Jedro

V dokaz svojih zatrjevanj je tožnik predlagal zaslišanje svojih zakonitih zastopnikov, glede namena in vsebine dogovarjanja, vendar toženka dokazov ni izvedla, zato je sprejela svojo oceno o obstoju neposredne komunikacije kršiteljic glede usklajenega določanja dogovorjenih cen, v kateri naj bi sodeloval tudi tožnik, na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence št. 306-45/2010-222 z dne 14. 10. 2013 v 1., 2. in 3. točki izreka, kolikor se nanaša na tožečo stranko v zvezi s kršitvijo 6. člena ZPOmK-1, odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 716,14 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dolžna povrniti strankama z interesom A. in B. stroške postopka, vsaki 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je zoper štiri podjetja – veletrgovine za opravljanje dejavnosti prometa na debelo z zdravili in medicinskimi pripomočki, med katerimi je tudi tožnik, izdala odločbo, s katero je ugotovila, da so se družbe dogovarjale oziroma ravnale usklajeno glede določanja cen zdravil za uporabo v humani medicini na debelo, delitve trga oziroma javnih naročil za dobavo zdravil za uporabo v humani medicini javnim lekarniškim zavodom in oddaje prikrojenih ponudb v postopkih javnega naročanja naročnikov javnih lekarniških zavodov. S tem so preprečevala, ovirala ali izkrivljala konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. Ugotovljena je bila kršitev 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

Tožniku se očita zgoraj opisano dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje „vsaj od 28. 2. 2009 do izdaje te odločbe“.

Od podjetij je zahtevano, da s kršitvijo nemudoma prenehajo ter odločeno, da se izrek odločbe objavi na spletni strani toženke, glede stroškov postopka pa je napovedano, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom.

Tožnik s tožbo v postopku upravnega spora zahteva, da sodišče tožbi ugodi in spremeni izpodbijano odločbo tako, da odloči, da se postopek zoper tožnika ustavi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno, da sodišče tožbi ugodi in odpravi odločbo ter ustavi postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU ter povrnitev stroškov postopka oziroma nadalje podrejeno predlaga ugoditev tožbi, odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka. Smiselno uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka, nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom v tem postopku družbi A. in B. sta na tožbo odgovorili, predlagata ugoditev tožbi in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo s sodbo I U 2036/2013 z dne 10. aprila 2014 in tožbi deloma ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo v delu, kjer je ugotovljena kršitev 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in v tem delu zadevo (glede vseh štirih podjetij, udeleženih v postopku) vrnilo toženki v nov postopek.

Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 231/2014 z dne 16. aprila 2015 razveljavilo sodbo I U 2036/2013 z dne 10. aprila 2014, iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, ki vplivajo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Po določbi 58. člena ZPOmK-1 sodišče preizkusi odločbo toženke v mejah tožbenega zahtevka in mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po tej določbi je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Po določbi 57. člena ZPOmK-1 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Takih zato sodišče pri presoji utemeljenosti tožbe ne upošteva.

Tožba je utemeljena.

S sodbo I U 2036/2013 z dne 10. aprila 2014 je sodišče zavrnilo tožnikove ugovore, ki jih je ta vezal na pojem podjetja in nepravilnosti vodenja postopka zoper tožnika, določanje cen zdravil za uporabo v humani medicini na debelo, določanje upoštevnega trga, usklajevanje popustov, ki jih dajejo proizvajalci, usklajeno ravnanje v zvezi z dogovorjenimi cenami, specifičnost postopkov javnega naročanja v prometu z zdravili na debelo, oddajanje domnevno prikrojenih ponudb, neoddaje ponudb v postopkih javnega naročanja ter neobstoj pogoja omejitve konkurence na trgu. Ugodilo pa je ugovorom, ki jih je tožnik naperjal na ugotovljeno kršitev na podlagi 101. člena PDEU.

