Jedro

Zakon določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana mora biti torej dejanska oblast nad stvarjo in voljni element. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko stvar pripada. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti tudi zmota opravičljiva. Dejstvo, da pravna prednica in tožnik, ki je bil tedaj z njo, nista preverila, ali je parcela iz pogodbe enaka tisti parceli, ki sta jo sama pogledala pred nakupom, ni opravičljiva zmota.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala lastninsko pravico na nepremičnini, to je parc. št. 407/6, k. o. X na podlagi priposestvovanja. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče po eni strani ugotovi, da je imela tožeča stranka v posesti sporno nepremičnino, nato pa ugotovi, da posest ni bila dobroverna. Priposestvovanje in dobro vero je treba presojati po določbah ZTLR, saj se je celotna priposestvovalna doba iztekla v času, ko je veljal navedeni predpis. Nerazumljivi in napačni so argumenti sodbe iz točke 7, zakaj sodišče meni, da tožeča stranka ni bila v dobri veri. Sodišče sklepa, da je bila tožeča stranka s svojo pravno prednico v zmoti glede predmeta, saj jima je J. R. povedala, da je gozd last prodajalke. Nato pa ugotovi, da ta zmota ni bila opravičljiva, saj bi morali preveriti ali je parcelna številka nepremičnine, ki jo želita kupita, enaka s tisto v naravi. Takšno stališče je nepravilno in neživljenjsko. Gre za gozdno zemljišče, katerega posest je drugačna od drugih zemljišč. Sicer pa ne gre za povprečno stranko, saj je I. G. zaradi svojih osebnih lastnosti bila v položaju, ko ni bila v celoti zmožna razumeti vseh pravnih posledic svojih dejanj in vsebine pravnega razmerja. Zato ji je bila delno odvzeta poslovna sposobnost. Tudi, če je bilo to po sklenitvi sporne pogodbe, so razlogi obstajali že prej. Tožeča stranka je z navedbami predlagala dokaze, pa jih sodišče ni izvedlo. Zato je napačno sklepalo, da I. G. ni bila v dobri veri. Tožeča stranka ni nikoli preverjala površine. Zato, da je sodišče zmotno ugotovilo, da I. G. ni bila v dobri veri, je tožeča stranka predlagala dokaze in sicer poizvedbe pri CSD in angažiranje izvedenca psihiatrične stroke.

Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer ne navaja, da bi uveljavljala pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vendar v obrazložitvi zapiše, da sodba nima razlogov oziroma so skopi in nerazumljivi o tem, da tožeča stranka ni bila v dobri veri. Pri tem spregleda, da je sodišče v točki 3 in delno tudi v točki 7 odgovorilo, zakaj šteje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati dobre vere pravne prednice in tudi ne njegove. Sodba ima razloge, ti so razumljivi in niso v nasprotju, zato smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev o tem, da ni podan zakonski dejanski stan iz 43. člena SPZ (enako prej ZTLR) obrazložilo, ker ni tožeča stranka dokazala dobre vere za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Tožeča stranka je trdila, da je prodajalka pokazala pred nakupom parcelo in sicer 407/6. Zato je tožeča stranka menila, da je bila v upravičeni zmoti, kar lahko pripelje do priposestvovanja. Tožeča stranka je še trdila, da bo to potrdila priča A. R. (primerjaj navedbe tožeče stranke na glavni obravnavi 24. 6. 2014). Po opravljenem dokaznem postopku pa je sodišče ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi pred sklenitvijo pogodbe katerikoli izmed solastnikov prodajalcu pokazal parcelo št. 407/6 in tega ni potrdila priča A. R. Kupka in tožnik sta si sama oskrbovala parcelo pred nakupom. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve tudi ugotovilo, da na presojo dobre vere tožnikove matere ni moglo vplivati dejstvo, da je po sklenitvi pogodbe bila I. G. delno odvzeta poslovna sposobnost. Pritožnik tudi v pritožbi meni, da bi sodišče s poizvedbami pri CSD in z izvedencem psihiatrom lahko ugotovilo, da je I. G. bila v dobri veri (primerjaj pritožbo na list. št. 49). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da o dobri veri I. G. ne bi mogel „povedati“ CSD in tudi ne izvedenec psihiatrične stroke. Tožnik ne trdi, da mati ni mogla oblikovati prve volje ob sklepanju pogodbe. Tožnik je sodeloval pri nakupu in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tudi on ni v zemljiški knjigi in naravi preveril, ali gre za pravo parcelo. Za pritožbeno sodišče pa je tudi eden izmed odločilnih ugotovljenih dejstev iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da je parcela 407/6 12.141 m2, parcela iz pogodbe, to je 811 pa 6947 m2. Ne glede na to, da gre za gozd, pa je površina tako velika, da je takšno površino težko zamenjati. Eden od elementov za priposestvovanje je tudi posest sporne nepremičnine in to v celoti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik in pred njim njegova pravna prednica nista bila v dobri veri. Sodišče je tudi pravilno citiralo sodno prakso, ki je pojem dobre vere razlagala tako, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana mora biti torej zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar, za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, temveč mora biti tudi opravičljiva zmota. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma, da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Navedeno se nanaša tudi na pravne prednike.(1) Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka ni mogla priposestvovati sporne parcele ne po ZTLR (člen 28) in ne po SPZ. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Pritožnik s pritožbo ni uspel, navedbe iz pritožbe pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve.

(1) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 608/2005.