Jedro

Listine, ki so bile podlaga za izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v pravdnem postopku izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku in so v pravdnem postopku tako kot vsak drug dokaz podvržene dokazni oceni sodišča (8. člen ZPP).

Tožena stranka je s tem, ko je v času zaposlitve pri tožeči stranki istemu kupcu za svoj račun prodajala istovrstne izdelke, kot jih je prodajala tožeča stranka, opravljala delo oziroma sklepala posle, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke in s katerimi ji je konkurirala. Ker tožena stranka za takšno ravnanje ni imela ne pisnega ne ustnega soglasja, je s tem kršila konkurenčno prepoved, kot je določena v 37. členu ZDR.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 107897/2012 z dne 20. 7. 2012 ostane delno v veljavi v prvem odstavku izreka sklepa za glavnico v znesku 3.255,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2012 do plačila in delno v tretjem odstavku izreka sklepa, v katerem so stroški tožeče stranke odmerjeni na 92,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od 27. 8. 2012 dalje do plačila. V preostalem delu prvega odstavka izreka za glavnico v znesku 76.745,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2012 do plačila in v tretjem odstavku, v katerem so stroški tožeče stranke odmerjeni na 179,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 2.326,06 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov od prejema prepisa sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (smiselno zoper zavrnilni del) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pisno sodbo izdalo po skoraj petih mesecih od zaključka sodnega postopka. S tem je kršilo pravico strank do sodnega varstva in načelo kontradiktornosti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaznega predloga z zaslišanjem izvedenca, saj sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Navaja, da tožena stranka v postopku ni ugovarjala, da je tožeči stranki nastala škoda, kot jo je zatrjevala v postopku, zato bi moralo sodišče ta dejstva upoštevati kot resnična dejstva. Sodišče je zmotno zaključilo, da škoda tožeče stranke ni enaka dobičku tožene stranke z družbo A. d. o. o. Tožeča stranka bi ob upoštevanju, da je bila tožena stranka vodilni delavec, ki je za tožečo stranko vodila posle z družbo A. d. o. o., zaradi njene velikosti pridobila boljšo nabavno ceno oziroma vsaj ceno, ki jo je za svoj s. p. dogovorila tožena stranka. Dobiček tožene stranke v letih 2010, 2011 in 2012 je v celoti posledica poslovanja tožene stranke z družbo A. d. o. o. Poudarja, da je tožena stranka pri tožeči stranki urejala pridobitev produktov in prodajo izdelkov družbi A. d. o. o. Tožena stranka kljub pozivu sodišča ni predložila računovodskih listin glede razmerja z družbo A. d. o. o., zato bi moralo sodišče šteti dejstva glede obsega škode za resnična. Tožena stranka nasprotnega ni dokazala. Navaja, da je podala konkretne trditve glede škode na vseh artiklih, ki jih je tožena stranka prodajala mimo tožeče stranke. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni presojalo vseh trditev tožeče stranke v zvezi s poslovanjem s toženo stranko v letih 2010, 2011 in 2012. Glede škode, ki ji je nastala v zvezi z višjimi fiksnimi stroški, ker je tožena stranka preprečila, da bi bil izveden večji obseg poslov, tožena stranka ni podala nobenih konkretnih ugovorov, zato bi sodišče ta dejstva moralo šteti kot resnična. Meni, da bi moralo sodišče v obravnavani zadevi dovoliti poizvedovalni dokaz, da se zagotovi poštenost sojenja. Zahteva sodišča po zadovoljitvi bremena zadostnega substanciranja dejstev, ki utemeljujejo višino škode, je v tem primeru prestroga. Če tožeča stranka ne more poznati konkretnih dejstev, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja, bi jih pa morala glede na trditveno breme zatrjevati, zadostuje že navedba splošnih in tudi zgolj domnevanih dejstev, pri čemer za uspešnost tožene stranke ne zadostuje zgolj splošno prerekanje dejanskih trditev tožeče stranke. Tožena stranka pozna dejansko stanje, povezano z ugotavljanjem izgubljenega dobička tožeče stranke, zato se po pravilu sekundarnega trditvenega in dokaznega bremena to prevali nanjo. Ker se je tožena stranka glede višine zatrjevane škode branila zgolj pavšalno, se štejejo trditve tožeče stranke v zvezi z višino zatrjevane škode za resnične. Sklicuje se na odločbo VSL opr. št. V Cpg 1012/2015 z dne 13. 5. 2016, ki se nanaša na poizvedovalni dokaz z izvedencem finančne stroke.

