Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz izpovedi osebne zdravnice izhaja, da je tožnici na hišnem obisku v petek dne 4. 9. 2015 dovolila, da zapusti kraj bivanja. Pri tem tudi ni pomembno, ali je bilo in kdaj je bilo to dovoljenje zapisano v tožničin zdravstveni karton. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 233. členu določajo, da je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, vendar pa Pravila ne določajo, da mora biti odobritev pisna. Glede na to, da je tožnica kraj bivanja zapustila z dovoljenjem svoje zdravnice, bolniškega staleža ni zlorabila in ni storila kršitve delovne obveznosti iz 8. alineje 110. člena ZDR-1, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker zanjo ni bilo utemeljenega razloga.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki IV izreka tako da se glasi: "IV. Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati povračilo v višini 40.010,20 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožnici v roku 15 dni izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, kar zahteva tožnica več (50.013,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), se zavrne."

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožnici, kot nezakonita razveljavi (točka I izreka); ugotovilo veljavnost pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 16. 2. 2017 (točka II izreka); ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 2. 12. 2015, temveč je trajalo do 16. 2. 2017, za ta čas ji je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, ji priznati delovno dobo (za čas od 1. 3. 2016 do 15. 4. 2016 za krajši delovni čas 30 ur tedensko), v roku 15 dni, kar zahteva tožnica več, to je ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po 16. 2. 2017 in da jo tožena stranka pozove nazaj na delo, je zavrnilo (točka III izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 20.005,20 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati ustrezen neto znesek v roku 15 dni, kar zahteva tožnica več (70.018,20 EUR) je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da bo o ostalih zahtevkih odločeno s končno sodbo (točka V izreka), prav tako pa bo s končno sodbo odločeno tudi o stroških postopka (točka VI izreka).

2. Zoper delno sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.

3. Tožnica izpodbija II., III. in IV. točko izreka. Najprej navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, ki ni ugodilo tožničinemu zahtevku po reintegraciji. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 20 let. Tožena stranka na njeno delo ni imela nobenih pripomb in je bila z njeno strokovnostjo vedno zadovoljna. Tožnica je izpovedala, da si želi vrnitve na delo, saj ni naredila ničesar narobe in je zaradi nezakonitih ravnanj tožene stranke kaznovana in prikrajšana na kariernem in posledično na premoženjskem področju. Po tožničinem stališču je iz izvedenega dokaznega postopka jasno razvidno, da je šlo v tem primeru za naklepno ravnanje tožene stranke, saj je svoje navedbe ves čas spreminjala, prav tako ne gre verjeti direktorju tožene stranke, navedbe o omajanem zaupanju so prilagojene potrebam postopka. Zaradi tega bi moralo sodišče ugoditi reintegracijskemu zahtevku tožnice in ne odločiti o sodni razvezi.

Sodišče prve stopnje ni odločilo o obrestnem delu tožbenega zahtevka o povrnitvi nadomestila plač v III točki izreka, čeprav je tožnica to zahtevala, to pa je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče tudi v obrazložitvi ni navedlo, da bo o obrestnem delu odločilo s končno sodbo.

