Jedro

Toženka je po uradni dolžnosti iz zbirke podatkov pri AJPES-u pridobila podatke iz evidence Javna objava letnih poročil in na zbrane podatke oprla svojo odločitev. Sodišče pritrjuje očitku tožnika, da mu toženka ni omogočila, da se pred izdajo odločbe izjavi o pridobljenih podatkih, ki so podlaga za izračun vrednosti poslovnega deleža tožnikove žene. Tožbena graja kršitve pravice do izjave je utemeljena.

Organ za BPP mora izvajati ugotovitveni postopek v skladu z njegovim namenom, ta pa je med drugim namenjen tudi izvrševanju pravice stranke, da zavaruje svoje koristi in pravne koristi. To pa lahko učinkovito stori le, če je seznanjen z zbranimi dokazi in ugotovitvami organa in ima možnost, da se o njih izjavi in po potrebi predlaga nasprotne dokaze. Če stranka zatrjuje, da je vrednost lastniškega deleža gospodarske družbe ali zadruge različna od vrednosti ugotovljene na podlagi podatkov iz zbirke podatkov pri AJPES-u, lahko to dokazuje z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca. Stranko je treba seznaniti z ugotovitvami in dokazi, iz katerih izhaja vrednost premoženja, in ji omogočiti, da dokazuje nasprotno.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju Bpp 700/2025 z dne 24. 4. 2025 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Celju (v nadaljevanju organ za BPP ali toženka) zavrnilo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) prosilca A. A. (v nadaljevanju prosilec ali tožnik).

2.V obrazložitvi odločbe organ za BPP citira pogoje za dodelitev BPP, ki jih določata 13. in 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ugotavlja, da 14. člen ZBPP glede ugotavljanja materialnega položaja prosilca in njegove družine napotuje na določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke. Sklicuje se na 27. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), iz katerega izhaja, da se BPP ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva in dosega ali presega 23.716,32 EUR.

3.V konkretni zadevi organ za BPP ugotavlja, da se pri ugotavljanju materialnega položaja poleg prosilca upošteva tudi njegova žena B. B., ki je po podatkih Agencije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES) v poslovnem registru vpisana kot 100 % družbenica družbe C., d. o. o., Organ za BPP citira 6.a člen Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (v nadaljevanju Pravilnik). Organ za BPP navaja, da je po bilanci stanja družbe C., d. o. o., objavljene v evidenci Javne objave letnih poročil, vrednost 100 % lastniškega deleža B. B. v navedeni družbi 71.443,41 EUR. Tako ugotovljena vrednost premoženja prosilca in njegove žene presega cenzus za dodelitev BPP, ki je določen v višini 23.716,32 EUR, zato je organ za BPP prošnjo prosilca zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožnik odločbo toženke izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in v skladu s 1. točko prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo samo odloči o stvari. Zahteva povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

5.Tožnik trdi, da je ugotovitev toženke o vrednosti poslovnega deleža v družbi C., d. o. o., nepravilna. Toženka bi na podlagi podatkov Javne objave letnih poročil morala ugotoviti, da družba že nekaj let sploh ne posluje. Iz poizvedb toženke z dne 14. 4. 2025 namreč izhaja, da je bilo zadnje letno poročilo oddano za leto 2023, kasneje pa podatki o letnih poročilih niso objavljeni. Prosilec je prošnjo vložil leta 2025, zato je toženka neutemeljeno upoštevala podatke za dve leti nazaj. Tožnik poleg tega opozarja, da je tudi iz bilance stanja na dan 31. 12. 2023 razvidno, da so vpisana le dolgoročna sredstva, v preostalih rubrikah pa je vpisano "0,00". Podatki o dolgoročnih in kratkoročnih obveznostih sploh niso vpisani, zato se vrednost lastniškega deleža sploh ne more izračunati. Poleg tega iz omenjene bilance stanje izhajajo tudi podatki o zneskih obveznosti do virov sredstev, ki so v obeh evidentiranih letih (2022 in 2023) znašali 71.443,41 EUR, česar toženka pri izračunu ni upoštevala, pa bi morala. Tožnik navaja, da se kot direktor družbe nahaja v priporu od 24. 2. 2022, družba pa ne posluje in nima nobenega zaposlenega. Tožnik meni, da zato poslovni delež ni vreden nič oziroma bi bilo potrebno kvečjemu upoštevati podatke o nominalni vrednosti poslovnega deleža. Tožnik v dokazne namene predloži pisno izjavo računovodkinje in predlaga njeno zaslišanje ter zaslišanje B. B.

6.Tožnik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker toženka tožnika pred izdajo odločbe ni obvestila o izračunu vrednosti poslovnega deleža, zaradi česar je bil tožnik prikrajšan za pravico do izjave.

7.Toženka odgovora na tožbo ni vložila.

