Jedro

Če je drugostopni upravni organ med upravnim sporom izdal novo odločbo, s katero ni ugodil tožbi, je ta odločba nezakonita. Po določbi 261. člena ZUP namreč lahko drugostopni organ odločbo, zoper katero je sprožen upravni spor, odpravi ali spremeni in izda novo odločbo le, če tožbi ugodi.

Izrek

I. Tožbi zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 2.11.1993 se ugodi in se ta odločba odpravi. II. Tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 1.6.1993 se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 1.6.1993, izdano v obnovljenem postopku, razveljavila svojo odločbo z dne 19.2.1992, s katero je ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije (točka 1 izreka), ter odločila, da se vlogi tožnika za pridobitev slovenskega državljanstva ne ugodi (točka 2. izreka). V obrazložitvi navedene odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik s sodbo okrožnega sodišča pravnomočno obsojen na kazen 20 let zapora za storjeno kaznivo dejanje umora, kar predstavlja novo dejstvo, torej obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi česar je bil po uradni dolžnosti izdan sklep o dovolitvi obnove postopka. Navaja, da dejstvo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen, predstavlja razlog iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu, zaradi katerega tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva ni mogoče ugoditi.

V tožbi zoper navedeno odločbo tožnik navaja, da pravnomočna sodba ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP, ker je zanjo tožena stranka vedela že ob izdaji odločbe z dne 19.2.1992, s katero je bilo njegovi vlogi za pridobitev državljanstva ugodeno. Zato je izpodbijana odločba nezakonita. Navaja še, da samo dejstvo, da je bil pravnomočno obsojen, še ne pomeni, da je nevaren za javni red, ampak je potrebno obrazložiti vse okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi sprejem v državljanstvo tožnika pomenil nevarnost za javni red. Take obrazložitve pa izpodbijana odločba ne vsebuje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Med upravnim sporom je tožena stranka izdala odločbo z dne 2.11.1993, s katero je odločila, da se prej navedena izpodbijana odločba z dne 1.6.1993 odpravi (1. točka izreka), odločba z dne 19.2.1992 razveljavi (2. točka izreka) in da se tožnik od vročitve te odločbe ne šteje več za državljana Republike Slovenije.

Na poziv sodišča v smislu 32. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), je tožnik sodišču sporočil, da tožbo razširja tudi na odločbo, izdano med upravnim sporom z dne 2.11.1993. Navaja, da vztraja pri razlogih, navedenih v tožbi zoper prvotno odločbo tožene stranke z dne 1.6.1993, ter še dodaja, da je tudi med upravnim sporom izdana odločba nezakonita, ker je tožena stranka s to odločbo odpravila odločbo izdano v obnovljenem postopku, ne da bi ponovno odločila o stvari. Predlaga, da sodišče odpravi tudi odločbo izdano med upravnim sporom.

Tožba je utemeljena, kolikor jo tožnik razširja na med upravnim sporom izdano odločbo z dne 2.11.1993, zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku z dne 1.6.1993, pa je neutemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke, izdana med upravnim sporom, nezakonita. Po določbi 261. člena ZUP namreč lahko organ odločbo, zoper katero je sprožen upravni spor, dokler ta ni končan, odpravi ali spremeni in izda novo odločbo le v primeru, če tožbi ugodi. V obravnavanem primeru tožena stranka z odločbo, izdano med upravnim sporom, ni ugodila tožbi zoper odločbo z dne 1.6.1993. Z novo odločbo, s katero je prejšnjo odločbo razveljavila, je namreč ponovno odločila, da se odločba, s katero je bilo ugodeno tožnikovi prošnji za pridobitev slovenskega državljanstva, razveljavi. Zato je odločba tožene stranke, izdana med upravnim sporom, nezakonita in je sodišče navedeno odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Sodišče je zato odločilo tudi o tožbi zoper prvotno odločbo z dne 1.6.1993, izdano v obnovljenem postopku in presodilo, da je tožba zoper to odločbo neutemeljena. Ker ni sporno, da je bil tožnik leta 1982 pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja umora na 20 let zapora, sodišče nima podlage za dvom o tem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru odločila v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu. Po navedeni določbi se namreč lahko osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zavrne vloga za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red in obrambo države. To pravico je tožena stranka tudi uporabila, ko je ugotovila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije glede na navedeno kaznivo dejanje, predstavljal nevarnost za javni red. Tožbeni ugovor, da pravnomočna sodba, s katero je bil obsojen na kazen zapora 20 let, ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP, ker ne gre za novo dejstvo, pa se nanaša na pogoje za obnovo postopka, o čemer je bilo pravnomočno odločeno s sklepom o dovolitvi obnove, zato tega ugovora sodišče v tem upravnem sporu ni moglo upoštevati.

Glede na navedeno je sodišče odločilo, kot sledi iz izreka te sodbe. Zakon o upravnih sporih in zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).