Pri odmeri višine denarnega povračila po 2. odstavku 118. člena ZDR-1 ni upoštevalo vseh okoliščin. Tako ni upoštevalo tožničinega premoženjskega stanja in finančne stiske oziroma njenih kreditnih obveznosti. Prav tako tudi ne, da je bila od decembra 2015 do aprila 2016 brez vsakršnih prihodkov, sedaj pa se preživlja z nadomestilom za brezposelnost, ki ne zadostuje niti za delno kritje njenih kreditnih obveznosti. Kreditno je obremenjen tudi njen partner, s katerim morata preživljati njegovo hčerko. Prav tako se je zaradi ravnanja tožene stranke bistveno poslabšalo tožničino zdravstveno stanje. V primeru razveze pogodbe o zaposlitvi bo tožnica prikrajšana tudi pri odmeri pokojnine za starostno upokojitev. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnica po 22. členu pogodbe o zaposlitvi uživa posebno varstvo pred odpovedjo. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati protipravna ravnanja tožene stranke, kot okoliščino, ki je pripeljala do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in tožnici prisoditi višji znesek nadomestila, saj je tožnica ravnala skladno s predpisi in ni storila ničesar narobe. Odmerjena višina denarnega nadomestila je vsekakor prenizka, nesorazmerna in v nasprotju s sodno prakso, pri tem se sklicuje na odločbe VDSS opr. št. Pdp 486/2011 z dne 26. 10. 2011 in opr. št. Pdp 441/2011 z dne 23. 5. 2012 ter na opr. št. Pdp 1021/2013 z dne 15. 11. 2013, iz katerih izhaja, da se odškodnine višje od 10 plač avtomatsko prisojajo starejšemu delavcu. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu pomanjkljivo obrazložena, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem pa je tožnici kršena njena ustavna pravica do pravnega sredstva, prav tako pa tudi 6. člen EKČP. Ker sodba ne vsebuje razlogov o odstopu od sodne prakse, je storilo bistveno kršitev po 13. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki izvedenih dokazov ni presodilo dovolj kritično in objektivno, prav tako pa ni izvedlo vseh dokazov, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo pravilno in popolno dejansko stanje. Prvostopna odločitev temelji izključno na ugotovitvi sodišča, da sta tožnica in osebna zdravnica podali resnicoljubni izpovedi. Sodišče njunih izpovedi ni presojalo kot celote, ampak izključno v delu, ki se nanaša na dovoljenje za zapustitev kraja bivanja. Če bi sodišče njuni izjavi in predložene listinske dokaze presojalo skrbno in skladno z načeli in pravilno ocenilo tudi druge izvedene dokaze ter izvedlo vse s strani tožene stranke predlagane dokaze, bi prišlo do nasprotnega zaključka. Tožena stranka je zoper njuni izjavi podala kazensko ovadbo zaradi krivega pričanja in kaznivega dejanja izdaje in uporabe lažnega zdravniškega spričevala ter napeljevanja. Sodba se sploh ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se namreč sploh ni opredelilo do tega, na kakšen način je v okviru načela proste presoje dokazov, te dokaze presojalo. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo izvedenega dokaznega postopka kot celote, ampak le v tistem delu, na katerega je oprlo svojo odločitev. V svoji dokazni oceni je zapisalo premalo oziroma se o posameznih dokazih in dokaznih predlogih ni opredelilo oziroma se je opredelilo površno in se sodbe tako ne da preizkustiti.