Upravno sodišče je s citirano sodbo ocenilo, da izpodbijana odločba v neodpravljenem delu temelji na popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava. Vendar je bila ocena Upravnega sodišča o popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja napačna, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče povzema, da je toženka očitek o kršitvi 6. člena ZPOmK-1, ki naj bi ga storil tožnik z dogovarjanjem z ostalimi udeleženimi v postopku, utemeljevala z Zapisnikom sestankov in Elektronskimi sporočili iz začetka leta 2009 in 2010, za zadnje pa je tožnik že v postopku pred toženko zatrjeval, da jih ni nikoli ustvaril, odposlal ali podpisal, še manj pa se je po njih ravnal pri poslovnih odločitvah ter da se le-ta nanašajo na usklajevanje o tehničnem prikazovanju cen zdravil. V dokaz svojih zatrjevanj je predlagal zaslišanje svojih zakonitih zastopnikov, glede namena in vsebine dogovarjanja, vendar toženka dokazov ni izvedla, zato je sprejela svojo oceno o obstoju neposredne komunikacije kršiteljic glede usklajenega določanja dogovorjenih cen, v kateri naj bi sodeloval tudi tožnik, na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, s strani tožnika ponujena razlaga obstoja stika med kršiteljicami in pomena medsebojne komunikacije, z vidika vsebine spornih dokumentov namreč ni bila ustrezno vsebinsko preizkušena. S strani toženke upoštevani dokazi so za tožnika predstavljali pomemben obremenilni dokaz, toženka pa je z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov tožniku odvzela možnost obrambe v smislu drugačnega razumevanja vsebine teh sporočil oziroma njihovega neupoštevanja.

Nepravilno oziroma preuranjeno, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, pa je Upravno sodišče pritrdilo očitku, da se je tožnik z ostalimi naslovniki odločbe usklajeval tudi pri tem, da pri razpisih nekaterih javnih lekarniških zavodov ni oddal ponudbe in posledično ni konkuriral z drugimi naslovniki odločbe. Tožnik je v upravnem postopku zatrjeval in navajal razloge, zakaj se na posamezne javne razpise ni javljal, vendar iz izpodbijane odločbe ne izhaja vsebinska opredelitev do navedb o že dalj časa trajajočem neposlovanju z določenimi javnimi lekarniškimi zavodi, že pred očitano kršitvijo. Toženka torej ni presodila obrambne teze tožnika.

Upravno sodišče na podlagi tožbe v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Kot je v revizijskem sklepu opozorilo Vrhovno sodišče, je bila odločitev Upravnega sodišča, da je izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in zato pravilne uporabe materialnega prava, napačna ter zato sodba obremenjena s kršitvijo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Sodišče je zato moralo izpodbijano odločbo, ker se nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje nanaša na očitek o kršitvi 6. člena ZPOmK-1, v celoti odpraviti (že s sodbo z dne 22. aprila 2014 je bila odpravljena izpodbijana odločba glede očitka kršitve 101. člena PDEU). V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala toženka izvesti predlagane dokaze in dopolniti dejansko stanje v smeri ugotovitve namena in vsebine dokazov, iz katerih je izpeljala zaključek o dogovarjanju glede dogovorjenih cen. S ponovno izdano odločbo pa naj se toženka vsebinsko opredeli tudi do pomena neoddaje ponudb še pred očitkom kršitve, na podlagi že prejetih dokazov oz. od tožnika, kolikor bo to ocenila za potrebno, zahteva dopolnitev le teh. Pri ponovni odločitvi naj toženka upošteva tudi stališča Vrhovnega sodišča, izražena v sklepu X Ips 231/2014. Ker je dejansko stanje v izpodbijani odločbi ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 285 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške revizijskega postopka pa je sodišče odmerilo z upoštevanjem drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife, na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT-C). Tožnik v tožbi v upravnem sporu vrednosti predmeta ni določil (prvi odstavek 25. člena ZOdvT-C). Ne glede na navedeno sodišče meni, da gre za neocenljivo zadevo, zato je z uporabo drugega odstavka 25. člena ZOdvT-C, na podlagi tarifne številke 3300, tožniku priznalo stroške v višini 282 EUR nagrade za postopek za revizijo in materialne stroške po tarifni številki 6002, v znesku 20,00 EUR, kar z 22% DDV znaša 368,44 EUR. Skupaj torej 716,14 EUR. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

O stroškovnem zahtevku strank z interesom A. in B. je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu sta stranki z interesom nastopali na strani tožnika. Ker je tožnik s tožbo zoper akt uspel, je stroške strankama z interesom dolžna povrniti toženka. Sodišče je stroške obeh strank z interesom odmerilo v višini iz Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, z njegovo analogno uporabo, torej v višini, kot so bili odmerjeni tožniku, ki je s tožbo uspel. Višja odmera bi bila v nasprotju z načelom potrebnosti, ki se pri odmeri stroškov uporablja v ZPP. Sodišče je namreč ugodilo tožbi na podlagi navedb, ki so iz nje izhajale, ne pa na podlagi odgovora na tožbo, ki sta ga podali A. in B. V nasprotju s pravičnostjo bi bila zato odmera višja, kot je odmera tožniku.