Jedro

Ker je bila tožničina zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 17. 10. 2016, torej po 96. členu ZSDP-1 ni podlage za uveljavitev pravice ali izplačilo denarne dajatve za nazaj, torej pred 1. 11. 2016.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, št. ... z dne 20. 4. 2017 v delu zavrnitve zahteve za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka, priznanje pravice do dodatka za nego otroka v znesku 100,00 EUR mesečno za obdobje od 1. 8. 2014 do 31. 10. 2016 in izplačilo zapadlih mesečnih zneskov dodatka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 11. 2016 dalje do plačila, se zavrne.

Stroški postopka tožnice bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju.

Toženec krije svoje stroške postopka sam.“

II. Tožeča in tožena stranka krijeta svoje stroške pritožbenega postopka sami.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo št. ... z dne 20. 4. 2017, v delu, kjer je odločeno, da se zahtevek za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka zavrne, ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje. Sklenilo je, da je toženec dolžan povrniti tožničine stroške postopka v znesku 379,40 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Ker je bil po odločbi z dne 14. 6. 2002 do dodatka za nego otroka upravičen A.A., tožnica v obnovi postopka ne more zahtevati priznanja pravice za nazaj. Obnovo postopka lahko zahteva samo stranka postopka. Ugovor aktivne legitimacije je zato utemeljen. Sodišče ni pojasnilo, katera nova dejstva oziroma dokazi naj bi predstavljali obnovitveni razlog v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Ne gre niti za predhodno vprašanje v smislu obnovitvenega razloga iz 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Stališče je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča (Psp 360/2018) že zavzeto. Tožnica ni navajala niti dokazovala, da bi kakšen drug pristojni organ odločil, da ima hči v obdobju od 1. 8. 2014 do 31. 10. 2016 status učenca in bi torej ukinitvena odločba z dne 22 9. 2014 temeljila na odločbi drugega organa, ki bi bila kasneje spremenjena. V obrazložitvi sodbe zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Ukinitvena odločba z dne 22. 9. 2014 je postala dokončna in pravnomočna, zato njene pravilnosti in zakonitosti v tem sporu ni mogoče presojati. Na podlagi tožničine zahteve z dne 14. 10. 2016 ji je bil skladno s 96. členom ZSDP-1 obravnavani dodatek priznan od 1. 11. 2016 dalje, torej le za naprej. Tudi o tem se je sodna praksa že izrekla (Psp 122/2016, Psp 148/2017). Predlaga povrnitev stroškov.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje del izpodbijane dokončne odločbe, iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, nezakonito odpravilo in zadevo v tem obsegu nezakonito vrnilo v ponovno upravno odločanje.

6. V tej zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za nazaj od 1. 8. 2014 do 31. 10. 2016. V obravnavanem predsodnem upravnem postopku je bila s sklepom z dne 20. 1. 2016 zavržena tožničina zahteva za povračilo neizplačanega dodatka za nego otroka od 1. 8. 2014 do 31. 10. 2016, ker naj vloga ne bi bila vložena v predpisanem roku. Z dokončno odločbo z dne 20. 4. 2017 je bil sklep odpravljen in zahteva za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka zavrnjena, ker za priznanje pravice za nazaj ni pravne podlage.

7. Po odločbi z dne 14. 6. 2002 je bil do dodatka za nego otroka B.B. upravičen tožničin mož A.A.. Ker po dopolnitvi starosti 18 let, hči naj ne bi imela statusa dijakinje, vajenke oziroma študentke, priznana pa ji je bila pravica do nadomestila za invalidnost od 17. 7. 2014 dalje2, je bilo z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 22. 9. 2014 izrečeno, da A.A. do dodatka za nego otroka po odločbi z dne 14. 6. 2002 od 1. 8. 2014 dalje ni več upravičen. Z odločbo z dne 16. 11. 2016 je bil dodatek za nego otroka B.B. po zahtevi z dne 14. 10. 2016 priznan tožnici za obdobje od 1. 11. 2016 do 31. 7. 2022, ob pogoju, da so otroka po 18. letu starosti dolžni preživljati starši. 8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1)3. Po 79. členu tega zakona je dodatek za nego otroka denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov. Traja za obdobje, ko se otroku zagotavlja posebna nega zaradi zdravstvenih razlogov, vendar najdlje do njegovega 18. leta starosti, kasneje pa, če ima status učenca, dijaka, vajenca ali študenta, najdlje do 26. leta starosti. Po 96. členu ZSDP-1 se pravica do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Kot pravilno opozarja pritožnik, po sodni praksi4 za priznanje pravice za nazaj, torej pred vložitvijo zahteve, četudi bi bili pogoji za to izpolnjeni, ni nobene podlage.