V obravnavani zadevi je nesporno, da je osebna zdravnica tožnici lahko dala tudi ustno dovoljenje za zapustitev kraja bivanja. Tožena stranka je v postopku želela dokazati, da ji takega dovoljenja ni dala, če pa ji ga je dala kasneje, pa je bilo dano fiktivno. Po pritožbenem stališču je tožena stranka v postopku dokazala, da je bilo dejansko stanje drugačno kot ga prikazujeta priča in tožnica, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob dovolj kritični presoji in zlasti ob uporabi logike spoznati, da ustne odobritve zapustitve kraja bivanja osebna zdravnica tožnici ni nikoli podala. V zvezi z nasprotji in nejasnostmi v navedbah tožnice, pritožba navaja, da je že sodišče prve stopnje samo ugotovilo neresnične tožničine izpovedi, saj je sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, da ga je tožnica prosila za ponedeljek za dopust, ker da ima dogovorjene preglede pri specialistih, vendar je v nadaljevanju zapisalo, da v resnici tožnica ni imela dogovorjenega nobenega pregleda, saj tega v nadaljevanju postopka ni zatrjevala. Tožnica ves čas prikriva dejstvo, da je imela namen v petek oditi na Pag. Njena izjava, da se je v petek že zjutraj slabo počutila, je v nasprotju z nespornim dejstvom, da je imela v petek že ob prihodu na delo na vozilu nameščeno ograjo in je tako v službo prišla z namenom, da odpotuje na Pag. Tako prikrivanje okoliščin pa bi moralo sodišču predstavljati indic, da v izpovedi tožnice nekaj ni tako, kot zatrjuje, da ni resnicoljubna in na njeno izpoved ne bi smelo opreti svoje odločitve. V predkazenskem postopku je izrecno poudarila, da v petek 4. 9. 2015 ni nameravala odpotovati na Pag in da se je slabo počutila. Njene izjave v predkazenskem postopku so nasprotujoče, zato bi morale vzbuditi dvom glede njene resnicoljubnosti. Prav tako ni resnicoljubna tožničina osebna zdravnica, ki je v predkazenskem postopku povedala, da je ob obisku na domu dne 4. 9. 2015 izvedela, da ima tožnica na Pagu hišo, nekaj vprašanj kasneje pa je izpovedala, da je že pred tem vedela, da ima tožnica hišo na morju, ni pa vedela kje. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, ampak je zapisalo, da je verjelo osebni zdravnici, da je tožnici dala ustno dovoljenje za zapustitev kraja bivanja že dne 4. 9. 2015 ob obisku na domu. Sodišče je tudi spregledalo, da bi to dovoljenje moralo biti vpisano v zdravstveni karton, še posebej, ker je osebna zdravnica ves čas poudarjala, da je vestna in natančna. Takega dovoljenja v karton ni zapisala, saj je zapisala le "počitek doma". Njene zdajšnje izjave ne morejo nadomestiti listinskih dokazov, iz katerih ne izhaja, da tožnici dovoljenja za odhod v tujino ni dala. Da ni resnicoljubna izhaja tudi iz zapisov na tožničinem zdravstvenem kartonu in sicer na levi in desni strani pole, saj se zapisa razlikujeta zaradi različnih pisal, zato ni možno, da bi bila zapis o obisku na domu dne 4. 9. 2015 in oznaka nezmožnosti za delu dne 7. 9. 2015 zapisna istočasno v četrtek 10. 9. 2015. Da je bila pola ponarejena, pa potrjuje tudi to, da se ne sklada z vsebino, ki jo je detektivu s pole prebrala zdravnica A.A. in sicer, da je bila tožnica pri osebni zdravnici na pregledu 7. 9. 2015. Tako so pojasnila detektiva verodostojna, kar je na zaslišanju potrdila tudi zdravnica A.A., ki ni nikoli zanikala, da je detektivu prebrala, kar je zapisal v poročilo. Dvom v nepristranskost osebne zdravnice pa vzbuja tudi to, da je dala neobičajno veliko pojasnil. Za odločitev v tej zadevi pa je pomembno, ali je tožnica z dovoljenjem za zapustitev kraja bivanja razpolagala tudi ob podaji izredne odpovedi, tega pa tožnica v postopku ni dokazala. V zagovoru ni povedala, da je tako dovoljenje imela, ampak le, da je ravnala v skladu z navodili zdravnice, pred vročitvijo izredne odpovedi pa je predložila pojasnilo osebne zdravnice z dne 22. 9. 2015, za katerega je osebna zdravnica pojasnila, da se v delu, kjer se dovoljuje plavanje v morju, nanaša na na obdobje od 14. 9. 2015 dalje. Tožnica je delodajalca sama zavedla, da ji je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je za to izključno sama odgovorna. Glede na navedena neskladja, bi moralo sodišče izvesti dokazne predloge tožene stranke s postavitvijo izvedenca grafološke in forenzične stroke glede istočasnosti vpisov v polo zdravstvenega kartona tožnice ter izvedenca medicinske stroke v zvezi s trditvami tožene stranke, da bi bilo dovoljenje osebne zdravnice, če bi bilo res dano, skrajno neobičajen odstop od obstoječe prakse. Ker je tožnica izključno sama kriva, da je prišlo do morebitne nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more biti upravičena do denarnega povračila, saj delodajalec ne more biti odgovoren za stanje, ki ga je po svoji krivdi povzročila tožnica, zato je sodba tudi v tem delu v celoti neutemeljena. Na podlagi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano delno sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi, podredno pa, da je vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Navajata, da sta neutemeljeni ter predlagata, da ju pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanih delih potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbah zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na višino denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), kar pa bo tudi pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 29. 9. 2015 nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnica odpotovala iz kraja svojega bivanja v času odsotnosti z dela zaradi bolezni brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, po odpovednem razlogu iz 8. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Odpoved pogodbe je razveljavilo in ugotovilo veljavnost pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2015 do sodne razveze dne 16. 2. 2017 ter da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 2. 12. 2015, ampak ji je trajalo do dneva sodne razveze. Toženi stranki je naložilo, da je tožnico dolžna prijaviti v obvezna socialna zavarovanja (za čas od 1. 3. 2016 do 15. 4. 2016 za krajši delovni čas 30 ur tedensko) ter tožnici obračunati denarno povračilo v višini 20.005,20 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek.

