Jedro

Toženka se spreneveda in zlorablja svoje pravice v postopku. Sama je predlagala dokaz z izvedencem, ker trdi, da ji tožba ni bila pravilno vročena, in ko je dobila poziv k založitvi predujma za izvedbo tega dokaza, ni mogla biti v nobenem dvomu, da se ta dokaz izvaja za ugotavljanje utemeljenosti njenega očitka. Presoja zakonitosti zamudne sodbe je šele odvisna od tega, zato ni nobenega razloga, da bi se sodba najprej razveljavila, nato pa bi se ugotavljalo, ali je za to bil podan utemeljen razlog. Katero sodišče je razčiščevalo utemeljenost njenega očitka, je za stranko nepomembno. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da to zaupa prvostopenjskemu sodišču v okviru tretjega odstavka 346. člena ZPP. Če tega zakonskega določila pooblaščenec stranke ne pozna, to še ne pomeni, da je bila stranki kršena kakšna pravica. V nobenem primeru namreč ne bi smela popolnoma ignorirati poziva na založitev predujma za izvedbo dokaza, ki ga je predlagala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka mora tožeči stranki povrniti 2.771,89 EUR stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženka dolžna priznati (I.) tožnici, da je ta upravičena do poplačila svoje terjatve po Pogodbi o zastavni pravici na nepremičnini z dne 18. 5. 2010, ki znaša 138.345,40 EUR, z izvršbo na toženkini nepremičnini k. o. X, stavba 0000, del stavbe 39 (ID ...); (II.) dopustiti izvršbo na tej nepremičnini za navedeno terjatev; in (III.) plačati pravdne stroške tožnici 853,98 EUR.

2. Toženka je zoper zamudno sodbo vložila pritožbo, v kateri predlaga njeno razveljavitev. Najprej navaja, da ji tožba ni bila vročena in da podpis na vročilnici ni njen, da je v zvezi s tem pripravljena posredovati gradivo in predlaga, naj se postavi izvedenec grafološke stroke. Ima namreč velik interes, da se zagovarja. Nato navaja, da je res lastnica sporne nepremičnine, da je kupnino v celoti plačala, da je kupnino plačal tudi njen prodajalec svojemu prodajalcu A., da je na nepremičnini vpisana hipoteka v korist tožnice za uveljavljano terjatev, da tožnica terjatve ni prijavila v stečajnem postopku nad A., d. o. o., da je prijavila terjatev 1.831.103,02 EUR v stečajnem postopku nad družbo B., d. d., ki ji je bila priznana v višini 2.229.366,15 EUR, razen tega pa druge terjatve ni prijavila. Meni, da zato tožničina terjatev ne obstaja več, saj se je sama za nakup nepremičnine odločila šele, ko je videla, da tožnica ni prijavila svoje ločitvene pravice v stečaju nad družbo A. Po 1. odst. 296. čl. ZFPPIPP bi morala tožnica kot upnica prijaviti vse terjatve, nastale do začetka stečajnega postopka. Opozarja, da noben predpis ne določa, kaj se zgodi s terjatvami kapitalskih družb, ko te prenehajo obstajati. Če upnik zamudi prijavo, se prepozna prijava zavrže. V razmerju do stečajnega dolžnika terjatev preneha tudi, če je prepozno vložena tožba za ugotovitev prerekane terjatve. Nadalje navaja, da tožnica terjatve do B., d. d., ki jo je zavarovala s sporno hipoteko, ni prijavila v stečaju nad to družbo, terjatev pa je obstajala že v času ustanovitve hipoteke. Navaja, da B. ni soglašal z ustanovitvijo hipoteke na nepremičninah, last tretjih oseb, v korist tožnice. Družba B. ni bila podpisnica te pogodbe. Za nastanek hipoteke, pravi, ni dovolj vknjižba v zemljiško knjigo, pač pa tudi obstoj terjatve, ki je ni bilo, če pa je bila, ni bila konkretizirana oz. specificirana. Po njenem je šlo za navadno in ne za maksimalno hipoteko. Sploh pa je bila hipoteka omejena do 30. 8. 2010, kot izhaja iz listin. Zapis v zemljiški knjigi o dospelosti hipoteke 30. 8. 2010 ni v skladu s pogodbeno voljo strank, ki je bila, da se terjatve zavarujejo do 30. 8. 2010. Nikjer v pogodbi naj ne bi bilo zapisano, da so zavarovane terjatve, ki dospejo do 30. 8. 2010. Jezikovna razlaga pokaže, da je to datum, do katerega velja zavarovanje. Zavarovane so bile že obstoječe terjatve, ne pa bodoče. Meni, da tožba zato ni sklepčna, zato zamudna sodba tudi iz tega razloga ne bi smela biti izdana.

