Jedro

Pri tehtanju, ali je bila obtožencem z izločevanim izvedenskim mnenjem kršena pravica do obrambe, enakega varstva pravic, sodnega varstva oziroma nepristranskega in poštenega sojenja po 29., 22. in 23. členu Ustave RS in 6. členu ZKČP, s čimer bi bilo mogoče izvedensko mnenje označiti kot pridobljeno s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 18. člena ZKP), sodišče druge stopnje pritrjuje argumentu prvostopenjskega sodišča, da izločevano izvedensko mnenje ne predstavlja dokaza, ki bi bil že na prvi pogled nedovoljen.

Očitki pritožnikov o tendencioznosti izvedenca ter zavzemanju stališč, ki presegajo njegovo strokovno področje, pa tudi če bi bili res podani, po prepričanju sodišča druge stopnje pomenijo izpodbijanje izvedenskega mnenja kot nejasnega, nepopolnega oziroma samega s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju (257. člen ZKP), nikakor pa ne izločitvenih razlogov.

Izrek

Pritožbi obeh zagovornikov se glede točke I. izpodbijanega sklepa kot neutemeljeni zavrneta, pritožba zagovornika obtoženega R. H. pa glede točke II. kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednica razpravnega senata prvostopenjskega sodišča, o predlogih obeh zagovornikov, na podlagi določb tretjega odstavka 44. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom istega člena in četrtim odstavkom 42. člena ZKP ter v zvezi s 83. členom in 285.e členom ZKP, pod točko I. sklenila, da kot neutemeljena zavrne predloga zagovornikov za izločitev pisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ekonomske stroke dr. D. D. z dne 2. 10. 2015, pod točko II. pa sklenila, da kot neutemeljena zavrne tudi predloga zagovornikov za izločitev tega sodnega izvedenca.

2. Zoper prvostopenjski sklep sta se pravočasno pritožila oba zagovornika. Zagovornik obtoženega R. H. pritožbeno izpodbija obe točki sklepa iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izločitev izvedenca in izvedenskega mnenja ter sodnega izvedenca ekonomske stroke dr. D. D. in njegovo izvedensko mnenje finančne stroke z dne 2. 10. 2015 izloči oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Zagovornik obtožene R. H. pa uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona le glede točke I. izreka prvostopenjskega sklepa. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba zoper sklep predsednice razpravnega senata prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnega izvedenca ekonomske stroke, dr. D. D. (točka II. izreka) ni dovoljena, pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predlogov za izločitev pisnega mnenja tega sodnega izvedenca z dne 2. 10. 2015 pa nista utemeljeni. Po presoji izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, je namreč pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, prav tako pa niso podane zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit. K pritožbi zagovornika obtoženega R. H. zoper točko II. sklepa sodišča prve stopnje:

4. Pod točko II. izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje kot neutemeljena zavrnilo predloga zagovornikov obtoženih R. H. in R. H. za izločitev sodnega izvedenca ekonomske stroke, dr. D. D., zatrjevana na dvomu o izvedenčevi nepristranskosti (prvi odstavek 44. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP).

5. Pritožbeno se zagovornik obtoženega R. H. ne strinja z odločitvijo prvega sodišča, vendar gre ugotoviti, da v tem delu posebna pritožba ni dovoljena, o čemer je bil ustrezno pravno poučen že v izpodbijanem sklepu na strani 7. Po četrtem odstavku 42. člena ZKP se lahko sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrne, izpodbija s posebno pritožbo; če je bil tak sklep izdan po vložitvi obtožbe, pa samo v pritožbi zoper sodbo. Obtožnica je bila v predmetni kazenski zadevi vložena pri Okrožnem sodišču v Celju 25. 2. 2016, pravnomočna pa je postala z dnem, ko je zunajobravnavni senat istega sodišča kot neutemeljene zavrnil ugovore (11. 8. 2016). Izpodbijani sklep o zavrnitvi zahtev za izločitev izvedenca je bil torej izdan po vložitvi obtožbe, kar pomeni, da ga je mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo. Pravilnosti takšnega razumevanja tega procesnega vprašanja ne spremeni dejstvo, da je bilo o zahtevi za izločitev odločeno v fazi predobravnavnega naroka (glavna obravnava se še ni začela), na podlagi določbe 285.e člena ZKP. Ta procesna določba se namreč nanaša izključno na odločanje o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov, ne pa o izločitvi udeležencev v kazenskem postopku. Prav tako pa specialna določba po četrtem odstavku 42. člena ZKP izrecno navaja fazo kazenskega postopka po vložitvi obtožnice kot tisti moment, ko sklepa s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev, ni več mogoče izpodbijati s posebno pritožbo.

