Jedro

Zahtevek za povrnitev premoženjske škode je bil zavrnjen na podlagi (materialnopravno pravilnega) stališča, da škoda, ki nastane zaradi teka predkazenskega postopka, ni pravno priznana škoda. Sodišči prve in druge stopnje sta zato presojali še, ali je država odgovorna za tožnikovo škodo po določbi 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede na tožnikove trditve, da je bil postopek dolgotrajen in nekorektno voden bi namreč lahko toženka odškodninsko odgovarjala zgolj na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 148. členom OZ, ne pa na podlagi 542. člena ZKP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval, da mu mora država plačati 806.000,00 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, ker so njeni organi 5. 1. 2005 v njegovem stanovanju in poslovnih prostorih opravili hišno preiskavo, preiskali njegov avtomobil, ga zadržali v policijskem pridržanju in ker je nato preiskovalni sodnik zoper njega odredil pripor, ki je trajal do 13. 1. 2005; predlog za začetek preiskave zoper njega je bil sicer zavrnjen, a šele čez dve leti. Postopek je bil dolgotrajen, voden pa je bil na način, da je bil sam osebno diskvalificiran zaradi izjemno medijsko podprtega pozitivnega izpostavljanja posameznikov s strani države.

2. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tisti del tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za del premoženjske škode v višini 80.797,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O višjem tožbenem zahtevku je bilo pravnomočno odločeno v prejšnjih sojenjih.(1)

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in zavrnilno sodbo potrdilo.

4. Tožnik sodbo pritožbenega sodišča izpodbija »iz vseh revizijskih razlogov.« Navaja, da so bila z izpodbijano sodbo kršena temeljna ustavna načela, da predstavlja zanj sodbo presenečenja in da je materialnopravno zmotna. Povrnitev škode zahteva na podlagi določb 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), o višini pa je treba odločiti po obligacijskopravnih predpisih. Škoda mu je nastala, ker od začetka do zaključka predkazenskega postopka ni bil niti v enem primeru imenovan za stečajnega upravitelja in ne drži, da ni dokazal, da je bilo temu tako zaradi pripora in postopka, saj je o tem tožena stranka predložila potrdilo predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru. Dovolj zgovorno je dejstvo, da ga je sodišče ponovno pričelo postavljati za upravitelja v insolvenčnih postopkih takoj po zaključku predkazenskega postopka. Neupoštevanje pisne izjave predsednice sodišča, odrekanje verodostojnosti in obrazložitev, da tožnik ni dokazal, da prav zaradi predkazenskega postopka v času trajanja slednjega ni bil angažiran v insolvenčnih postopkih so razlogi, zaradi katerih je izpodbijana sodba zanj sodba presenečenja in je obremenjena s kršitvijo ustavno varovanih pravic. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ker ni bil imenovan za direktorja družbe A. d.d.; pred pričetkom predkazenskega postopka je že bil postavljen za direktorja te družbe in sicer s strani sodišča, pri čemer mu je bilo dano jasno vedeti (in je v postopku izkazal), da bo po sklenitvi prisilne poravnave sklenil pogodbo za nov mandat. To pa se zaradi postopka ni zgodilo. S priporom je bila družba obglavljena, zastal je ves plačilni promet in tožnik ni mogel biti več njen zastopnik. Stališče sodišča, da ni obstajal razlog, zaradi katerega ne bi mogel biti imenovan, je v nasprotju z osnovami poslovanja družb. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje in ugoditev njegovemu zahtevku.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijo je po določbah 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mogoče vložiti zaradi v prvem odstavku navedenih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava, ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj jo tretji odstavek istega člena izrecno izključuje kot revizijski razlog. Skladno z določbo prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora revident vsak očitek procesne kršitve in zmotne uporabe materialnega prava obrazložiti.