3. Zoper I. točko izreka v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v postopku poudarjala, da gre v obravnavanem primeru za zlorabo instituta verodostojne listine in na njeni podlagi vloženega predloga za izvršbo in za nesubstanciranost tožbe. Tožeča stranka v prvi niti v drugi dopolnitvi tožbe ni navedla konkretnih dejstev v zvezi z upadom obsega njenega poslovanja in izgube na dobičku in ni predložila nobene poslovne dokumentacije, ki bi kazala na obstoj zatrjevane škode. S tem, ko je sodišče tožečo stranko že po opravljanem prvem naroku za glavno obravnavo pozvalo, naj ponovno dopolni tožbo, je kršilo določilo prvega odstavka 269. člena ZPP, 273. člen ZPP v zvezi z 81. členom ZPP in 108. člen ZPP. Sodišče bi moralo pomanjkljivo tožbo zavreči oziroma tožbeni zahtevek zavrniti, saj je bil nesklepčen, za vsakršno popravo in dopolnitev pa je bila tožeča stranka prekludirana. Nadalje navaja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v odgovoru na dopolnitev tožbe ugovarjala terjatvi tožeče stranke ter zavračala nastanek škode, a se konkretneje zaradi pavšalne in nedoločene vsebine dopolnitve tožbe o domnevni škodi ni mogla izreči. Tožeča stranka je tožbo gradila zgolj na podatkih poslovanja tožene stranke in bilance stanja ter izkaza poslovnega uspeha za leta 2010, 2011 in 2012, pri čemer je dokazno breme prevalila na toženo stranko, sama pa ni navedla nobenih trditev o njenem izpadu dohodka zaradi ravnanj tožene stranke, niti ni o tem predložila nobenega dokaza. Na zaslišanju pa je tožena stranka konkretneje pojasnila, kaj se je dogajalo v ozadju, torej šele ko je tožeča stranka v drugi dopolnitvi tožbe navedla, da je problem nastal, ko je družba A. d. d. dobila večji projekt gradnje optičnega omrežja na Dolenjskem. Tožena stranka ni bila prekludirana, saj prej teh dejstev ni mogla zatrjevati, ker jih ni zatrjevala niti tožeča stranka. Sodišče se do tega ni opredelilo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Storilo pa je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe v nasprotju z zatrjevanimi neprerekanimi dejstvi. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na izpoved B.B., da je imela tožeča stranka od leta 2010 likvidnostne težave, kar dokazuje, da tožeča stranka družbi A. d. d. ni mogla dobavljati toliko materiala, kot ga je ta potrebovala za izgradnjo optičnega omrežja na Dolenjskem in zaradi česar ni bila konkurenčna na trgu. Da tožeča stranka ni bila edini dobavitelj izhaja tudi iz izpovedi C.C. in D.D. Sodišče je kljub izpovedim navedenih prič zaključilo, da gre tožeči stranki škoda iz naslova izgubljenega dobička na podlagi parametrov na njeni strani, ki bi ga ustvarila s prodajo istovrstnih produktov, če ne bi tožena stranka ravnala nedopustno. Sodišče je pri izračunu višine škode upoštevalo maržo, ki jo je tožeča stranka zgolj pavšalno zatrjevala. Tožena stranka meni, da tožeči stranki ni uspelo dokazati obstoja škode in njene višine. Izpostavlja, da tožeča stranka ni v zvezi s tem predložila niti enega listinskega dokaza, ki jih v pritožbi podrobneje primeroma navaja. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. Tudi tožeča stranka prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodba vsebuje jasne razloge za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo zneska 3.255,00 EUR, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Tožena stranka pa glede na vsebino navedeni kršitvi uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, torej iz drugih dveh pritožbenih razlogov, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka sodišču prve stopnje očita v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Sodišče je namreč dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena.

9. Tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaznih predlogov tožeče stranke po pridobitvi in vpogledu v letna poročila, računovodske izkaze in poslovne knjige tožene stranke, saj so bili predlagani za ugotovitev dejstev, ki niso pravno odločilna. Tožeča stranka je namreč te dokazne predloge podala za ugotovitev nastanka škode v višini dobička, ki ga je s prodajo istovrstnih produktov ustvarila tožena stranka. Ob pravilnem materialno pravnem stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da je tožeči stranki zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke lahko nastala zgolj škoda v višini dobička, ki bi ga sama ustvarila s prodajo družbi A. d. o. o., izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča. Iz enakih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi iz listin tožene stranke ugotavljal donos poslov tožene stranke.

10. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do vseh trditev tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe tožeče stranke o relevantnih dejstvih, nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje, kot je že pojasnjeno, tudi pravilno ni izvedlo dokazov.

11. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev načela konktradiktornosti in pravice strank do sodnega varstva, ki naj bi bila podana zato, ker je sodišče prve stopnje prekoračilo rok za izdajo pisne sodne odločbe. Rok za izdajo sodne odločbe, ki je določen v 323. členu ZPP (30 dni od dneva, ko je bila glavna obravnava končana), je instrukcijski rok, katerega prekoračitev praviloma ne povzroči nobenih pravnih posledic. Kršitev navedene zakonske določbe bi kvečjemu lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vendar tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi postopanje sodišča prve stopnje, ki je sicer res prekoračilo rok za izdajo sodne odločbe (sodišče je izdalo sodbo 30. 10. 2017, zadnja glavna obravnava pa je bila 22. 6. 2017), kakorkoli vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prekoračitev roka za izdajo odločbe pa sama po sebi ne predstavlja kršitve načela konkradiktornosti in pravice strank do sodnega varstva.

12. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita več kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z drugim pozivom tožeči stranki na dopolnitev tožbe po že opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Če je vloga npr. nerazumljiva ali nepopolna, ker bi stranka morala navesti dejstva, na katera opira svojo zahtevo, pa tega ni storila, mora sodišče ravnati v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP ves čas postopka, saj formalna pomanjkljivost preprečuje vsebinsko obravnavane ne glede na fazo postopka.1 Sodišče prve stopnje je z dvema pozivoma tožeči stranki na dopolnitev tožbe zadostilo zakonski zahtevi iz 108. člena ZPP, ki v primeru nepopolne ali nerazumljive vloge sodišču nalaga, da stranko poziva na njeno dopolnitev. Pozivna dolžnost sodišča je namreč omejena na odpravo formalnih pomanjkljivosti, kamor sodi tudi formalna nepopolnost tožbe v smislu določbe 180. člena ZPP kot predpostavka za njeno vsebinsko obravnavo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa je tožeča stranka tožbo ustrezno dopolnila, saj ta skupaj z obema dopolnitvama z dne 30. 12. 2013 in 2. 9. 2015 vsebuje vse, da jo je bilo mogoče obravnavati.

