Jedro

Po načelu strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka (accrual) je treba evidentirati stroške in prihodke ob njihovem nastanku in jih evidentirati v obračunskem obdobju, na katero se nanašajo.

Ker so vsi poslovni dogodki, iz katerih izhajajo terjatve po spornem računu, nastali že v letu 1995, ta račun ni verodostojna knjigovodska listina, ki bi izkazovala nastanek poslovnega dogodka – investicije v opredmetena osnovna sredstva v letu 1997.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, ugodilo tožbi tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 3. 2003, v preostalem delu pa je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena revidentova pritožba zoper odločbo Davčnega urada B. z dne 20. 1. 1999, s katero je bilo revidentu naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 v višini 8.668.201,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter plačilo akontacij za davek od dobička za leto 1998 v višini 8.668.200,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnikove navedbe o tem, da odhodka po računu A. z dne 31. 12. 1997 ni uveljavljal kot investicijsko olajšavo v skladu z 39. členom Zakona o davku od dobička pravnih oseb - ZDDPO predstavljajo nedopustno tožbeno novoto. Revidentu investicijska olajšava za leto 1997 pravilno ni bila priznana, saj so bila vsa dela na sporni nepremičnini izvedena že v letu 1995. Investicijsko olajšavo pa bi bilo mogoče uveljavljati le na podlagi verodostojne listine za investicijo v letu 1997, iz računa A. pa izhaja le, da gre za obračun stanja terjatev iz naslova danih kreditov.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Obrazložitev, da je zgoraj navedena revidentova trditev nedopustna novota, nima opore v spisu. V inšpekcijskem postopku ni pomembno, kako je tožena stranka deklarirala davčno olajšavo na podlagi računa z dne 31. 12. 1997, ampak je dolžna davčna inšpekcija ugotoviti, ali gre pri spornem računu dejansko za investicijo ali za siceršnji odhodek. Stranka poslovnega partnerja namreč ne more prisiliti, da izda račun za storitev. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti odločati o uveljavljanju olajšave za poslovanje na demografsko ogroženih območjih.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je revidentov ugovor , da zneska po računu št. 32/12 z dne 31. 12. 1997 ni uveljavljal kot investicijsko olajšavo po 39. členu ZDDPO, nedopustna novota po določbi tretjega odstavka 14. člena ZUS. Revizijski ugovor, da ne gre za novote, v podatkih spisa nima podlage, saj revident tega ugovora v pritožbi v upravnem postopku ni uveljavljal, temveč se je izrecno skliceval na 39. člen ZDDPO.

9. V zvezi z revidentovimi navedbami, da bi morala tožena stranka in sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja materialne resnice upoštevati, da sporni znesek ne predstavlja investicijske olajšave v smislu 39. člena ZDDPO, temveč gre za siceršnji poslovni odhodek v smislu 12. člena ZDDPO, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se v skladu s 85. členom ZUS-1 (1. točka prvega odstavka) revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, medtem ko se pravilnost postopka izdaje upravnega akta ne presoja. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila ta trditev, kot je že pojasnjeno v prejšnjem odstavku, nedopustna tožbena novota, zato je sodba sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna in zakonita.

10. Revident zatrjuje, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo s tem, ko mu očita, da bi moral račun za poslovne odhodke pribaviti v letu 1995. Po presoji Vrhovnega sodišča so revidentovi očitki neutemeljeni. Odločitev, da revidentu v letu 1997 ne pripada investicijska olajšava v višini 40% investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZDDPO, pravilno temelji na temeljnih računovodskih predpostavkah, navedenih v uvodu v SRS/93 (načelo accrual) ter določbah SRS/93 21. Po načelu strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka (accrual) je treba evidentirati stroške in prihodke ob njihovem nastanku in jih evidentirati v obračunskem obdobju, na katero se nanašajo. To pomeni, da je treba poslovni dogodek evidentirati takrat, ko je nastal. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, na katerega je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da so vsi poslovni dogodki v zvezi z investicijskimi deli na poslovni stavbi T., iz katerih izhajajo terjatve po spornem računu A., nastali že v letu 1995. Iz navedenega računa, na podlagi katerega je revident knjižil poslovne odhodke, pa izhaja le, da se glasi na obračun obveznosti na dan 31. 12. 1997. Glede na navedeno sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno zaključila, da navedeni račun ni verodostojna knjigovodska listina v smislu SRS/93 21, ki bi izkazovala nastanek poslovnega dogodka - investicije v opredmetena osnovna sredstva v letu 1997, zato revidentu investicijske olajšave pravilno nista priznala.

11. Revident tudi zatrjuje, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti tožeče stranke do olajšave za poslovanje na demografsko ogroženih območjih. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ne gre za vprašanje, o katerem bi moralo sodišče prve stopnje odločati po uradni dolžnosti. Obveznost presoje odločbe upravnega organa po uradni dolžnosti je bila v času odločanja sodišča prve stopnje predpisana samo za primere iz 34. in 35. člena ZUS, med katere pa zatrjevana kršitev ne sodi.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je tudi sicer odločitev tožene stranke v zvezi s pravočasnostjo uveljavljanja davčne olajšave za poslovanje na demografsko ogroženih območjih pravilna in zakonita. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča bi lahko tožeča stranka v obravnavanem primeru zmanjšanje osnove za davek od dobička pravnih oseb uveljavljala le do poteka roka za vložitev davčnega obračuna. Sprememba oziroma dopolnitev 202. člena ZDavP, ki določa, da je to mogoče storiti tudi še po tem, vse do izdaje odmerne odločbe, je bila uveljavljena šele z 21. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku - ZDavP-C. ZDavP-C je začel veljati dne 1.1.1999, pri čemer je v prehodni določbi 39. člena določil, da se je določba 21. člena uporabljala tudi za odmero davka od dobička pravnih oseb za leto 1998. V obravnavanem primeru pa je šlo za odmero davka za leto 1997, zaradi česar je rok za uveljavljanje zmanjšanja osnove potekel dne 31. 3. 1998 (prvi odstavek 201. člena ZDavP). Revident je olajšavo uveljavljal v pripombah na zapisnik o inšpiciranju davka od dobička za leto 1997 z dne 8. 1. 1999, kar je bilo glede na navedeno zakonsko določbo prepozno. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi I Up 984/2001 z dne 9. 9. 2003 in v sodbi I Up 895/2001 z dne 11. 5. 2004. 13. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja revident, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.