Jedro

S potekom rokov iz 1. in 2. odstavka 9. člena ZST je nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse. Pritožnica z uveljavljanjem ugovora zastaranja v pritožbi ni bila prekludirana, saj ob vložitvi zahteve za izdajo odločbe o odmeri takse (ugovora) 30. 3. 2011, taksna obveznost še ni bila zastarana. Posledično ga je lahko uveljavila šele v pritožbenem postopku.

Pritožbene stroške, kljub uspehu s pritožbo, nosi pritožnica sama, saj so nastali v postopku izterjave neplačane takse, ki teče med taksnim zavezancem in državnim organom (sodiščem) že po pravnomočnosti pravdnega postopka, na katerega se nanaša.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da znaša taksa za tožbo in sodbo, ki jo je na podlagi prvega odstavka 17. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST(1)) dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa plačati tožena stranka, skupno 966,00 EUR. Plačilni nalog z dne 21. 3. 2011 je razveljavilo.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka. Meni, da je pravica sodišča, da od tožene stranke zahteva plačilo sodne takse, absolutno zastarala. Tožba je bila vložena 16. 5. 2008 in je takrat tudi nastala taksna obveznost za plačilo takse za tožbo. Sodba je bila izdana 9. 12. 2009, takrat pa je nastala obveznost plačati sodno takso za sodbo. Ker so od nastanka obveznosti že potekla štiri leta, je obveznost na podlagi drugega odstavka 9. člena ZST zastarala. Potekli sta tudi že dve leti od izdaje plačilnega naloga. Opozarja, da je sodišče sorazmerni del sodne takse priznalo tožeči stranki v zvezi s pravdnimi stroški in zato ni podlage, da bi sodišče sedaj še enkrat zahtevalo plačilo iste sodne takse. Zahteva povračilo stroškov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po 9. členu ZST, ki se glede na 39. člen Zakona o sodnih taksah, ki je bil sprejet v letu 2008 (v nadaljevanju ZST-1(2)) uporablja tudi v tej zadevi, pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (relativno zastaranje), v vsakem primeru pa nastopi zastaranje, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutno zastaranje). Po isti določbi zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse.

5. Pritožnica je bila v tem postopku dolžna plačati sorazmerni del sodne takse za tožbo in sodbo, saj je bila tožeča stranka, ki je v postopku delno uspela, plačila oproščena (17. člen ZST). Njena taksna obveznost zato ni nastala že z vložitvijo tožbe oziroma izdajo sodbe, ampak s pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje, to je 2. 6. 2010. Šele takrat je bilo namreč pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku tožeče stranke, s tem pa je bil znan tudi njen uspeh v postopku, ki je podlaga za odmero takse toženi stranki.

6. Relativni zastaralni rok je pričel teči po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, torej s 1. 1. 2011. Izdaja plačilnega naloga dne 21. 3. 2011 je tek zastaralnega roka prekinila. Ta je zato začel ponovno teči in se je iztekel 21. 3. 2013, torej že pred izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevi za izdajo odločbe o odmeri takse (ugovoru). 2. 6. 2014 se je iztekel tudi absolutni zastaralni rok štirih let .

7. Ker je s potekom rokov iz prvega in drugega odstavka 9. člena ZST nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, pritožnica pa to v pritožbi izrecno uveljavlja, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

8. Zgolj v pojasnilo dodaja, da pritožnica z uveljavljanjem ugovora zastaranja v pritožbi ni bila prekludirana, saj ob vložitvi zahteve za izdajo odločbe o odmeri takse (ugovora) 30. 3. 2011, taksna obveznost še ni bila zastarana. Posledično ga je lahko uveljavila šele v pritožbenem postopku.

9. Ker je bilo pritožbi treba ugoditi iz že navedenih razlogov, se do ostalih očitkov pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

10. Pritožbene stroške, kljub uspehu s pritožbo, nosi pritožnica sama, saj so nastali v postopku izterjave neplačane takse, ki teče med taksnim zavezancem in državnim organom (sodiščem) že po pravnomočnosti pravdnega postopka, na katerega se nanaša. Teh stroškov zato ni mogoče opredeliti kot stroškov, ki so nastali v pravdnem postopku ali zaradi pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 151. člena ZPP. Zato jih tudi ni mogoče naložiti v plačilo tožeči stranki(3). Ne obstaja pa niti zakonska podlaga, da bi stroške pritožnici povrnila država.

(1). Uradni list SRS, št. 30/1978 z nadaljnjimi spremembami

(2). Uradni list RS, št. 37/2008 z nadaljnjimi spremembami

(3). Enako je pritožbeno sodišče odločilo v zadevi VSL II Cp 4722/2008.