13. V obravnavanem primeru je bil sodni postopek začet z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in na podlagi obrazloženega ugovora tožene stranke je dotedanja izvršilna zadeva prešla v pravdno. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o zlorabi instituta verodostojne listine, češ, da listina, iz katere izhaja ugotovitev direktorja tožeče stranke, da ji je tožena stranka povzročila škodo v višini 80.000,00 EUR, ni verodostojna listina, in bi moralo zato sodišče tožbo zavreči. Sodišče prve stopnje je v 8. točki izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da listine, ki so bile podlaga za izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v pravdnem postopku izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku in so v pravdnem postopku tako kot vsak drug dokaz podvržene dokazni oceni sodišča (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi in pravno argumentacijo sodišča prve stopnje. Pravilno je tudi pojasnilo, da četudi listina, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) nima narave verodostojne listine, to ne pomeni pomanjkljivosti, zaradi katere tožbe ne bi bilo mogoče obravnavati niti ne predstavlja razloga za neutemeljenost tožbenega zahtevka. Vztrajanje tožene stranke v pritožbi na drugačnem stališču ni utemeljeno.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka pri tožeči stranki zaposlena od 22. 1. 2007 do 30. 6. 2012 kot vodja komerciale za domači trg. Od 24. 2. 2009 dalje pa je imela tudi status samostojnega podjetnika. Dejavnost tožeče stranke obsega izdelovanje in prodajanje plastičnih cevi in drugega vodovodnega materiala ter drugega cevnega materiala, vezanega na gradbeništvo in polaganje optike ter drugih vodov. Med strankama je bilo sporno, ali je ravnanje tožene stranke, ko je v okviru svoje dejavnosti kot s. p. družbi A. d. o. o. prodala določene izdelke (cevi za zaščito optičnih kablov ter druge cevi), ki jih je kupila pri konkurenci, pomenilo kršitev konkurenčne prepovedi.

15. V 37. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal v spornem obdobju, je določeno, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja tožena stranka in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi računov, ki jih je tožena stranka izstavila družbi A. d. o. o. preko svojega s. p. v času zaposlitve pri toženi stranki (C6-C8) in predloženih kartic družbe A.d. o. o. za komitenta – toženo stranko za leta 2010, 2011 in 2012 (C1-C5) ugotovilo, da je tožena stranka preko svojega s. p. v času zaposlitve pri toženi stranki družbi A. d. o. o. prodala tri artikle (E., F., G.). Ti izdelki, ki so bili namenjeni za kabelsko zaščito in zaščito optičnih kablov, so istovrstni izdelkom, ki jih je družbi A. d. o. o. prodajala tudi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka s tem, ko je v času zaposlitve pri tožeči stranki istemu kupcu za svoj račun prodajala istovrstne izdelke, kot jih je prodajala tožeča stranka, opravljala delo oziroma sklepala posle, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke in s katerimi ji je konkurirala. Ker tožena stranka za takšno ravnanje ni imela ne pisnega ne ustnega soglasja, je s tem kršila konkurenčno prepoved, kot je določena v 37. členu ZDR.

17. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da v postopku ni pravočasno ugovarjala, da zaradi njenega ravnanja tožeči stranki ni nastala škoda. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka šele ko je bila zaslišana kot stranka povedala, da tožeča stranka zaradi finančnih težav določenih arktiklov ni mogla prodajati. Ker tožena stranka teh trditev pred zaslišanjem ni podala, manjkajočih trditev pa njena izpoved ne more nadomestiti, sodišče izpovedi tožene stranke v tem delu pravilno ni upoštevalo. Sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da teh trditev prej ni mogla podati, ker je tožeča stranka določena dejstva podala šele v drugi dopolnitvi tožbe, niso utemeljene. Iz listinske dokumentacije v spisu namreč izhaja, da je tožena stranka na dopolnitev tožbe tožeče stranke, ki jo je sodišče prejelo 2. 9. 2015, odgovorila z vlogo z dne 21. 9. 2015, v kateri pa trditev v zvezi z razbremenitvijo glede nastanka škode tožeči stranki tudi v tej vlogi ni podala.

