Jedro

Ko je postopek denacionalizacije podržavljenega premoženja pravnomočno končan, glede takega premoženja ni več mogoče vlagati ali razširjati zahtevkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.2.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote G.R. z dne 19.10.2001 (številka sklepa je bila popravljena s sklepom Upravne enote G.R. z dne 3.12.2001 in se pravilno glasi: "..."), s katerim je ta zavrgel tožničino zahtevo za vračilo premoženja - parc. št. 744 in 745, obe pripisani pri vl. št. 402 v k. o. G.R., v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v obravnavanem primeru za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in, sklicujoč se na določbe 2. odstavka 67. člena ZUS, teh razlogov v svoji sodbi ni posebej navajalo, temveč se je nanje sklicevalo. V zadevi ni sporno, da je bilo o zemljiščih, ki so predmet tega postopka (parc. št. 744 in 745 k.o. G.R.) že odločeno z delno odločbo Upravne enote G.R. z dne 3.6.1997, in sicer, da se denacionalizacija navedenih nepremičnin, ki se glasi na vrnitev predmetnih nepremičnin v last in posest, zavrne. Ministrstvo za okolje in prostor RS je z odločbo z dne 7.1.1998, pritožbo zoper prvostopno delno odločbo zavrnilo. V upravnem sporu je Upravno sodišče RS s sodbo, št. U 11/98-9 z dne 21.9.1999, zavrnilo tožbo zoper navedeno odločbo tožene stranke, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo, št. I Up 1076/99-2 z dne 24.1.2001, pritožbo zoper prvostopno sodbo zavrnilo. Ker je bila glede na navedeno tožničina zahteva za vračilo parc. št. 744 in 745 k.o. G.R. v naravi pravnomočno zavrnjena, tudi po presoji prvostopnega sodišča tožnica ni mogla uspeti z razširitvijo zahtevka dne 10.10.2001, da se ji izplača odškodnina za ti parceli. Navaja, da v upravnem postopku, uvedenem na zahtevo stranke, organ, ki odloča o stvari, ni upravičen spremeniti zahtevka stranke brez njene privolitve, ki jo je mogoče dati le do izdaje odločbe na prvi stopnji. Sklicuje se na določbe 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Po mnenju prvostopnega sodišča tožnica nima prav, ko zatrjuje, da je ves čas postopka, ki je bil pravnomočno končan, obstajal vsaj njen podrejeni zahtevek, da se vračilo parc. št. 744 in 745 k.o. G.R. opravi s plačilom odškodnine. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnica v zahtevi za denacionalizacijo (10.4.1993) zahtevala vrnitev razlaščenega premoženja, med njim tudi parc. št. 744 in 745 k.o. G.R., v obliki odškodnine, ki ga je dne 16.11.1995 spremenila v zahtevek, da se navedeni parceli vrneta v naravi. Iz zapisnika o ustni obravnavi (z dne 7.11.1996), izhaja, da je bila tožnica opozorjena, naj v 30 dneh spremeni zahtevek za denacionalizacijo glede oblike vračanja premoženja za parc. št. 744 in 745 k.o. G.R., in sicer iz zahteve za vrnitev v last in posest v zahtevo za izplačilo odškodnine v obveznicah SOD, in da bo, če stranka v tem delu ne bo spremenila zahtevka, upravni organ v tem delu zahtevek zavrnil. Tožnica pa je s pripravljalno vlogo dne 28.11.1996 podrejeno spremenila zahtevo po vračanju v naravi v zahtevo za plačilo odškodnine v obveznicah SOD za par. št. 697, 698, 702,701,704/3, 703 in 1216/1 - vse prej št. 144 in parc. št. 743 in 746 - obe prej št. 143, ne pa tudi za parc. št. 744 in 745 k.o. G.R. Ker se v postopku denacionalizacije odloča o premoženju, ki je predmet zahteve, pri čemer se tekom postopka ugotovi, v kakšni obliki je vrnitev zahtevanega -premoženja mogoča, mora vlagatelj zahteve takim ugotovitvam ustrezno prilagoditi zahtevek. Tožnica pa svojega zahtevka (v že končanem postopku) ni spremenila, pač pa je vztrajala pri obliki vrnitve v naravi, za katero je bilo ugotovljeno, da ni mogoča. Po presoji prvostopnega sodišča je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in temelji na zakonu.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča iz razlogov po 1. in 2. točki 72. člena ZUS. Po njenem mnenju izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in argumentih, ki jih navaja v tožbi, pač pa le nekritično povzema razloge in stališče obeh upravnih organov, to stališče pa je zmotno. Smiselno ponovi vse tožbene navedbe. Kronološko povzema potek postopka v zvezi z njeno zahtevo za denacionalizacijo in med drugim navaja, da iz poteka celotnega postopka izhaja, da je odločitev v zvezi z vračilom v obliki odškodnine, nepravilna. Zgolj z ugotovitvijo, da vrnitev v naravi navedenih parcel ni možna, ni mogla izgubiti pravice, da se ji za podržavljeni parceli prizna odškodnina. Ko je bilo pravnomočno ugotovljeno, da parc. št. 744 in 745 k.o. G.R. ne bosta vrnjeni v naravi, bi moral prvostopni organ, ki je vodil postopek denacionalizacije, odločiti o osnovnem zahtevku, ki je z modifikacijo osnovnega zahtevka postal podrejeni zahtevek. Po njenem mnenju s-o za razširitev zahtevka podani vsi procesni in materialno pravni pogoji, objektivno dejstvo pa je, da se je v dosedanjem postopku odločalo in odločilo zgolj o zahtevku za vrnitev zemljišča v naravi, o zahtevku za odškodnino pa se sploh še ni odločalo. Pri tem je irelevantno, ali se smatra, da je zahtevek za plačilo odškodnine že postavljen od vsega začetka, ali pa je bil zahtevek za odškodnino postavljen šele z razširitvijo zahtevka. Predlaga, da vrhovno sodišče sodbo prvostopnega sodišča tako spremeni, da se primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in podrejeno, da sodbo prvostopnega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke. Pravilno je uporabilo materialno pravo in ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu.