9. Ker je bila tožničina zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 17. 10. 2016, torej po 96. členu ZSDP-1 ni podlage za uveljavitev pravice ali izplačilo denarne dajatve za nazaj, torej pred 1. 11. 2016, kot je bilo pravilno in zakonito odločeno že v predsodnem upravnem postopku.

10. Po 158. členu Ustave RS5 je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Torej z izrednimi pravnimi sredstvi po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP)6, med katerimi je tudi obnova postopka, če so izpolnjeni predpisani zakonski pogoji. Vendar v obravnavanem predsodnem postopku obnova postopka po 260. členu ZUP sploh ni bila izrecno predlagana, tudi če bi bilo to izredno pravno sredstvo uveljavljano, pa ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve od izpodbijane.

11. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica z ustno izjavo na zapisnik 17. 10. 2016 in kasnejšo pisno zahtevo predlagala obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 22. 9. 2014 je materialnopravno zmoten. Tožnica se je šele v pritožbi zoper prvostopenjski sklep sklicevala na obstoj obnovitvenih razlogov. Teh pritožbenih navedb pa ni mogoče šteti za predlog za obnovo postopka.7 Ker torej tožnica ni vložila predloga za obnovo postopka, v predsodnem upravnem postopku za odločanje o tem sploh ni bilo podlage. Drugačno stališče sodišča prve stopnje, torej da bi toženec moral odločati še o obnovi postopka, je zmotno in zato ni sprejemljivo. Tudi sicer je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča8 v tovrstnih zadevah, kot je obravnavana, že zavzeto stališče, da niti vložen predlog za obnovo postopka ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve od izpodbijane.

12. Ne le da tožnica, ki po odločbi z dne 14. 6. 2002 ni bila upravičena do dodatka za nego otroka niti ji ni bila z odločbo z dne 22. 9. 2014 pravica ukinjena, sploh ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka (1. odstavek 261. člena ZUP), niso podani niti obnovitveni razlogi iz 260. člen ZUP. Po 1. točki 260. člena ZUP se lahko postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila dejstva navedena ali dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre za t. i. stara nova dejstva, ki so obstajala že v času izdaje prejšnje, pravnomočne odločbe in bi pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila tedaj znana in uporabljena. Spremenjeno stališče upravnih organov ne predstavlja novega dejstva niti novega dokaza, torej ne gre za obnovitveni razlog v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Podan ni niti obnovitveni razlog iz 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, saj vprašanje statusa učenke ne predstavlja predhodnega vprašanja iz 147. člena ZUP. Ne gre namreč za takšno vprašanje o pravici, obveznosti ali pravnem razmerju, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, in je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa.

13. Vse predhodno navedeno pomeni, da je dokončna odločba pravilna in zakonita ter posledično z izpodbijano sodbo del dokončne odločbe nezakonito odpravljen ter zadeva neutemeljeno vrnjena v tem obsegu v ponovno upravno odločanje oziroma v odločanje o obnovi postopka. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in na temelju 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Torej tožbeni zahtevek na odpravo odločbe z dne 20. 4. 2017 v delu zavrnitve zahteve za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka, priznanje pravice do dodatka za nego otroka za obdobje od 1. 8. 2014 do 31. 10. 2016 in izplačilo zapadlih mesečnih zneskov dodatka za nego, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 11. 2016 dalje do plačila, zavrniti.

14. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi, ko torej tožnica, ki jo je v postopku pred sodiščem prve stopnje zastopal odvetnik po brezplačni pravni pomoči,9 ni uspela, je bilo potrebno na temelju 154. člena ZPP skleniti še, da stroški postopka na prvi stopnji bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju. Sočasno je bilo potrebno skleniti, da toženec krije svoje stroške postopka na prvi stopnji sam. Po 1. odstavku 68. člena ZDDS-1, ki se po sodni praksi10 uporablja tudi za druge nosilce oziroma izvajalce socialnih zavarovanj oziroma socialne varnosti, v sporu o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka sam.

15. Iz istega razloga je bilo potrebno skleniti še, da toženec, čeprav je s pritožbo uspel, sam krije tudi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica, ki v pritožbenem postopku ni uspela, krije stroške odgovora na pritožbo sama (165. v zvezi z 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Odločba z dne 17. 7. 2014. 3 Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami. 4 Na primer Psp 122/2016, Psp 224/2018. 5 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 7 3. odstavek 238. člen ZUP. 8 Psp 340/2018, Psp 360/2018. 9 Odločba BPP 60/2017. 10 Psp 425/2012.