Jedro

Določba 1. odstavka 116. člena ZDR prepoveduje redno odpoved PZ iz poslovnega razloga invalidu, razen če mu ni mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom po določbah ZPIZ. Ker v času, ko je bila podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga (junija 2003), še ni veljal Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI -

39. in 40. člen), niti ne določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki urejajo odpoved PZ delovnemu invalidu zaradi invalidnosti ali operativnih razlogov (102. - 105. člen ZPIZ-UPB1), redna odpoved PZ iz poslovnega razloga delavcu-invalidu III kategorije ni zakonita.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 23.11.2003. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati delovno razmerje od 23.11.2003 dalje, skleniti z njim pogodbo o zaposlitvi za ustrezna dela, mu vpisati v delovno knjižico delovno razmerje in mu za ta čas izplačati plačo po kolektivni pogodbi za delovno mesto proizvodno-tehnični vodja v višini določeni s pogodbo o zaposlitvi z dne 1.2.1999, od tega zneska odvesti vse prispevke in davščine ter nato dobljene mesečne neto zneske izplačati tožniku, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 74.052,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, torej iz pritožbenih razlogov po določbi 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je podana kršitev materialnega prava. Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo, ker mu je bilo ponudeno neustrezno delovno mesto. Pri tem sodišče zanemarja, da je tožnik invalid

III. kategorije, ter da je bilo ponujeno delovno mesto ustrezno njegovi preostali delovni zmožnosti, ter da daje prednost formalno določeni izobrazbi, ki jo tožnik ne poseduje. Meni, da bi ravno ponudba nove pogodbe za delovno mesto s VII. stopnjo zahtevane izobrazbe za invalida, ki ne more delati na psihično zahtevnih in odgovornih delih, lahko bila neustrezna. Meni, da ponudba nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto, ne more pomeniti nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč tožnika opravičuje bodisi do odklonitve podpisa nove pogodbe in do odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002) in odpovednega roka oziroma do upravičenj po 4. odstavku 90. člena ZDR/2002. Torej bi v primeru, ko je delavcu ponujena nova pogodba o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto, to pomenilo nezakonitost predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa ni smisel določbe 4. odstavka 90. člena ZDR/2002. Sodišče je poklonilo vero tožniku, ko zatrjuje, da ni prejel pisnega obvestila o nameravani odpovedi. Če bi hotelo popolno ugotoviti dejansko stanje, bi moralo zaslišati pričo, ki bi razčistila dvom v zvezi z vročitvijo obvestila.

Sodišče sledi navajanjem tožnika, da je bil šikaniran, ne preizkusi pa obstoja okoliščin iz 2. odstavka 118. člena ZDR/2002. Glede invalidnosti in glede primernosti novega delovnega mesta glede na invalidnost ni obrazložitve, je pa pomembno.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo v 2. in 3. točki izreka, v delu, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja, iz razloga bistvenih kršitev postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da datum prenehanja delovnega razmerja spremeni na 21.11.2003. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, saj iz listin izhaja drugačno dejansko stanje, kot je zapisano v sodbi. Iz fotokopije delovne knjižice izhaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 20.11.2003 in ne 23.11.2003. Navaja, da je v predlogu zahtevka res zapisano, da je datum prenehanja delovnega razmerja 23.11.2003, vendar je iz razpoložljivih listin razviden datum prenehanja delovnega razmerja in bi sodišče to moralo upoštevati.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke: V konkretnem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki dne 23.11.2003 ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo, z njim skleniti ustrezno pogodbo o zaposlitvi in mu vpisati v delovno knjižico delovno razmerje za ta čas ter izplačati nadomestilo plače, kakor je bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi z dne

1.2.1999.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik od leta 1996 invalid III. kategorije, ter da je v letu 1999 po reorganizaciji sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto proizvodno-tehnični vodja. V letu 2003 je prišlo do ponovne reorganizacije podjetja in do ukinitve delovnega mesta tehnični vodja proizvodnje. Tožena stranka je tožniku zato odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustrezne zaposlitve, zato je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je tožniku vročila obvestilo po 3. odstavku

83. člena ZDR/2002. Tožena stranka je dne 6.6.2003 sprejela nov pravilnik o sistemizaciji delovnih mest. Delavcem, ki se jim je spremenil naziv delovnega mesta ali opis dela, so bile razveljavljene stare pogodbe o zaposlitvi in hkrati ponujene v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za novo oblikovana delovna mesta. Tožnik se ni strinjal s sporazumno prekinitvijo pogodbe, zato mu je tožena stranka zaradi ukinitve delovnega mesta proizvodno-tehnični vodja, redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni sprejel ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, zato mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki po izteku odpovednega roka.

Po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR/2002 mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Ponudba delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi mora biti za ustrezno zaposlitev. Ustrezna zaposlitev po 3. odstavku 90. člena ZDR/2002 je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1.2.1999 za delovno mesto proizvodno-tehnični vodja, ki je bilo razvrščeno v

VII. tarifni razred, za delovno mesto analitik, ki mu je bilo ponujeno, pa se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka z novo pogodbo o zaposlitvi tožniku ni ponudila ustrezne zaposlitve. V skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR/2002 je namreč ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da se je na prejšnjem delovnem mestu, na katerem se je tožniku odpovedala pogodba o zaposlitvi, zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe, je z novo pogodbo o zaposlitvi ponujeno delovno mesto analitik, očitno neustrezno, saj se zanj zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe. Ustreznost ponujene zaposlitve se presoja zgolj glede na zahtevano izobrazbo za delovno mesto, ki ga delavec zaseda, v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo sklenitve nove pogodbe.

Ne glede na navedeno pa je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen glede na relativno varstvo delovnega invalida pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kakor ga določa ZDR/2002. Po določbi 1. odstavka 116. člena ZDR/2002 delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen, če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s skrajšanim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Navedeno pomeni, da je v tem sporu potrebno upoštevati tudi določbe 102. do 105. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-UPBI, Ur. l. RS, št. 26/2003), ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi invalidnosti ali operativnih razlogov. Vendar je novela ZPIZ 1C, ki je začela veljati 1.1.2002 določila nov prehodni sistem uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi česar se določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1-UPB1, ki ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi invalidnosti ali poslovnih razlogov, niso začele uporabljati

1.1.2003, tako kot ostale določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja, temveč se bodo uporabljale šele z uveljavitvijo novega zakona, ki bo uredil usposabljanje in zaposlovanje invalidov. Uporaba določb 102. do 105. člena ZPIZ-1-UPB1 je bila predvidena najpozneje s 1.1.2004, vendar je bil s kasnejšo novelo tega zakona (Ur. l. RS, št. 135/2003) ta datum nadomeščen s

1.1.2005. V spornem obdobju prav tako še nista veljali določbi

39. in 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004), ki sta urejali vprašanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidov in način zagotovitve drugega ustreznega dela. V spornem obdobju torej tožena stranka tožniku kot invalidu III. kategorije sploh ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku.

Pritožbene navedbe glede pisnega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi so neutemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku vročila pisno obvestilo.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbe tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker iz listin izhaja drugačno stanje iz razloga kot je zapisano v sodbi.

Sodišče prve stopnje je kot datum prenehanja delovnega razmerja pravilno zapisalo 23.11.2003, kot je tožnik uveljavljal v tožbenem zahtevku. Protispisne so pritožbene navedbe, da iz fotokopije delovne knjižice, ki jo je tožnik predložil kot dokaz, izhaja datum prenehanja delovnega razmerja. Tožnik navedenega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil, zato se nanj v pritožbi ne more sklicevati.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.