Jedro

Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bile storitve s strani tožene stranke in ostalih etažnih lastnikov oziroma upravnika sploh naročene, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da storitev, ki niso bile naročene, ni treba posebej preklicati. Razmerje med pravdnimi strankami namreč ni bilo vzpostavljeno, zato je tudi napačno pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo biti dokazno breme o neobstoju naročila na toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 154237/2015 z 10. 12. 2017 razveljavilo še v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj povrne toženi stranki 55,00 EUR pravdnih stroškov v osmih dneh od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je sodišče kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih so v nasprotju oziroma nejasni ali pa se sodišče do njih ni opredelilo. V 10. točki obrazložitve sodišče navaja, da tožeča stranka zatrjuje, da so etažni lastniki, vključno s toženo stranko, pri njej naročili izvajanje predmetnih storitev, nato pa v zadnji alineji točke 8 zaključi, da je med strankama nesporno, da je tožeča stranka sklenila pogodbo s podizvajalci za predmetne storitve brez soglasja etažnih lastnikov. Ni logičen zaključek, da tožeča stranka kot upravnik ni mogla v imenu etažnih lastnikov naročiti predmetne storitve. Sodišče se ni opredelilo do relevantnega dejstva, da je bila pogodba s podizvajalci sklenjena za celotno naselje M., niti do dejstva, da tožeča stranka kot upravnik naselja lahko v imenu in za račune etažnih lastnikov naroči predmetne storitve. Dokazno breme glede neobstoja naročila bi moralo biti na toženi stranki in ne na tožeči, kot to napačno izhaja iz 10. točke obrazložitve. Navedena kršitev predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, saj nepravilna ocena o dokaznem bremenu vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Nadzorni odbor etažnih lastnikov je zavračal račune glede višine stroškov opravljenih storitev urejanja okolice, ne pa glede temelja oziroma dejstva, da so bile te storitve naročene in opravljene. Kar se tiče storitev varovanja, ji novi upravnik ni nasprotoval. Ugotovitev v 13. točki obrazložitve, da tožena stranka prikrajšanja ni navedla, je v nasprotju z 2. točko obrazložitve, kjer sodišče povzema trditveno podlago. Ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala prikrajšanja, je tudi v nasprotju z ugotovitvijo v 11. točki obrazložitve, kjer je bilo ugotovljeno, da je bila sklenjena pogodba s podizvajalci za celoten kompleks M. Sodišče se tudi ni opredelilo do bistvenih dokazov v zvezi s tem, to je do računov podizvajalcev. Sodišče je v 10. točki obrazložitve utemeljilo, da tožena stranka ni bila dolžna priklicati izvrševanja storitev, saj bi lahko razmerje prenehalo konkludentno. Zaključek je v nasprotju z določbo 333. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem se trajno dolžniško razmerje lahko odpove z določitvijo običajnega oziroma primernega roka, pri čemer ne smemo mimo dejstva, da tožena stranka oziroma upravnik odpovedi nikoli ni podal. Sodišče je ugotovilo, da izračun vtoževanih terjatev temelji na napačnem ključu. Po mnenju sodišča bi morala tožeča stranka namesto izračuna na podlagi veljavnega PMR oziroma SZ-1 s ključem delitve na kvadraturo nepremičnine, uporabiti ključ delitve glede na število enot v apartmajskem naselju. Slednji je določen tudi v poravnavi. Če to drži, ni razloga, da sodišče zahtevku tožeči stranki ne bi ugodilo v tem delu, torej po ključu glede na število enot. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na višino vtoževanega zneska gre v konkretnem primeru za postopek v sporu majhne vrednosti, v katerem je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 428. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača vse pritožbene očitke o obstoju absolutno in relativno bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravnih pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Razlogi sodbe so jasni in razumljivi. V odločilnih dejstvih ni nasprotja med razlogi sodbe ter listinami v spisu. Absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravna pravilna, to je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje, kot ga je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje in se nanj tudi sklicuje.

