Jedro

Sodišče prve stopnje je pravno razmerje med pravdnima strankama pravilno presojalo kot podjemno razmerje, ki ga urejajo določbe 619. do 648. člena OZ.

Umik tožbe je procesna dispozicija tožeče stranke, ki lahko tožbo umakne do konca glavne obravnave (188. člen ZPP) – tožena stranka pri tem nima nobenega instrumenta, da bi izsilila od tožeče stranke, da ta umakne tožbo. In ravno temu je namenjena že navedena določba 158. člena ZPP – da zavaruje toženo stranko, da je nekdo po nepotrebnem ne bi tožil in potem, ko bi ugotovil, da s tožbo ne bo uspel, umaknil tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdijo izpodbijane II., III. In V. točka izreka sodbe.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo ter 15. 6. 2020 še popravni sklep. V I. točki izreka, ki predstavlja sklep, je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 6.639,08 EUR (v tem delu odločba predstavlja sklep, ki ni predmet pritožbe). Nadalje je (II.) odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 32429/2016 za plačilo 5.848,64 EUR in zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 4.411,48 EUR od 11. 2. 2016 in od zneska 1.437,16 EUR od 4. 3. 2016 ter za izvršilne stroške 17,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2016, v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo. V III. točki izreka je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 474,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2016. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV.) in naložilo tožencu (V.), da v 15 dneh po prejemu odločbe povrne tožeči stranki 179,66 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 izpodbija II., III. In V. točko navedene odločbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče ob ustrezni stroškovni posledici pritožbi ugodi ter sodbo ustrezno spremeni, ali pa jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravno razmerje med pravdnima strankama pravilno presojalo kot podjemno razmerje, ki ga urejajo določbe 619. do 648. člena Obligacijskega zakonika2. 6. V pritožbi toženec nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v delu, ko je to zaključilo, da so mu bila s strani tožeče stranke dobavljena in vgrajena vrata, kakršna je potrdil in naročil. Prav tako opozarja, da je že v prvi pripravljalni vlogi opozoril, da tožeča stranka ni opravila rušenja predelne stene, kar je bilo dogovorjeno po osnovni pogodbi in za kar je bila tožeča stranka obogatena.

7. V zvezi z vrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dokazni postopek pokazal, da so bila naročena točno taka vrata, kot so zapisana v ponudbi in da so bila takšna vrata tožencu tudi dobavljena. Drži sicer, da vrata niso ustrezala varnostnemu standardu pojma »protivlomna vrata« oz. »trezorska vrata«, a je bistveno, da so ustrezala tistemu, kar je bilo specificirano in naročeno v prilogi A3. 8. Pritožbeno sodišče glede vhodnih vrat v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje. Pravilen je namreč zaključek dokaznega postopka, da toženec ni naročil vrat z višjim varnostnim standardom, kot so varnostna vrata. V vlogi z dne 26. 11. 2018 je toženec sicer zapisal, da je bilo 24. 3. 2016 ob ogledu ugotovljeno, da niso bila dobavljena in montirana protivlomna vhodna vrata, pa vendarle to samo po sebi ne pomeni, da bi trdil, da so bila takšna vrata naročena. V vlogi z dne 24. 1. 2019 pa je toženec zapisal, da dobavljena vrata niso ustrezala naročenim, saj niso bila varnostna vrata z varnostno kljuko in ključavnico. Da so bila naročena ravno varnostna vrata, izhaja iz zapisa v ponudbi A3, ki jo je potrdil toženec ter logične izpovedbe obeh direktorjev tožeče stranke in izvajalca A. d. o. o. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedbi toženca, da je naročil protivlomna vrata, saj je takšna izpovedba v nasprotju z vsebino pisno potrjene ponudbe, kjer je bilo dogovorjeno, da bodo vrata s 3 do 5 točkovnim zapiranjem in varnostno kljuko (poleg tega pa je tudi sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb strank in prič ugotovilo, da so protivlomna oz. trezorska vrata nekaj čisto drugega kot varnostna vrata). Sodišče prve stopnje je opozorilo tudi, da v postopku toženec ni podal trditve, da bi bil v zmoti glede tega, kakšna vrata je naročil in da tudi ni podal dokaznih predlogov v tej smeri. Tudi s tem pritožbeno sodišče soglaša. V tem delu je zato pritožba neutemeljena.

