Jedro

Pritožnik ni izkazal položaja družbenika. Kot upnik in nekdanji zakoniti zastopnik, ki ima denarno terjatev do tretjetoženca, ne more preprečiti prvotoženki, z verjetnostjo izkazani edini družbenici tretjetoženca, uresničevanje korporacijskih pravic, ki iz deleža izhajajo (prvi odstavek 416. člena ZGD-1 v zvezi s 132. členom ZD). S trditvami, da je imel tožnik določena pričakovanja do pokojnega edinega družbenika, da bo vstopil v družbo, pa ni izkazana verjetnost njegove terjatve, ker več razlogov govori proti tem dejstvom kot za ta dejstva.

Sodišče druge stopnje poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen nobeden izmed kumulativno podanih pogojev, za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Le kot dodatne razloge je sodišče prve stopnje v 14. točki poudarilo, da predlog ni utemeljen tudi zato, ker tožnik ni izkazal, da začasna odredba lahko doseže namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi tem razlogom, na posplošeno stališče v pritožbi v zvezi z nestrinjanjem pritožnika z razlogi v 14. točki izpodbijanega sklepa pa niti ni dolžno odgovarjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja: (1) sklepa o odpoklicu in imenovanju zastopnika tretje toženca, ki ga je 29. 7. 2022 sprejela prvotoženka, zastopana po zakoniti zastopnici drugotoženki, ter v sodnem registru vzpostavitev stanja pred vpisom, ki je bil opravljen s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2022/58903, 1. 8. 2022 (točka I izreka), (2) sklepa o začetku postopka redne likvidacije tretje toženca, ki ga je istega dne sprejela prvotoženka, zastopana po drugotoženki ter v sodnem registru vzpostavitev stanja pred vpisom, ki je bil opravljen z navedenim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani (točka II izreka). Začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočne odločitve v tem sporu (točka III izreka). Ugovor in pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve (točka IV izreka). Toženke pa so dolžne tožniku solidarno povrniti vse stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka V izreka).

2. Sodišče prve stopnje je oblikovalo v nadaljevanju povzete bistvene razloge za odločitev v zvezi z neobstojem verjetnosti nastanka upnikove terjatve zoper tožence (prvi odstavek 270. člena in prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Zatrjevanje ničnosti spornih sklepov in vpisov v sodni register ni sklepčno. Prvotoženka je dedinja po pokojnem edinem družbeniku tretjetoženca, A. A. Okoliščina, da sklep o dedovanju še ni bil izdan, ni odločilna. Sodišče je oblikovalo stališče, da je prvotoženka kot edina dedinja dotlej edinega družbenika tretjetoženca poslovni delež pridobila z zapustnikovo smrtjo (prvi odstavek 481. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Trditve tožnika o izčrpavanju družbe na škodo upnikov so presplošne, da bi lahko z njimi verjetno izkazal ničnostno sankcijo. Trditve, da je bilo premoženje družbe čez noč prodano pod tržno ceno nimajo nikakršne podlage v ponujenih dokazih. Kar se tiče razlogov zoper likvidacijo, je tožnik spregledal, da je sklep o prenehanju in začetku likvidacije enoten sklep, ki pomeni ugotovitev razloga zanj, ta pa je lahko predvsem v avtonomni odločitvi družbenikov. Tožnik ni družbenik tretjetoženca, ni pa tudi izkazal, da bi poslovni delež pridobil. Pretekli poslovni odnos z umrlim družbenikom ni niti izkazan, saj dogovor ni bil podpisan in še manj sklenjen v obliki notarskega zapisa, ki je pogoj za veljavnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža. Zato zatrjevani posel ne učinkuje, in je ničen (tretji odstavek 481. člena ZGD-1). Tožnik ni konkretiziral tudi terjatve iz naslova neutemeljenega odpoklica z mesta direktorja tretjetoženca oziroma neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter kondikcijske terjatve za povrnitev intelektualnih in finančnih vložkov v zvezi s poslovanjem tretjetoženca. Tudi trditve o odškodninski odgovornosti likvidacijskega upravitelja in druge toženke so nezadostno opredeljena namigovanja.

