Jedro

Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja niti to, da bi bila tožena stranka povzročiteljica škode (inventurnega manjka), posledično niso podani tudi ostali elementi odškodninske obveznosti (protipravno ravnanje tožene stranke, vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo).

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.569,22 EUR (prej 1.334.609,37 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe za znesek 1.698,34 EUR (prej 406.990,82 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.1998 dalje do plačila, postopek v tem obsegu ustavi. Zaradi umika pobotnega ugovora tožene stranke na ugotovitev, da je bila ta v času od 1.6.1995 do 13.8.1995 v delovnem razmerju pri tožeči stranki in ji je ta dolžna plačati vse obveznosti in dajatve iz delovnega razmerja v bruto višini 196,54 EUR (prej 47.099,00 SIT) mesečno in ji vpisati navedeno obdobje v delovno knjižico, je sodišče ustavilo postopek tudi v tem delu. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 2.219,66 EUR (prej 531.919,80 SIT) stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa krije sama. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da glede inventurnega manjka niso dokazane predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke, poleg tega pa je bila tožba vložena po preteku triletnega zastaralnega roka za odškodninske terjatve, ki ga določa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji).

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbi tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo ter izpodbijani del sklepa (glede odločitve o stroških postopka) potrdilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kršena je 14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Izpodbijana sodba je pomanjkljiva (pripoznava dolga ni pravilno upoštevana) in nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti nejasni. Med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami ali zapisniki obstaja nasprotje (glede ocene o obstoju odškodninske odgovornosti, zastaranju, neupoštevanje odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1210/1999 z dne 10.8.2000). Ker od 10.5.1995 do 31.7.1995 tožena stranka ni bila zaposlena pri tožeči stranki, o zahtevku ne bi smelo odločiti delovno sodišče, temveč Okrožno sodišče v Ljubljani, zastaranje terjatve pa bi bilo potrebno presojati glede na določilo 371. člena ZOR. Ker je tožena stranka pripoznala dolg, (v ustni izjavi dne 21.8.1995; ob sklenitvi delovnega razmerja dne 14.8.1995 je soglašala, da se pretežni del mesečnih plač pobota s terjatvijo tožeče stranke; strinjala se je z delnim umikom tožbe), se je zastaranje pretrgalo. Ugovor zastaranja bi bilo potrebno zavrniti, saj je dne 15.12.1995 tožena stranka zadnjič plačala del svojega dolga in zato teče zastaralni rok šele od tega datuma dalje in ne od 21.8.1995, kot to zmotno zaključuje izpodbijana sodba. Navedenih je bilo dovolj elementov, da bi sodišče v ravnanju tožene stranke lahko ugotovilo znake kaznivega dejanja (tatvine, neupravičene uporabe ali poneverbe), ob pravilni uporabi 377. člena ZOR pa, da terjatev ni zastarala. Določilo 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nadaljnji) je bilo zmotno uporabljeno. Dokazano je bilo tako protipravno ravnanje tožene stranke kot tudi vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo. S tem, ko je tožena stranka prepustila tožeči del svojih plač, je že dejansko zmanjšala škodo, ponovno ugotavljanje vseh elementov odškodninske odgovornosti pa je nepotrebno. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo (in po potrebi tudi sodbo sodišča prve stopnje) razveljavi in vrne zadevo sodišču nižje stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da se revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija neutemeljeno očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugostopenjsko sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so narekovala sprejem izpodbijane odločitve. Navedba, da sodišče ni pravilno upoštevalo pripoznave dolga, po svoji vsebini ne predstavlja zatrjevane kršitve 14. točke citiranega člena, temveč uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kar v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog), in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Neutemeljen je tudi očitek o obstoju nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami ali zapisniki. Revizija je ta očitek navrgla zgolj pavšalno, ne da bi konkretizirala vsebini katerih listin oziroma zapisnikov nasprotujejo posamezni razlogi izpodbijane sodbe. Sicer pa iz revizijskih navedb, podanih v zvezi s tem očitkom, izhaja, da tožeča stranka dejansko izpodbija dokazno oceno o neobstoju elementov odškodninske odgovornosti, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), oziroma ugovarja zaključku o zastaranju, kar predstavlja zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava in ne očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko zatrjevanje, da sodišče ni upoštevalo odločbe Pdp 1210/1999, ki je bila predhodno izdana v tej zadevi, tudi ne predstavlja kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V razlogih svoje odločitve se je bilo pritožbeno sodišče dolžno opredeliti le do zakonitosti izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z dne 21.10.2005, s katero je bil postopek pred tem sodiščem končan (350. člen ZPP), ne pa tudi do stališč, ki so bila v predmetni pravdni zadevi zavzeta v razveljavitvenem drugostopenjskem sklepu Pdp 1210/1999 z dne 10.8.2000. Z očitkom, da bi moralo o stvari odločiti sodišče splošne pristojnosti, ne pa delovno sodišče, revizija (sicer ne izrecno, pač pa vsebinsko) uveljavlja kršitev 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o zahtevku odločilo sodišče druge vrste. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo sorazmernega dela škode (inventurnega manjka), za katero naj bi bila odgovorna tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo dejanski obstoj delovnega razmerja med strankama od 10.5.1995 do 20.11.1995, pritožbeno sodišče pa je s tako ugotovljenim dejanskim stanjem soglašalo. Z zatrjevanjem, da tožena stranka od 10.5.1995 do 31.7.1995 (med strankama je za spor relevanten v tem obdobju nastali manjko) ni bila zaposlena pri tožeči stranki, revizija izpodbija dokazno oceno sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Upoštevaje določilo 2. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS – Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadaljnji) je bila zato utemeljenost odškodninskega zahtevka, ki izvira iz delovnega razmerja med strankama, kot individualni delovni spor pravilno presojana pred delovnim sodiščem.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizija neutemeljeno očita zmotno uporabo 70. člena ZTPDR. V skladu s prvim odstavkom citiranega določila mora delavec, ki povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu škodo, le-to povrniti. Izpodbijana sodba ugotavlja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja niti to, da bi bila tožena stranka povzročiteljica škode (inventurnega manjka), posledično pa niso podani tudi ostali elementi odškodninske obveznosti (protipravno ravnanje tožene stranke, vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo). Ker tako ugotovljenega dejanskega stanja v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), ni mogoče upoštevati nasprotnega revizijskega zatrjevanja, da sta bila protipravno ravnanje tožene stranke in vzročna zveza v postopku dokazana. Upoštevaje dokazni zaključek o neobstoju elementov odškodninske obveznosti je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnjen.