9. Neutemeljena je pritožba tudi kolikor se nanaša na ugovor toženca zaradi neizvedenega rušenja predelne stene, kar je bilo dogovorjeno v osnovni pogodbi med pravdnima strankama. V zvezi s tem zatrjuje toženec absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do toženčevega ugovora. Sodišče prve stopnje je glede tega zavzelo stališče v 124. točki obrazložitve, ko je kot nesporno ugotovilo, da tega rušenja ni bilo, in pojasnilo, da postavka rušenja stene ni bila vtoževana, da je bil znesek, kolikor bi stalo rušenje odštet in da temu toženec ni nasprotoval. Tako se izkaže, da ne drži pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do takega ugovora toženca. Temu, da je bil navedeni znesek odštet od vrednosti celotnih del, tožena stranka izrecno ne nasprotuje niti v pritožbi. Čeprav po drugi strani trdi, da bi moralo sodišče za znesek 5.099,60 EUR pobotati vtoževano terjatev. To seveda ne drži, saj toženec ni postavil pobotnega ugovora, zaradi česar ga sodišče prve stopnje tudi ni moglo vsebinsko obravnavati. Kot pa je razvidno iz vloge tožeče stranke z dne 11. 12. 2018 (V. točka navedb), je tožeča stranka znesek 5.099,60 EUR nedvomno upoštevala pri postavitvi tožbenega zahtevka, kar potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil znesek odštet. 10. Toženec v pritožbi oporeka tudi stroškovni odločitvi. Meni, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov moralo upoštevati le višino zmanjšanega tožbenega zahtevka 9.081,64 EUR, saj so stroški v presežku nastali po krivdi tožeče stranke. Ta bi lahko neutemeljeni del zahtevka umaknila takoj, ko so zato obstajali pogoji, kar bi pomenilo nižjo osnovo za izračun stroškov. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov pravilno uporabilo 158. člen ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker tožeča stranka tožbe ni umaknila zaradi izpolnitve, je pravilno šteti, da v umaknjenem delu tožbe ni uspela v pravdi – določba 158. člena ZPP izhaja ravno iz načela krivde tožeče stranke. Povsem neutemeljena je trditev toženca, da bi tožeča stranka že prej morala umakniti tožbo in bi se zato stroški odmerjali od nižje osnove. Umik tožbe je procesna dispozicija tožeče stranke, ki lahko tožbo umakne do konca glavne obravnave (188. člen ZPP) – tožena stranka pri tem nima nobenega instrumenta, da bi izsilila od tožeče stranke, da ta umakne tožbo. In ravno temu je namenjena že navedena določba 158. člena ZPP – da zavaruje toženo stranko, da je nekdo po nepotrebnem ne bi tožil in potem, ko bi ugotovil, da s tožbo ne bo uspel, umaknil tožbo. Seveda je res, da bi se v primeru postavitve nižjega tožbenega zahtevka, ali pa v primeru, da bi bil ta umaknjen prej kot na zadnji glavni obravnavi, pravdni stroški obračunavali od nižje osnove. Pa vendarle je pri tem varovalka v korist nasprotne stranke, da se v umaknjenem delu pač šteje, da tožeča stranka s tožbo ni uspela. Če bi bili po eni strani stroški za posamezna procesna dejanja obračunani od nižje osnove, pa bi bil po drugi strani uspeh tožeče stranke ustrezno višji (prisojeni znesek nasproti vtoževanemu znesku), kar bi pomenilo, da bi ji bila tožena stranka dolžna povrniti tudi višji delež priznanih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri pravdnih stroškov oprlo na pravilne določbe ZPP, pritožba tožene stranke pa je v tem delu neutemeljena.

11. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške, sama pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožeča stranka, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. členu in 165. členu ZPP.

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP 2 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