3. Tožnik tudi ni izkazal nevarnosti, ki bi utemeljevala izdajo predlagane ureditvene začasne odredbe (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Posplošene trditve o prodaji premoženja tretjetoženca pod tržno ceno brez ustreznega dokaznega predloga, ne zadoščajo in so posplošene. Tožnik ni izkazal, niti nevarnosti nastanka škode za tretjetoženca, kaj šele, da bi škoda nastala njemu kot upniku te družbe. Prav tako je pavšalna trditev, da toženke z izdajo začasne odredbe ne bi utrpele nobenih negativnih posledic oziroma nikakršne škode, ker naj bi bilo poslovanje in premoženje tretjetoženca ohranjeno. Verjetnost znatno negativnih posledic zanje je podano že zato, ker predlagano zavarovanje nasprotuje avtonomnim odločitvam personalne strukture tretjetoženca, v katerih tožnik ni udeležen. Tudi iz sklepa o odpoklicu in imenovanju direktorja (A3) izhaja, da je bil tožnik odpoklican zaradi utemeljenega suma sklenitve pogodbe, s katero je podjetju povzročil veliko premoženjsko škodo. Zato ni podan niti pogoj iz tretjega odstavka 270. člena in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

4. Tožnik bo kot upnik lahko pričakoval poplačilo svoje terjatve, ker je temu namenjena ureditev prostovoljne likvidacije. Končanje tega postopka in posledično prenehanje pravne osebe z izbrisom namreč predpostavljata predhodno in celovito uresničitev interesov upnikov oziroma izpolnitev vseh njihovih denarnih in nedenarnih terjatev (418. člen in 421. člen ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1).

5. Sodišče prve stopnje je oblikovalo še obiter dictum razloge in sicer, da predlagana vsebina oziroma sredstva zavarovanja ni primerno. Vse spremembe podatkov iz omenjenih sklepov so že vpisani v sodnem registru. Predlagano zadržanje učinkovanja sklepov družbe tretjetoženca in vzpostavitev prejšnjega registrskega stanja, bi nasprotovala drugima sodnima odločbama, ki jih je izdalo registrsko sodišče (sklepa Srg 2022/58903 z dne 1. 8. 2022 in Srg 2022/64912 z dne 27. 9. 2022). Nenazadnje je odpoklic direktorja veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena.

6. Tožnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in tožencem naloži plačilo stroškov postopka.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Tožnik najprej napada izpodbijani sklep zato, ker razlogi naj ne bi bili razumljivi, so sami s seboj v nasprotju, čeprav je tožnikov predlog utemeljen najmanj s stopnjo verjetnosti, logičen in konsistenten. Nadalje tožnik ponavlja svoje stališče, ki ga je oblikoval v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da ne sledi uveljavljenemu pritožbenemu razlogu glede zatrjevane absolutne bistvene postopkovne kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ. Razlogi sodišča prve stopnje so popolni, celoviti in logični, zato je neutemeljen kakršenkoli očitek o storjenih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitvah. Sklep nikakor ni nerazumljiv, prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je obrazložitev sklepa kontradiktorna.

9. Tožnik tudi v nadaljevanju pritožbe, kjer očitno uveljavlja zmotno materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, le ponavlja oblikovano stališče v prvostopenjskem postopku in v bistvenem sploh pritožbeno ne uveljavlja razlogov v zvezi z izpodbijanim sklepom. Pritožbeni postopek pa ni namenjen ponavljanju dejstev iz prvostopenjskega postopka, ampak preizkusu (ne) utemeljenosti pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč oblikovalo stališče, zakaj šteje, da prvotoženka ni ravnala nezakonito, pri sprejemanju sklepa o likvidaciji družbe. Sodišče je pojasnilo, da je prvotoženka stopila v pravni položaj pokojnega edinega družbenika, svojega očeta A. A. s trenutkom njegove smrti. Temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Ne drži pritožbeni očitek, da od tožnika ni mogoče zahtevati, da bo vedel, kdo so dediči. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvotoženka edina dedinja po pokojnem A. A., edinem družbeniku tretjetoženca. Tožnik pa bi lahko uporabil vse pravne možnosti, da bi prišel do podatka, ali je še kdo drug razen prvotoženke dedič po pokojnem A. A. Zato ni utemeljen zaključek v pritožbi, da prvo toženka ni mogla sprejemati veljavnih sklepov.