Odločanje brez glavne obravnave

8.Izvedba glavne obravnave v upravnem sporu je pravilo (51. člen ZUS-1), vendar ni absolutna pravica stranke, saj ZUS-1 v 59. členu ureja odločanje sodišča brez glavne obravnave. Sodišče je v konkretni zadevi presodilo, da izvedba glavne obravnave ni potrebna. Oprlo se je na določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče kljub temu, da je dejansko stanje med strankama sporno, odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K I. točki izreka

9.Tožba je utemeljena.

10.Med strankama v postopku je sporno, ali je toženka pravilno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Kot ključno za odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP je toženka štela vrednost premoženja tožnikove žene B. B. kot tožnikovega družinskega člana. Gre za vrednost poslovnega deleža tožnikove žene v pravni osebi C., d. o. o., v kateri ima tožnikova žena 100 % lastniški delež.

11.Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prvega odstavka 14. člena ZBPP se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP), to je ZSVarPre. Ta v 5. členu določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči upoštevajo osnove in merila, določene s tem zakonom in zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, to je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), kar pomeni, da se njegove določbe v tem delu uporabljajo tudi pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP. Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne glede na 13. člen ZBPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev,¹ in ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Po neizpodbijanih ugotovitvah toženke ta v času odločanja znaša 494,09 EUR, kar pomeni, da je 48-kratnik tega zneska 23.716,32 EUR.

12.Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da ima tožnikova žena² lastniški delež v višini 100 % v družbi C., d. o. o., sporno pa je, ali je toženka pravilno ugotovila vrednost tega lastniškega deleža. Četrti odstavek 17. člena ZUPJS določa, da se kot vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug iz 4. točke prvega odstavka tega člena upošteva njihova tržna vrednost. Vrednost tega premoženja se ugotavlja na način, kot ga podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Tak predpis je Pravilnik, na katerega se toženka pravilno sklicuje. Ta v prvem odstavku 6.a člena določa, da se vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug ugotovi na podlagi podatkov AJPES iz evidence Javna objava letnih poročil. Po drugem odstavku 6.a člena Pravilnika se vrednost lastniških deležev iz prejšnjega odstavka izračuna po naslednji formuli: VLD = A1 + B1 - C2 - Č2, pri čemer je: (-) VLD - vrednost lastniških deležev; (-) A1 - znesek dolgoročnih sredstev; (-) B1 - znesek kratkoročnih sredstev; (-) C2 - znesek dolgoročnih obveznosti; (-) Č2 - znesek kratkoročnih obveznosti.

13.Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa in tudi obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka v skladu z 20. členom ZBPP po uradni dolžnosti iz zbirke podatkov pri AJPES-u pridobila podatke iz evidence Javna objava letnih poročil in na zbrane podatke oprla svojo odločitev. Sodišče pritrjuje očitku tožnika, da mu toženka ni omogočila, da se pred izdajo odločbe izjavi o pridobljenih podatkih, ki so podlaga za izračun vrednosti poslovnega deleža tožnikove žene. Tožbena graja kršitve pravice do izjave je utemeljena in ima oporo v v spisovnem gradivu upravnega spisa.

14.Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Gre za procesna jamstva, kamor sodi tudi pravica stranke, da se v postopku izjavi. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov zadeve.

15.V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je pred izdajo odločbe treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanje stranke). Z vidika namenskega izvrševanja 9. člena ZUP je pomembno poudariti, da ima vsaka oseba s položajem stranke pravico izjaviti se še pred izdajo odločbe, kar izhaja neposredno iz tretjega odstavka 9. člena ZUP, po katerem organ odločbe ne sme opreti na tista dejstva, o katerih se stranke niso mogle izjaviti. Pravica do izjave je konkretizirana v 146. členu ZUP. Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti: (-) da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku; (-) da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih; (-) da sodeluje pri izvedbi dokazov; (-) da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

16.Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča³ izhaja, da se stranka lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev, ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena, in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal.

17.Pri odločanju o prošnji za BPP pristojni organ za BPP v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP postopa po določbah ZUP, če posamezna vprašanja v ZBPP niso drugače urejena. To pomeni, da mora upoštevati določbe ZUP, ki določajo postopkovna pravila ugotovitvenega postopka. Organ za BPP mora izvajati ugotovitveni postopek v skladu z njegovim namenom, ta pa je med drugim namenjen tudi izvrševanju pravice stranke, da zavaruje svoje koristi in pravne koristi. To pa lahko učinkovito stori le, če je seznanjen z zbranimi dokazi in ugotovitvami organa in ima možnost, da se o njih izjavi in po potrebi predlaga nasprotne dokaze. Pri tem sodišče v konkretni zadevi opozarja na določbo tretjega odstavka 6.a člena Pravilnika, ki določa, da če stranka zatrjuje, da je vrednost lastniškega deleža gospodarske družbe ali zadruge različna od vrednosti ugotovljene na podlagi prejšnjega odstavka, lahko to dokazuje z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca. Tudi iz te določbe izhaja, da je stranko treba seznaniti z ugotovitvami in dokazi, iz katerih izhaja vrednost premoženja, in ji omogočiti, da dokazuje nasprotno.