3. To pritožbeno sodišče je 21. 8. 2019 toženkino pritožbo zavrnilo s sodbo 21. avgusta 2019 I Cp 1200/2019. Slednjo je Vrhovno sodišče RS razveljavilo s sklepom II Ips 28/2020 17. marca 2021, in vrnilo zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

4. Slednje je 12. 4. 2021 v skladu z določbo 3. odst. 346. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri sodišču prve stopnje opravilo poizvedbe o očitani kršitvi določb postopka glede vročanja tožbe in glede na stališče VS RS sodišče prve stopnje pozvalo, da toženko pozove k založitvi predujma za delo izvedenca grafološke stroke. Vrhovno sodišče je namreč ocenilo, da je treba pritožnici zaradi njenega očitka, da tožbe ni prejela in da povratnice, ki izkazuje, da jo je, ni podpisala, in v ta namen predlagala dokaz z izvedencem grafološke stroke, ta dokaz omogočiti.1

5. Sodišče prve stopnje je v skladu z navodilom pritožbenega sodišča, ki sledi stališču Vrhovnega sodišča, toženko pozvalo, da zaradi izvedbe dokaza z izvedencem grafologom založi predujem, in jo opozorilo, da se sicer dokaz ne bo izvedel. Toženka brez pojasnila predujma za izvedbo dokaza, ki ga je predlagala, ni založila. Naknadno je sicer navedla, da je pričakovala, da bo pritožbeno sodišče, kateremu je bila zadeva vrnjena s strani Vrhovnega sodišča, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, vendar je bilo to njeno pričakovanje zmotno. Kot že pojasnjeno, omogoča 3. odst. 346. čl. ZPP, da pritožbeno sodišče pri sodišču prve stopnje opravi poizvedbe o očitani kršitvi določb postopka. To je pred ponovnim odločanjem o pritožbi tudi storilo. Za razveljavitev sodbe, ne da se pred tem ugotovi utemeljenost očitka o napačnem vročanju, ni bilo namreč nobene podlage. Toženki ni bila kršena pravica do izjave, češ da ni prejela dopisa pritožbenega sodišča, saj je ta dopis2 le poziv prvostopenjskemu sodišču, naj poroča o kršitvah. Toženka se spreneveda in zlorablja svoje pravice v postopku (1. odst. 11. čl. ZPP), kar je sodišče dolžno preprečiti, po potrebi pa tudi sankcionirati. Sama je predlagala dokaz z izvedencem, ker trdi, da ji tožba ni bila pravilno vročena, in ko je dobila poziv k založitvi predujma za izvedbo tega dokaza, ni mogla biti v nobenem dvomu, da se ta dokaz izvaja za ugotavljanje utemeljenosti njenega očitka. Presoja zakonitosti zamudne sodbe je šele odvisna od tega, zato ni nobenega razloga, da bi se sodba najprej razveljavila, nato pa bi se ugotavljalo, ali je za to bil podan utemeljen razlog. Katero sodišče je razčiščevalo utemeljenost njenega očitka, je za stranko nepomembno. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da to zaupa prvostopenjskemu sodišču v okviru 3. odst. 346. čl. ZPP. Če tega zakonskega določila pooblaščenec stranke ne pozna, to še ne pomeni, da je bila stranki kršena kakšna pravica. V nobenem primeru namreč ne bi smela popolnoma ignorirati poziva na založitev predujma za izvedbo dokaza, ki ga je predlagala.3

6. Sodišče prve stopnje je torej po opravljenem postopku v skladu z določbo 3. odst. 346. čl. ZPP vrnilo pritožbo v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču. 7. Pritožba ni utemeljena.