8. Upoštevaje omejitve revizijskega preizkusa se je treba najprej zaustaviti pri revizijski trditvi, da je »neutemeljena in zavajajoča trditev, da tožnik, na kateremu je bilo dokazno breme, ni dokazal, da ga sodniki niso za stečajnega upravitelja imenovali zaradi uvedbe prekazenskega postopka,« saj naj bi bila v nasprotju s pisno izjavo predsednice sodišča, ki je potrdila tožnikove trditve(2) (zato je postal po tožniku predlagani dokaz z zaslišanjem dveh sodnikov nepotreben), v katero je sodišče iz nejasnih razlogov dvomilo. Tožnik torej trdi, da naj bi bila dejanska ugotovitev, da ga v času teka predkazenskega postopka sodišče ni imenovalo za stečajnega upravitelja v nobeni (novi) zadevi prav zato, ker je bil v postopku, napačna zaradi napačne ocene navedenega dokaza (pisne izjave predsednice sodišča). To pomeni, da uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Da bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno zaradi procesne kršitve, ne trdi. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa izpodbijana dejanska ugotovitev za odločitev sploh ni bistvena.

9. V nadaljevanju bo pojasnjeno tudi, zakaj niso pomembni razlogi, zaradi katerih tožnik ni bil imenovan za direktorja A. d.d.. Kljub temu Vrhovno sodišče opozarja na oziroma pomanjkljivo konkretizacijo revizijskih trditev o razlogih in posledicah neimenovanja, povzetih v 1. točki obrazložitve te sodbe, iz katerih ne izhaja, uveljavljanju katerega revizijskega razloga so namenjene.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da izpodbijana sodba za tožnika pomeni sodbo presenečenja. Ta očitek revident utemeljuje z okoliščino, da mu je bil v vsakem od večkrat ponovljenih sojenj na prvi stopnji prisojen nižji znesek ter da je bil z zadnjo prvostopenjsko sodbo njegov zahtevek v celoti zavrnjen.

Vrhovno sodišče sodišče mu odgovarja, da je že pojasnilo, kdaj gre za sodbo presenečenja in razloge, zaradi katerih ni dovoljena ter jih tu le ponavlja. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavnega procesnega jamstva izhaja med drugim pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Ta obveznost velja v enakem obsegu tudi za instančno sodišče v primeru, ko to sodišče ne pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč. Čeprav je jedro pravice do izjave izvirno na področju dejanskih vprašanj, tj. pravici stranke, da v postopku navaja dejstva (da mihi factum dabo tibi ius), je danes v praksi Ustavnega sodišča enotno uveljavljeno stališče, da se pravica do izjave ne izčrpa na področju navajanja dejstev in dokazov, pač pa ima stranka tudi pravico do izražanja pravnih naziranj in s tem možnost vplivati tudi na ta del sodniškega odločanja. Stranki mora biti omogočeno, da ob potrebni skrbnosti spozna, s katerih pravnih vidikov bo sodišče obravnavalo zadevo. Vendar iz ustavne pravice do izjave v postopku ne izhaja „pravica do pravnega pogovora“ strank s sodiščem, pač pa le, da je sodišče dolžno preprečiti sodbo, ki bi kljub njihovi zadostni skrbnosti stranke presenetila (t. i. sodbo presenečenja). Ta dolžnost je bila z določbo drugega odstavka 351. člena ZPP, ki je bila uvedena z novelo ZPP-D, izrecno določena tudi za pritožbeno sodišče. Z njo je bila pritožbenemu sodišču naložena obveznost, da v primeru, ko na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge. Pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo. Glede na obrazloženo bi šlo v konkretnem primeru za sodbo presenečenja, če bi pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugih dejstev in materialnih predpisov kot pred njim sodišče prve stopnje. Tega pa ni storilo.

11. Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, in ki so relevantne za presojo o odškodninski odgovornosti tožene stranke za tožnikovo premoženjsko škodo, so, da je bil zoper tožnika uveden predkazenski postopek, v okviru katerega je bil tožnik 6 dni v priporu, da je postopek trajal dve leti, tekom katerih sodišče tožnika ni angažiralo kot upravitelja v novih insolvenčnih postopkih, v družbi A. d.d. pa ni bil imenovan za direktorja in da je bil predkazenski postopek končan z zavrnitvijo predloga za preiskavo; kazenskega postopka zoper tožnika torej sploh ni bilo.

