Namestitev videonadzorne kamere na posesti v solastništvu

Datum

08.04.2025

Številka

07121-1/2025/398

Kategorije

Video in avdio nadzor, Stanovanjsko in nepremičninsko pravo

Pri Informacijskem pooblaščencu (IP) smo 16. 3. 2025 prejeli vaše zaprosilo za mnenje glede namestitve kamer na posest, ki je v vašem solastništvu. Zanima vas, ali lahko večinski lastnik brez soglasja manjšinskega lastnika na zemljišče namesti nadzorne kamere. 

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

Če lastnik posestva izvaja videonadzor izključno nad svojim delom zemljišča in objekta, gre najverjetneje za obdelavo osebnih podatkov s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti, za kar se Splošna uredba in ZVOP-2 ne uporabljata.

V primeru solastništva bi bilo pri namestitvi videonadzora verjetno potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev, saj bi lahko šlo za posel rednega upravljanja (sem štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena), vendar v primeru kršitve IP ni pristojen za ukrepanje.

Kadar pa so kamere nameščene tako, da se z njim snemajo tudi javne površine ali prostor, ki ni v lasti posameznika, ki videonadzor izvaja, pa se uporabljajo določbe Splošne uredbe in bi morala biti za to podana ustrezna pravna podlaga.

Obrazložitev

Uvodoma pojasnjujemo, da če lastnik posestva izvaja videonadzor izključno nad svojim delom zemljišča in objekta, gre najverjetneje za obdelavo osebnih podatkov s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti, za kar pa se določbe Splošne uredbe in ZVOP-2 ne uporabljajo. Za obdelavo v smislu Splošne uredbe prav tako ne bi šlo, če posamezniki na posnetkih sploh niso  določljivi (npr. zaradi kota snemalnega kadra, ločljivosti posnetka ali drugega razloga). Skladno z 18. uvodno izjavo k Splošni uredbi pa bi bila uporaba podatkov za lastne, domače namene presežena, če bi posameznik videonadzor izvajal ob opravljanju poklicne ali komercialne dejavnosti oziroma v primeru, da bi posameznik posnetke posredoval nepooblaščeni tretji osebi ali pa objavil na internetu oziroma če bi videonadzor pomenil tudi snemanje javnega prostora.

Nadalje pojasnjujemo, da IP sicer ni pristojen za razlago stanovanjske zakonodaje, vendar v tem delu opozarjamo, da morejo skladno z zakonodajo v primeru solastništva solastniki skupaj upravljati s stvarjo, ki je v solasti. Na načelni ravni IP meni, da bi skladno z določbo 67. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20; v nadaljevanju: SPZ) pri namestitvi videonadzora lahko šlo za posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev, saj se za posle rednega upravljanja štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena. V primeru kršitve navedenega pa IP ni pristojen za ukrepanje, ampak bi morali od sodišča zahtevati, da odloči o tej zadevi v nepravdnem postopku.

Kot smo že omenili, pa za osebno oz. domačo dejavnost ne bi šlo takrat, ko bi bile kamere nameščene tako, da se z njimi snemajo tudi javne površine ali prostor, ki ni v lasti posameznika, ki videonadzor izvaja. V takšnem primeru bi morala biti podana pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, in če bi bil takšen videonadzor zakonit, bi bilo treba objaviti tudi obvestilo o izvajanju videonadzora. Vendar pa bi lahko v takem primeru IP lahko uvedel inšpekcijski postopek le tedaj, ko bi obstajali konkretni dokazi, da posameznik dejansko snema površine, ki niso v njegovi lasti (dokaz bi bil npr. posnetek zaslonske slike kamere).

Četudi pa konkretni primer ne bi predstavljal kršitve s področja varstva osebnih podatkov, bi lahko posameznik svoje pravice uveljavljal pred sodiščem. V tem primeru bi lahko šlo za poseg v pravico do zasebnosti v širšem smislu iz 35. člena Ustave RS, ki sodi v pristojnost sodišč in je varovana z instituti civilnega in kazenskopravnega varstva, za posledico pa ima lahko tudi kazensko in odškodninsko odgovornost. Na primer, posameznik lahko skladno s 134. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – UPB, s sprem. in dop.; OZ) s tožbo od sodišča zahteva, da le to odredi prenehanje ravnanja (npr. videonadzora), prav tako pa lahko na podlagi 179. člena OZ zahteva odškodnino, če mu je zaradi tega nastala škoda. Izvajanje videonadzora v okoliščinah iz 138. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – UPB, s sprem. in dop.; KZ-1) pa lahko pomeni kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja, ki se preganja na predlog, ki se poda na pristojni policijski postaji.

Lepo vas pozdravljamo.

dr. Jelena Virant Burnik,

informacijska pooblaščenka