Po določbah 1. odstavka 130. člena ZUP/86 lahko, ko je postopek uveden, stranka razširi postavljeni zahtevek ali postavi namesto prejšnjega zahtevka drug zahtevek, ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se opira tak zahtevek na bistveno enako dejansko stanje, do odločbe na prvi stopnji. Ker je bila kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v upravnih spisih in sodnem spisu, tožničina zahteva za vračilo parc. št. 744 in 745 k.o. G.R. v naravi, že pravnomočno zavrnjena (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1076/99-2 z dne 24.1.2001), tudi po presoji prvostopnega sodišča tožnica ni mogla uspeti z "razširitvijo" zahtevka z dne 10.10.2001. Tožnica je glede parc. št. 744 in 745 k.o. G.R. imela v postopku, ki je že pravnomočno končan, možnost, da bi spremenila svoj zahtevek in je bila s strani upravnega organa tudi pozvana, da to stori, vendar je vztrajala pri obliki vrnitve, ki glede navedenih zemljišč ni mogoča in je s tem izgubila možnost, da zahteva glede teh zemljišč odškodnino. Ko je postopek denacionalizacije podržavljenega premoženja pravnomočno končan, pa glede takega premoženja ni več mogoče vlagati ali razširjati zahtevkov.

Ker je tožnica v pritožbi le ponovila ugovore, ki jih je navajala že v tožbi in jih je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno zavrnilo ter za zavrnitev navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, tudi pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožnica je prvostopnemu sodišču očitala tudi, da se v izpodbijani sodbi ni izreklo o njenih argumentih, ampak je le sledilo stališču tožene stranke. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, za kar ima pravno podlago v določbi 2. odstavku 67. člena ZUS, na katero se je prvostopno sodišče tudi pravilno sklicevalo. Do tistih navedb, ki za odločitev o zahtevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene, pa se sodišče niti ni dolžno opredeljevati.

Ker nista podana uveljavljena pritožbena razloga in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.