10. Glede pravnih učinkov sklepov, ki so bili podlaga odločanju v sodnem registru o začetku redne likvidacije nad tretjetožencem pa pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam v izpodbijanem sklepu, da ni navedel dejstva, kdaj je izvedel za sprejem navedenih sklepov in s tem niso podane sklepčne trditve v zvezi z ničnostjo vpisa v sodni register po tretjem odstavku 41. členu Zakona o sodnem registru (ZSReg).1

11. V zvezi s tožnikovim zatrjevanjem, da je izkazal pričakovanje, da bo pridobil položaj družbenika, tožnik ne nasprotuje materialnopravnim razlogom, da je treba za pridobitev pravnega položaja družbenika predložiti pisen dogovor med odsvojiteljem in pridobiteljem poslovnega deleža, sklenjen v obliki notarskega zapisa, da bi lahko tožnik utemeljeno izkazal vsaj s stopnjo verjetnosti pričakovanje, da bo postal družbenik. Tudi pritožbeno uveljavljanje je povsem posplošeno.

12. Pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik izkazal obstoj terjatve v zvezi z neutemeljenim odpoklicem z mesta direktorja tretjetoženca in da je več kot očitno, da je bil odpoklican nezakonito, ne drži. Enako kot v zvezi s položajem družbenika, kjer je njegovo zatrjevanje pravno relevantnih dejstev povsem posplošeno, enako velja tudi za zatrjevani nezakonit odpoklic tožnika kot direktorja tretjetoženca. Pritožnik tudi ni nasprotoval materialnopravnemu razlogu sodišča prve stopnje, kakšno pravno veljavo ima zamenjava direktorja in vpis v sodni register.

13. Ne drži pritožbeni očitek, da upnik ne bo mogel uveljavljati svoje terjatve v likvidacijskem postopku. V likvidacijskem postopku morajo biti namreč poravnane vse terjatve, sicer ni podlage za končanje likvidacijskega postopka. Očitek, da bo onemogočeno uveljavljanje denarnih terjatev in da bodo upniki oškodovani, je povsem posplošen.

14. Sodišče druge stopnje ponovno pojasnjuje, da pritožnik ni izkazal položaja družbenika. Kot upnik in nekdanji zakoniti zastopnik, ki ima denarno terjatev do tretjetoženca, ne more preprečiti prvotoženki, z verjetnostjo izkazani edini družbenici tretjetoženca, uresničevanje korporacijskih pravic, ki iz deleža izhajajo (prvi odstavek 416. člena ZGD-1 v zvezi s 132. členom Zakona o dedovanju – ZD). S trditvami, da je imel tožnik določena pričakovanja do pokojnega edinega družbenika, da bo vstopil v družbo, pa ni izkazana verjetnost njegove terjatve, ker več razlogov govori proti tem dejstvom kot za ta dejstva.

15. Sodišče druge stopnje poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen nobeden izmed kumulativno podanih pogojev, za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Le kot dodatne razloge je sodišče prve stopnje v 14. točki poudarilo, da predlog ni utemeljen tudi zato, ker tožnik ni izkazal, da začasna odredba lahko doseže namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi tem razlogom, na posplošeno stališče v pritožbi v zvezi z nestrinjanjem pritožnika z razlogi v 14. točki izpodbijanega sklepa pa niti ni dolžno odgovarjati.

16. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena, 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ). Potem, ko je preizkusilo izpodbijani sklep po uradni dolžnosti in ugotovilo, da niso podane niti ostale absolutne bistvene postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

1 Tretji odstavek 41. člena ZSReg določa: Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od dneva, ko je vložnik zvedel za razloge ničnosti, ni pa več dopustna, ko pretečejo tri leta od vpisa.