9. Stranki v pritožbah na več mestih neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba bodisi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge za sprejem odločitve tako o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi o višini odmerjenega denarnega nadomestila.

10. Tožeča stranka tako neutemeljeno očita sodišču kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče tudi v obrazložitvi ni navedlo, da bo o obrestnem delu odločilo s končno sodbo. Iz izreka delne sodbe namreč izhaja (točka V izreka), da bo o ostalih tožbenih zahtevkih (tistih, ki niso zajeti v delni sodbi), odločeno s končno sodbo. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi opredelilo, o katerih zahtevkih bo odločilo s končno sodbo, in logično je, da bo odločilo o njih tako kot so postavljeni, torej tudi o teku zakonskih zamudnih obresti, če jih tožnica zahteva.

11. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice, da je sodba v delu, ki se nanaša na odmero višine denarnega povračila po 2. odstavku 118. člena ZDR-1, tako pomanjkljivo obrazložena, da je tožnici kršena njena ustavna pravica do pravnega sredstva, prav tako pa je kršen tudi 6. člen EKČP. Po 2. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) določi sodišče višino denarnega nadomestila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, kar izhaja iz točke 18 obrazložitve, zaradi tega tožnici vsekakor ni bila kršena pravica do pravnega sredstva. Tožnici pa tudi ni bila kršena pravica do poštenega sojenja po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

12. Res se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odstopanja od sodne prakse, vendar pa to ni kršitev po 13. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo s pritožbo uveljavlja tožnica. Kršitev po navedeni določbi, je namreč vselej podana, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave, tega pa v pritožbi tožnica sodišču prve stopnje ne očita.

13. V točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče zelo natančno pojasnilo razloge, zaradi katerih ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Pravilno je ugotovilo, da je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, ali je tožnica dne 7. 9. 2015 zlorabila bolniški stalež in brez dovoljenja osebne zdravnice odpotovala iz kraja bivanja. Glede na v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitani kršitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni sporno, da je imela tožnica za dne 7. 9. 2015 odobren bolniški stalež, zato je upravičeno zavrnilo kot nepotrebne dokazne predloge v zvezi z upravičenostjo oziroma neupravičenostjo bolniškega staleža. Ker je utemeljeno verjelo izpovedi tožničine osebne zdravnice, da je tožnica na Pag odpotovala na podlagi njenega ustnega dovoljenja in njenemu pojasnilu glede vpisovanja v zdravstveni karton, je zavrnilo tudi dokazne predloge po postavitvi izvedencev grafološke in forenzične stroke ter medicinske stroke v zvezi z zdravničinim obiskom pri tožnici doma dne 4. 9. 2015. Ugotovilo je tudi, da je bila ta storitev opravljena in tudi plačana.

14. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz izpovedi osebne zdravnice izhaja, da je tožnici na hišnem obisku v petek dne 4. 9. 2015 dovolila, da zapusti kraj bivanja. Pri tem tudi ni pomembno, ali je bilo in kdaj je bilo to dovoljenje zapisano v tožničin zdravstveni karton. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in naslednji) v 233. členu določajo, da je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, vendar pa Pravila ne določajo, da mora biti odobritev pisna. Tako zadostuje ustna odobritev, ki jo je tožnica dobila 4. 9. 2015. Osebna zdravnica pa je pojasnila, zakaj je bilo dovoljenje šele naknadno zapisano v zdravstveni karton in sicer zaradi tega, ker ob hišnem obisku kartona ni imela s seboj, poleg tega pa je zaradi delne upokojitve delala le 2 krat tedensko po 10 ur.

15. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da detektiv B.B. s tožničino zdravnico ni nikoli komuniciral, saj je komuniciral le z zdravnico, ki pa tožnice v spornem obdobju ni zdravila, in sicer A.A., dr. med.. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo poročila detektiva za verodostojnega, saj je ugotovilo, da tožnice dne 7. 9. 2015 ni bilo na pregledu v ambulanti, kar je trdil detektiv. Ta v zdravstveni karton tožnice ni imel vpogleda, o zadevi pa tudi ni imel na razpolago vseh informacij. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedi tožničine osebne zdravnice, pa tudi iz fotokopije tožničinega zdravstvenega kartona izhaja, da je bilo 4. 9. 2015 tožnici priporočeno plavanje, torej odhod iz kraja bivanja v času bolniškega staleža. Glede na to, da je tožnica kraj bivanja zapustila z dovoljenjem svoje zdravnice, bolniškega staleža ni zlorabila in ni storila kršitve delovne obveznosti iz 8. alineje 110. člena ZDR-1, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker zanjo ni bilo utemeljenega razloga. Vse pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z neverodostojnostjo vsebine izpovedi tožničine osebne zdravnice priče C.C. in tožnice v zvezi z vpisi v tožničin zdravstveni karton in v zvezi s poročilom detektiva, so zato neutemeljene, saj niso bistvene za odločitev o tej zadevi.

16. Nebistvene za odločitev so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da naj bi tožnica direktorja za ponedeljek prosila za dopust, da je bila na njenem avtomobilu že v petek zjutraj nameščena ograja, da je tožnica ves čas prikrivala dejstvo, da je planirala odhod na Pag in o domnevno ponarejeni poli v tožničinem zdravstvenem kartonu ter ostale pritožbene navedbe, ki izražajo nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni spoštovala navodila svoje osebne zdravnice.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnica izključno sama kriva, da je prišlo do morebitne nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni upravičena do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Skladno s 109. členom ZDR-1 lahko delodajalec poda delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni v 1. odstavku 110. člena istega zakona. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 8. alinei 110. člena ZDR-1 ob podaji odpovedi ni obstajal. Krivde za neobstoj odpovednega razloga ni mogoče pripisati tožnici, zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi tožnica upravičena do denarnega povračila, pravilna.

18. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče in je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi s 16. 2 2017. Pravilno se je opredelilo do okoliščin, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Tožnica je bila kot vodja kadrovsko pravne in splošne službe neposredno podrejena direktorju, zato je zaupanje med njima nujno potrebno. Glede na to, da je tožnica zoper direktorja podala kazensko ovadbo in da stranki druga drugi očitata laži, je že to, tudi po stališču pritožbenega sodišča, takšna okoliščina, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, saj stranki ena do druge nimata več zaupanja. Zato so pritožbene navedbe tožnice s tem v zvezi neutemeljene.

19. Utemeljeno pa opozarja tožnica v pritožbi, da je dosojen znesek denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 prenizek. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 2. odstavka 118. člena ZDR-1 v zvezi z možnostjo nove zaposlitve tožnice, pravice tožnice, ki jih je uveljavila tožnica v času brezposelnosti ter okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in se z razlogi v zvezi s tem iz točke 18 obrazložitve sodbe strinja. Vendar pa sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena skoraj 20 let, zato je tudi ob upoštevanju okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jih ni mogoče pripisati toženi stranki, upravičena do višjega denarnega povračila. Po stališču pritožbenega sodišča je primeren znesek denarnega povračila v višini 8 njenih povprečnih plač (5.001,30 EUR), kar je 40.010,20 EUR. Ob tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje tožnici ni dosodilo zakonskih zamudnih obresti, čeprav jih je tožnica vtoževala. Tako je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska denarnega povračila.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in delno sodbo sodišča prve stopnje v točki IV izreka delno spremenilo (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP) kot izhaja iz izreka sodbe. V preostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in v nespremenjenem delu potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je presodilo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.