8. Za izdajo izpodbijane sodbe so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kot to pravilno navaja in razlaga že sodišče prve stopnje:

9. Tožba je bila toženki pravilno vročena, v zakonskem roku pa nanjo ni odgovorila; slednje niti ni sporno. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje, da je bilo sodno pisanje vročeno in kdaj je bilo vročeno. Ta izkazuje, da je bila toženki tožba vročena 13. 12. 2018. Toženka je sicer predlagala dokaz z izvedencem grafološke stroke, ki bi to ovrgel, vendar ga ni omogočila (glej zgoraj).

10. Tožničina tožba je sklepčna; iz navedb v tožbi izhaja predlagana pravna posledica. Tožnica je navedla, da je njena terjatev do družb B., d. d., in A., d. o. o., zavarovana z maksimalno hipoteko v njeno korist za znesek 138.345,40 EUR na podlagi Pogodbe o zastavni pravici na nepremičnini z dne 18. 5. 2010, ki je sedaj last toženke. A. jo je prodal C. C., ta pa toženki. Po prodaji se je nad prodajalcem A. začel stečaj, nepremičnina pa zato v stečajno maso ni sodila. V stečajnem postopku nad A. svoje terjatve tožnica ni prijavila. Prijavila pa je svojo terjatev v stečajnem postopku nad družbo B. in ji je bila priznana v višini 1.831.103,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz stečajne mase ni prejela ničesar. Datum dospelosti hipoteke je v omenjeni pogodbi 30. 8. 2010, kar pomeni, da so zavarovane terjatve, ki dospejo do tega datuma. Navaja, da obstoji njena zapadla in do tega dne dospela ter neplačana terjatev do družbe B. v višini, ki jo krije hipoteka (138.345,40 EUR). Ker toženka na tožbo ni odgovorila, se ta dejstva štejejo za resnična. Na podlagi teh dejstev je utemeljena pravna posledica, da je toženka dolžna dopustiti poplačilo iz zastavljene nepremičnine za uveljavljano terjatev.

11. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo. Takšno je načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 21. 06. 2013. Tožničina terjatev torej zaradi stečaja glavnega dolžnika nasproti zastavnemu dolžniku ni prenehala.

12. Enotno in ustaljeno stališče sodne prakse je, da spada ugotavljanje dejanske pogodbene volje v polje ugotavljanja dejanskega stanja (glej odločbe VS RS III Ips 100/2007, II Ips 361/2009, III Ips 55/2017 in druge). Ker se zaradi opustitve odgovora na tožbo šteje, da toženka priznava (vse) dejanske navedbe tožnice, je njeno zatrjevanje, kaj je bila pravzaprav prava volja strank (glede tega, na kaj naj bi se hipotekarno zavarovanje nanašalo, na katere oz. do kdaj zapadle oz. nastale terjatve), brezpredmetno.

13. Končno ni niti sporno, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati, prav tako pa tožničine navedbe na nasprotujejo dokazom, ki jih je sama predložila.

14. Po obrazloženem se izkaže, da so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je zamudno sodbo potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP. Toženka je s pritožbo propadla, zato sama krije svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi z njo, tožnici pa je dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo, in sicer po tar. št. 21 1875 točk, po 11. čl. Odvetniške tarife 6 točk za telekomunikacijske storitve ter 22 % DDV, skupaj je to 1376,89 EUR, poleg tega še za odgovor na revizijo 1875 tč. povečano za 2 % materialnih stroškov in DDV, skupaj 2.771,89 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Toženka je bila seznanjena z odločitvijo VS RS ter z omenjenim pozivom tega pritožbenega sodišča (glej povratnico na l. 69a, puščeno v poštnem predalu toženkinega pooblaščenca 15. 4. 2021 - dogovorjeni način vročanja). 2 Zaradi popolne jasnosti in transparentnosti je bilo odrejeno, da se pošlje v vednost tudi strankam, res pa na povratnici to ni posebej označeno. 3 Če jo je zmotilo, zakaj jo k temu poziva prvostopenjsko in ne drugostopenjsko sodišče, bi se o tem lahko informirala, na njene pravice pa to v ničemer ni vplivalo.