Napačno je revizijsko zatrjevanje, da ugotavljanje vseh elementov odškodninske odgovornosti v sodnem postopku sploh ni bilo potrebno, ker naj bi tožena stranka prepustila tožeči stranki del svojih plač in s tem dejansko že zmanjšala škodo iz naslova inventurnega manjka. Izpodbijana odločitev temelji na pravilnem razlogovanju, da je odškodninska obveznost delavca podana le, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza in krivda (odgovornost). Sodišče je zato v postopku pravilno ugotavljalo obstoj teh predpostavk in, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, zaključilo, da le-te v obravnavani zadevi niso dokazane. Poleg tega je revizijsko sodišče vezano na dejansko ugotovitev izpodbijane sodbe (tretji odstavek 370. člena ZPP), da tožena stranka v zvezi z očitanim manjkom ni pripoznala dolga do tožeče stranke (drugi odstavek 387. člena ZOR). Deli plač, ki ji jih je tožeča stranka odtegnila z namenom poravnave manjka, zato ne morejo imeti pravne narave plačila pripoznanega dolga oziroma zmanjševanja škode, kot to zatrjuje revizija. Pripoznave dolga prav tako ne predstavlja soglasje tožene stranke k umiku tožbe za znesek odtegljajev od plač. Soglasje k umiku tožbe (188. člen ZPP) ima zgolj procesnopravni učinek, saj sodišče izda sklep o ustavitvi postopka, ne ustvarja pa nobenih materialnopravnih posledic, kar je značilno za institut pripoznave dolga.

Vrhovno sodišče se ne opredeljuje do obširnih revizijskih navedb, s katerimi se izpodbija ugotovitev o zastaranju odškodninske terjatve, saj te ne morejo vplivati na sprejem drugačne odločitve (383. člen v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP). Tudi v primeru drugačne presoje, t. j. da uveljavljana terjatev še ni zastarala, bi bilo namreč potrebno tožbeni zahtevek zavrniti zaradi ugotovitve neobstoja predpostavk odškodninske obveznosti.

Ker v skladu z vsem obrazloženim v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo, saj ta ni prispeval k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).