18. Pravilno je sodišče prve stopnje presojalo le ravnanje tožene stranke glede poslovanja z družbo A. d. o. o., ne pa tudi glede ostalih družb, tj. družbe H. d. o. o in družbe I. d. o. o., saj v zvezi z njima tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage (tako glede nedopustnega ravnanja tožene stranke kot tudi glede obstoja škode). Zato utemeljeno ni izvedlo predlaganih dokaznih predlogov tožeče stranke z zaslišanjem direktorjev teh družb. 19. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je zahtevek iz naslova premoženjske škode zaradi manjšega prometa kot izgubljenega dobička utemeljen le v višini 3.255,00 EUR (tožeča stranka je zahtevala plačilo 60.000,00 EUR), zahtevek za plačilo navadne škode (tožeča stranka je zahtevala plačilo 20.000,00 EUR) zaradi slabšega pokritja fiksnih stroškov (večji stroški poslovanja) pa ni utemeljen. Taka odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

20. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje v zvezi s škodo, ki ji je nastala zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke, in v pritožbi vztraja, da je škoda, ki ji je nastala, enaka dobičku tožene stranke iz posameznega posla, ki ga je ta sklenila preko svojega s. p. Navedeno stališče tožeče stranke je napačno. Pritožbeno sodišče soglaša z materialno pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je škoda, ki je tožeči stranki nastala zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke, enaka dobičku, ki bi ga s prodajo istovrstnih produktov ustvarila tožeča stranka, če tožena stranka ne bi kršila konkurenčne prepovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B.B. ugotovilo, da je tožeča stranka pri ugotavljanju višine škode, ki ji je nastala zaradi prodaje izdelkov tožene stranke družbi A. d. o. o., predpostavljala škodo na trgovski marži glede na cene J., pri čemer je B.B. to škodo tudi natančneje opredelil. Ker je njegova izpoved potrdila navedbe tožeče stranke le glede škode, ki ji je nastala na produktu G. (dvojček), je sodišče prve stopnje višino škode pravilno ugotovilo le na tem produktu. Glede škode na ostalih produktih pa je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni postavila zadostne trditvene podlage.

21. Sodišče prve stopnje je višino škode, tj. dobička, ki bi ga ustvarila tožeča stranka s prodajo produkta G. (dvojček) družbi A. d. o. o., ugotovilo na podlagi predloženih računov, ki jih je tožena stranka izstavila družbi A. d. o. o. preko svojega s. p. v času zaposlitve pri toženi stranki, predloženih kartic družbe A. d. o. o. za komitenta – toženo stranko za leta 2010, 2011 in 2012 in na podlagi izpovedi B.B. Po oceni izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da znaša dobiček, ki bi ga ustvarila tožeča stranka s prodajo tega produkta družbi A. d. o. o, 3.255,00 EUR. Ta znesek pa predstavlja škodo, ki je nastala tožeči stranki. Dokazna ocena izvedenih dokazov je jasna in prepričljiva in z njo pritožbeno sodišče soglaša. Zgolj zato, ker tožeča stranka ni predložila listin, ki jih tožena stranka izpostavlja v pritožbi, in katere bi po njenem mnenju šele dokazale obstoj nastanka škode, ne pomeni, da tožeča stranka nastanka škode in njene višine ni dokazala. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da naš pravdni postopek ne pozna zgolj formalnih dokaznih pravil, zato je tožeča stranka svoje navedbe o nastanku škode in njeni višini lahko dokazovala tudi s pričami.

22. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da okoliščine obravnavanega primera opravičujejo izvedbo t.i. informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza, to je dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Tožeča stranka je namreč izvedbo tega dokaznega predloga predlagala za ugotovitev dejstev, ki v obravnavani zadevi niso pravno odločilna, saj izhaja iz stališča, da je njena škoda dobiček, ki ga je tožena stranka ustvarila s prodajo družbi A. d. o. o., to stališče pa je, kot že rečeno, zmotno.

23. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala nastanka navadne škode, zato je zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo. Navedb tožeče stranke, da je imela zaradi manjše prodaje večje stroške poslovanja, s čimer je utemeljevala navadno škodo, namreč B.B. s svojo izpovedjo ni potrdil, temveč je nasprotno navajal, da so bili stroški fiksni, tožeča stranka je imela le slabše pokritje teh stroškov, kar pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji izgubljenega dobička.

24. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

25. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

1 Glej J. Zobec v Nina Betetto et al., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 437 in nasl.)