7. Tožeča stranka vtožuje plačilo računov iz naslova urejanja okolice in varovanja, sodišče pa je njen zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni imela nobene pravne podlage za izstavitev računov etažnim lastnikom (torej tudi tožencu) in da je ob odsotnosti kakršnegakoli pravnega temelja zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razmerje med pravdnima strankama ni bilo vzpostavljeno na podlagi nobenega pravnega naslova. Tožeča stranka z izstavljenima računoma vtožuje strošek urejanja okolice in strošek varovanja v obdobju januar 2014 in maj 2015, ko tožeča stranka ni bila več upravnik naselja, niti ni vtoževani strošek vezan na storitev upravljanja, ampak gre za storitve, ki jih je tožeča stranka zagotovila etažnim lastnikom v apartmajskem naselju kot izvajalec. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka imela pravico skleniti pogodbo za izvajanje storitev, varovanja in urejanja okolja v svojem imenu, za prenos obveznosti plačila za opravljene storitve pa bi potrebovala soglasje etažnih lastnikov, česar pa ni imela. Sodišče ni sledilo trditvam tožeče stranke, da bi imela za opravljene storitve naročila etažnih lastnikov oziroma novega upravnika in štelo, da tožeča stranka naročila ni imela. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do bistvenega dejstva, da bi lahko tožeča stranka kot upravnik naselja v imenu in za račun etažnih lastnikov naročila predmetne storitve. Tožeča stranka v obdobju, ko so bile storitve opravljene, ni bila (več) upravnik, kar je sodišče ugotovilo. Prav tako je v razlogih navedlo, zakaj tožeča stranka ni mogla v imenu etažnih lastnikov naročiti predmetnih storitev. Razlogi o tem, če so etažni lastniki (vključno s toženo stranko) pri tožeči stranki naročili izvajanje predmetnih storitev, so jasni in si med seboj niso v nasprotju, kot zatrjuje tožeča stranka v pritožbi. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni imela naročila tožene stranke oziroma etažnih lastnikov, niti novega upravnika, za opravljene storitve.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožena stranka zavedala že v času pred obdobjem, za katerega tožeča stranka vtožuje plačilo za opravljene storitve, da pravni temelj za terjatve iz naslova varovanja in urejanja okolice ni podan. Tožena stranka je zato tudi prenehala s plačevanjem računov. Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bile storitve s strani tožene stranke in ostalih etažnih lastnikov oziroma upravnika sploh naročene, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da storitev, ki niso bile naročene, ni treba posebej preklicati. Razmerje med pravdnimi strankami namreč ni bilo vzpostavljeno, zato je tudi napačno pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo biti dokazno breme o neobstoju naročila na toženi stranki. Posledično tudi ni utemeljena pritožbena trditev o obstoju relativne bistvene kršitve določb zaradi nepravilne uporabe pravila o dokaznem bremenu. Iz listine A199, na katero se sklicuje tudi sodišče v 11. točki obrazložitve ne izhaja, da bi bila sporna le višina stroškov opravljenih storitev, kot navaja tožeča stranka v pritožbi. Iz listine izhaja, da ni formalne osnove za obveznosti (3. točka), kar le potrjuje ugotovitev prvostopenjskega sodišča o zavračanju računov tožeče stranke v zvezi z urejanjem okolice in varovanjem in zavedanju tožene stranke, da pravni temelj za to terjatev ni podan.

9. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tudi na podlagi uporabe pravil o neupravičeni obogatitvi, saj je ugotovilo, da niso izkazani pogoji zanje. Tožeča stranka za prikrajšanje ni podala navedb, niti ga ni izkazala. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka izvajanje storitev naročila za celoten kompleks M., katerega zemljišča so v lasti tožeče stranke. Zakaj bi bila tožeča stranka s tem prikrajšana, ni zatrjevano ne izkazano. Pritožnik v pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do računov in potrdil o plačilih s strani izvajalca. Tudi če je tožeča stranka plačala račune za izvedbo storitev, ki so bile izvršene na zemljišču v njeni lasti, zaradi tega še ni prikrajšana. Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter vsaki izgubi v slabšem položaju, ki jo je moč denarno ovrednotiti. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je imela tožena stranka od urejene okolice nedvomno korist, (ki ni vzročno pogojena s prikrajšanjem tožeče stranke) vendar je urejena okolica in celostna podoba celotnega naselja tudi v interesu tožeče stranke.

10. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo ključa za izračun vtoževane terjatve, se nanašajo na samo višino terjatve. Glede na to, da je sodišče ugotovilo odsotnost kakršnegakoli pravnega temelja za tožničin zahtevek pritožbene navedbe v tem delu niso relevantne.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).