledil podatkom davčnega zavezanca in jih preveril preko uradnih evidenc. Zaslišanje tožnika torej ni bilo potrebno, niti tožnik konkretno ne pove oziroma substancira predloga za neposredno zaslišanje. Tega ne stori niti v tožbi, kar enako velja za predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki ga tožnik predlaga šele v tožbi in ki kot tak predstavlja nedopustno tožbeno novoto iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. 17. Po mnenju sodišča pa niso utemeljeni niti razlogi, ki se nanašajo na naknadno znižano kupnino. Kot izhaja iz podatkov v spisu in upoštevaje 6. člen ZUP glede zakonitosti izdane odločbe, se le-ta izda na podlagi dejstev in okoliščin ugotovljenih ob izdaji odločbe. Te pa so bile v obravnavani zadevi nesporno take, kot jih je ugotovil davčni organ v svoji odločbi. Zatrjevano naknadno znižanje kupnine zato ni podlaga za odpravo izpodbijane odločbe.

18. V smislu prvega odstavka 251. člena ZUP-1 je tožena stranka nejasnosti glede obrazložitve odločb organa prve stopnje, ki jih je zaznala, odpravila. Iz celotnega davčnega postopka je tako mogoče nedvoumno razbrati vse okoliščine, ki so bile presojene in ugotovljene za sprejem pravilne in zakonite odločbe. V konkretnem primeru zato ni prišlo niti do bistvenih kršitev določb postopka, niti napačno ugotovljenega dejanskega stanja, niti nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče glede na ugotovljeno in povedano tudi ni zaznalo zatrjevanih kršitev ustavnih pravic tožnika.

19. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.