6. Ko je torej sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožba zagovornika obtoženega R. H., v delu s katerim izpodbija sklep prvega sodišča pod točko II., ni dovoljena, jo je zavrglo v skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

K pritožbi zagovornikov obtoženih R. H. in R. H. zoper točko I. sklepa sodišča prve stopnje:

7. Pod točko I. izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje kot neutemeljena zavrnilo predloga zagovornikov za izločitev pisnega mnenja sodnega izvedenca ekonomske stroke, dr. D. D. z dne 2. 10. 2015. 8. Sodišče druge stopnje najprej zavrača pritožbeni očitek zagovornika obtožene R. H., ki se nanaša na kršitev načela kontradiktornosti kazenskega postopka kot izraza pravice do poštenega sojenja, s tem pa tudi kršitev 22. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Obtožena in njen zagovornik namreč nista bila seznanjena z izjavama izvedenca z dne 19. 11. 2020 (list. št. 386) in 25. 12. 2020 (list. št. 390), podanima v skladu z določbo tretjega odstavka 42. člena ZKP. Določbe 42. člena ZKP se namreč nanašajo na odločanje o zahtevi strank za izločitev, v obravnavanem primeru na izločitev izvedenca. Torej je bila izjava izvedenca pridobljena v zvezi z odločitvijo predsednice senata pod točko II. izpodbijanega sklepa, s katero sta bila zavrnjena predloga zagovornikov za izločitev izvedenca, zoper katero pa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, posebna pritožba ni dovoljena.

9. Položaj izvedenca v kazenskem postopku je tak, da predstavlja dokazno sredstvo in ima vlogo posrednika sodniku manjkajočega strokovnega znanja. Njegova naloga v postopku ni presoja dokazov, kot velja to za sodnika, temveč izdelava izvedenskega mnenja na podlagi abstraktnih pravil znanosti in stroke. Izvedenec mora biti strokoven in nepristranski. V določbi 251. člena ZKP so predpisani primeri, ko izvedensko mnenje predstavlja nedovoljen dokaz in se sodna odločba na izvid in mnenje izvedenca ne sme opirati. Predvsem gre za primere, ko se za izvedenca postavi kdo, ki ne sme biti zaslišan kot priča ali ki je oproščen dolžnosti pričevanja, ter če je bilo predmetno kaznivo dejanje storjeno proti izvedencu (prvi odstavek 251. člena ZKP).

10. Zagovorniki obtoženega R. H. se sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 1. 12. 2016, opr. št. I Ips 50189/2010, po kateri obstoj okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranskost izvedenca, pomeni izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ki se na podlagi prvega odstavka 44. člena ZKP smiselno uporablja tudi za izvedence. V tej citirani kazenski zadevi pa je šlo za drugačno situacijo, ko se je nepristranskost izvedenca zatrjevalo na podlagi njegovega preteklega sodelovanja z zavarovalnicami. V predmetni kazenski zadevi zagovorniki nepristranskosti izvedenca ne zatrjujejo na takšni podlagi oziroma morebitnih povezavah med izvedencem in nasprotno stranko ali oškodovanci v postopku, pač pa na sami vsebini izvedenskega mnenja, ki naj bi bila za obtožence neugodna. Izvedenec pa naj bi celo v določenih delih izvedenskega mnenja (pritožnika jih še posebej povzameta) podajal vrednostne ocene, izražal svoja osebna stališča, se pristransko opredeljeval do obtožencev ter sprejemal zaključke, ki so v izključni pristojnosti sodišča. Pri tehtanju, ali je bila obtožencem z izločevanim izvedenskim mnenjem kršena pravica do obrambe, enakega varstva pravic, sodnega varstva oziroma nepristranskega in poštenega sojenja po 29., 22. in 23. členu Ustave RS in 6. členu ZKČP, s čimer bi bilo mogoče izvedensko mnenje označiti kot pridobljeno s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 18. člena ZKP), sodišče druge stopnje pritrjuje argumentu prvostopenjskega sodišča, da izločevano izvedensko mnenje ne predstavlja dokaza, ki bi bil že na prvi pogled nedovoljen. Izdelano je bilo na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, ki jo je slednji izdal na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 249. člena ZKP. Očitki pritožnikov o tendencioznosti izvedenca ter zavzemanju stališč, ki presegajo njegovo strokovno področje, pa tudi če bi bili res podani, po prepričanju sodišča druge stopnje pomenijo izpodbijanje izvedenskega mnenja kot nejasnega, nepopolnega oziroma samega s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju (257. člen ZKP), nikakor pa ne izločitvenih razlogov. Kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, gre za dejansko vprašanje, ki bo predmet izvedenega postopka in dokazne presoje po razpravnem senatu. V nadaljnjem postopku bodo torej obtožencem zagotovljena vsa pravna jamstva v kazenskem postopku tudi v zvezi z predmetnim izvedenskim mnenjem, ko bodo lahko zahtevali odpravo morebitnih pomanjkljivosti z istim izvedencem (257. člen ZKP) ali celo zahtevali mnenje drugih izvedencev (258. člena ZKP). Glede na navedeno, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno opredelilo do vseh relevantnih vprašanj povezanih s predlogom za ekskluzijo dokaza in jih pravilno obrazložilo. Zato ni niti podana pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožb ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni oziroma delno zavrglo kot nedovoljeno.

12. Če bo za obtožena nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bosta sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifnih številkah 7402 in 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.