12. Pravico do povrnitve škode na podlagi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP ima, kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena. Skladno z navedeno določbo je neutemeljeno priprti upravičen do povračila škode, vendar je pravno priznana zgolj škoda, ki je v vzročni zvezi s priporom. Škoda, ki nastane zaradi samega teka predkazenskega in kazenskega postopka, pa ni pravno priznana škoda po nobeni od določb 542. člena ZKP.(3)

13. V konkreten primeru je bil zahtevek za povrnitev premoženjske škode zavrnjen prav na podlagi (materialnopravno pravilnega) stališča, da škoda, ki nastane zaradi teka predkazenskega postopka, ni pravno priznana škoda. Sodišči prve in druge stopnje sta zato presojali še, ali je država odgovorna za tožnikovo škodo po določbi 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede na tožnikove trditve, da je bil postopek dolgotrajen in nekorektno voden(4) bi namreč lahko toženka odškodninsko odgovarjala zgolj na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 148. členom OZ, ne pa na podlagi 542. člena ZKP, za kar se tožnik zavzema še v reviziji. Odgovornost države za škodo, ki jo pri opravljanju svojih funkcij povzročijo njeni organi, ni objektivna, pač pa krivdna. Predpostavka krivdne odgovornosti je tudi protipravnost ravnanja državnega organa. V obravnavanem primeru je bistveno, ali je tem organom mogoče očitati, da so predkazenski postopek vodili v nasprotju s predpisi. Presoje, da bi državni organi v predkazenskem postopku ravnali v tem pomenu protipravno, izpodbijana sodba ne vsebuje (pojasnjuje le, da – in zakaj – neangažiranje tožnika kot upravitelja v insolvenčnih postopkih med trajanjem predkazenskega postopka ni bilo protipravno in da niso storili ničesar, kar bi predstavljalo oviro za izbor tožnika za direktorja A. d.d.), revizija pa tega ne problematizira (ker meni, da temelji odgovornosti države na določbah 542. člena ZKP).

14. Le, če bi bilo ugotovljeno, da so državni organi predkazenski postopek vodili protipravno, bi bilo relevantno, ali je okoliščina, da je bil tožnik udeležen v tem postopku, vzrok za njegovo neangažiranje v insolvenčnih postopkih(5) in neizbor za zastopnika družbe A. d.d. Da bi tak vzrok predstavljal zgolj pripor sam, ki je bil glede na izid predkazenskega postopka nedvomno neutemeljen, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno. Tožnik sicer v reviziji izrecno zatrjuje ravno nasprotno: popolnoma jasno trdi, da je bil pripor vzrok njegove neizvolitve za direktorja navedene družbe, po razumevanju revizijskega sodišča pa tudi vzrok prekinitve sodelovanja v insolvenčnih postopkih. Vendar pa v reviziji ne uveljavlja, da bi pritožbeno sodišče v zvezi s tem zagrešilo katero od procesnih kršitev, pač pa zgolj neugotovljeno dejstvo (izpad zaslužka iz prej navedenih naslovov zaradi priprtja) v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP (prepovedjo dopolnjevanja dejanskih ugotovitev v postopku z revizijo) ponudi kot argument za zaključek o obstoju pravno relevantne vzročne zveze med priporom in izpadom zaslužka, za katerega se zavzema.

15. R evizija je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

(1) Uspel je z zneskom 11.080 EUR na pritožbeni stopnji v prvem sojenju.

(2) V izjavi je potrjeno, da tožnik ni bil imenovan za upravitelja v insolvenčnih postopkih od januarja 2005 do februarja 2007 in pojasnjeno, da v primerih, ko izbruhne afera z vpletenimi stečajnimi upravitelji, se ti tako dolgo ne postavljajo na te funkcije, dokler niso očitki na njihov račun odpravljeni.

(3) Primerjaj sodbi II Ips 91/2000, II Ips 46/2015. (4) Glej 1. točko.

(5) Nižji sodišči sta v okviru presoje protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti države presojali, ali bi je bilo ravnanje sodišča, ki tožnika ni angažiralo v insolvenčnih postopkih, v nasprotju s predpisi in odločili, da ne, ker je imel po takratnih insolvenčnih predpisih sodnik diskrecijsko pravico glede izbire upravitelja in da je bil šele po zaključku predkazenskega postopka zoper tožnika zakon predpisal imenovanje upraviteljev s pomočjo računalniških programov (odpravil sodnikovo diskrecijsko pravico izbire).