18.Tretji odstavek 27. člena ZUS-1 določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. ZUP med absolutne bistvene kršitve pravil postopka uvršča tudi primere, ko je stranki kršena pravica do izjave (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pri teh kršitvah se vpliv na zakonitost oziroma pravilnost odločitve domneva in ga ni potrebno posebej ugotavljati. Sodišče po vsem navedenem zaključuje, da je podan izpodbojni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

19.Tožnik s tožbo zahteva odločitev v sporu polne jurisdikcije (četrta alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Glede na sodno prakso velja, predvsem z vidika tretjega odstavka 120. in 157. člena Ustave, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, še zlasti, če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. in 65. člena ZUS-1. Odločanje o stvari sami ureja ZUS-1 v prvem odstavku 65. člena, ki določa, da sme sodišče v sporu polne jurisdikcije odločiti, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, zlasti pa, če bi odprava izpodbijanega akta in nov postopek pri pristojnem upravnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo (1. točka) ali izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (2. točka). V petem odstavku istega člena pa ZUS-1 napotuje še na pogoje iz prvega odstavka 7. člena. Prvi pogoj iz prvega odstavka 7. člena ZUS-1 je, da tožnik tako odločanje uveljavlja s tožbenim zahtevkom. V preostalem delu te določbe pa ZUS-1 zaradi spoštovanja ustavnega načela delitve oblasti omejuje možnosti za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Tako lahko sodišče o pravici sami odloča, če tako odločanje zapoveduje zakon, ali pa, če je to potrebno zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice. Sodišče v konkretni zadevi dejanskega stanja ni ugotavljalo samo, zbrani podatki postopka pa ne dajejo zanesljive podlage za vsebinsko odločitev. Poleg tega tožnik ni postavil določnega zahtevka, kot bi ga v sporu polne jurisdikcije moral, nadalje ni trdil, da odprava odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje pomeni zanj težko popravljivo škodo. Nadalje sodišče ugotavlja, da zakon sodnega odločanja v tovrstnih primerih ne zapoveduje, prav tako pa tožnik ne navaja nobene okoliščine, iz katere bi izhajalo, da bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice.

20.Ne glede na to, ali tožba vsebuje tudi predlog za odpravo akta, je treba šteti, da vsaka tožba v sporu polne jurisdikcije implicira predlog na odpravo akta. Sodišče je po navedenem ob zgoraj obrazloženi utemeljenosti tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijan upravni akt odpravilo in vrnilo zadevo toženki v ponovni postopek, saj pogoji za zavrnitev tožbe, določeni v drugem odstavku 63. člena ZUS-1, niso podani. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala toženka pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami in po uradni dolžnosti zbranimi dokazi o relevantnem materialnem položaju tožnika in njegovih družinskih članov seznaniti tožnika in mu dati možnost, da se izjavi. Sodišče dodaja, da so za ugotavljanje vrednosti lastniškega deleža v podjetju ključna pravila iz 6.a člena Pravilnika, ki jim je toženka sicer sledila. Toženka naj bo pri ponovnem odločanju pozorna na to, za katero leto je objavljeno zadnje letno poročilo za zadevno podjetje in se opredeli do vprašanja, ali sme uporabiti podatke starejših poročil, če zadnje letno poročilo ni objavljeno. Sodišče dodaja, da se ne strinja s tožnikom, da v letnem poročilu, na katerega se je toženka oprla, zneska dolgoročnih in kratkoročnih obveznosti nista vpisana. Rubrika namreč ni prazna (neizpolnjena), temveč je vpisan znesek 0,00 EUR. Pri tem sodišče tožnika ponovno opozarja, da se vrednost lastniškega deleža podjetja, izračunana na način, kot ga predpisujeta prvi in drugi odstavek 6.a člena Pravilnika, lahko izpodbija le s sodnim izvedencem (tretji odstavek 6.a člena Pravilnika).

K II. točki izreka

21.Tožnik v zadevi zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je odločilo, da mora toženka tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena zunaj glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov v višini 347,70 EUR mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

------------------------------- 1 Po 4. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS se kot premoženje osebe upošteva tudi lastniški delež v gospodarski družbi. 2 Toženka je glede na 1. točko prvega odstavka 10. člena ZUPJS tožnikovo ženo pravilno štela kot njegovega družinskega člana. 3 Glej npr. sklep VSRS X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 13, 14 Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (2010) - ZUPJS - člen 17, 17/1, 17/1-4 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 9/1, 9/3, 146 Zakon o socialno varstvenih prejemkih (2010) - ZSVarPre - člen 27, 27/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.